Jedro

Nakazilo bi bilo lahko vezano na pogoj ali rok, od česar bi bila odvisna zapadlost obveznosti nakazanca (asignanta) izpolniti nakazilo tožeči stranki, vendar bi moralo biti to v samem nakazilu jasno in nedvoumno zapisano. Če ni, potem sklicevanje na dogovor o zapadlosti obveznosti iz kritnega razmerja ne predstavlja dovoljenega ugovora iz drugega odstavka 1037. člena OZ, ki bi temeljil na vsebini nakazila.

Izrek

1. Revizija se zavrne.

2. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške revizijskega postopka v znesku v 15 dneh.

Obrazložitev

1. V skladu z določbama prvega in četrtega odstavka 13. člena Zakona o uvedbi eura (ZUE, Uradni list RS št. 114/2006) se z dnem uvedbe eura kot zakonitega plačilnega sredstva v Republiki Sloveniji (1.1.2007) tolarski zneski, navedeni v predpisih, glasijo na euro, revizijsko sodišče pa je po uradni dolžnosti vse tolarske zneske v sodbah preračunalo v eure.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka kot prejemnik nakazila (asignatar) zahtevala, naj ji tožena stranka kot nakazanec (asignant) plača 60.000.000,00 SIT (sedaj 250.375,56 EUR) z zamudnimi obrestmi.

3. Pritožbeno sodišče je na pritožbo tožeče stranke prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo.

4. Zoper sodbo pritožbenega sodišča je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in „absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka“. Predlagala je, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo pritožbenega sodišča spremeni ali pa razveljavi in mu vrne zadevo v ponovno odločanje.

5. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki je v odgovoru nanjo predlagala, naj jo revizijsko sodišče zavrne, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Edino pravno pomembno vprašanje v tej zadevi je, ali je tožena stranka kot nakazanec na podlagi nakazila (pooblastila) družbe M. d.o.o. kot nakazovalca prevzela obveznost izpolniti svojo denarno obveznost tožeči stranki kot prejemniku nakazila šele potem, ko bo zapadla v skladu s prodajno pogodbo med njo in nakazovalcem. Vprašanje je torej, ali je zapadlost, dogovorjena v razmerju med nakazovalcem in nakazancem (kritnem razmerju), odločilna tudi za zapadlost izpolnitve, ki jo na podlagi nakazila terja tožeča stranke od tožene. Sodišče prve stopnje je po obširni oceni vsebine nakazila (ki so ga stranke imenovale pogodba o nakazilu) ocenilo, da je temu tako, zato je ugovor tožene stranke o tem štelo za ugovor, ki temelji na vsebini samega nakazila in je zato dovoljen po določbi drugega odstavka 1037. člena OZ in v obravnavanem primeru tudi utemeljen. Pritožbeno sodišče pa je zavzelo ravno nasprotno stališče in ocenilo, da to ni ugovor, ki temelji na vsebini samega nakazila, ampak gre za ugovor iz temeljnega posla med nakazovalcem in nakazancem, ki po določbi prvega odstavka 1037. člena ne more biti utemeljen.

8. Po določbi prvega odstavka 1037. člena OZ nastane s sprejemom nakazila med prejemnikom nakazila in nakazancem dolžniško razmerje, neodvisno od razmerja med nakazovalcem in nakazancem ter od razmerja med nakazovalcem in prejemnikom nakazila. Po določbi drugega odstavka 1037. člena OZ pa lahko nakazanec po sprejemu nakazila proti prejemniku nakazila uveljavlja samo tiste ugovore, ki se nanašajo na neveljavnost sprejema, ugovore, ki temeljijo na vsebini sprejema ali na vsebini samega nakazila, ter ugovore, ki jih ima osebno proti njemu. Zato je nakazilo abstraktno, kar je njegova bistvena lastnost (glej na primer dr. Renato Vrenčur v Obligacijskem zakoniku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, 4. knjiga, str. 1079, 1084 in 1085, ter dr. Stojan Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, ČZ Uradni list SRS, Ljubljana 1986, IV. Knjiga, str. 2677, 2678, 2680 in 2681). Po oceni revizijskega sodišča zapis v „pogodbi o nakazilu“ z dne 28. 1. 2003 (priloga spisa A4), da nakazovalec terja od nakazanca 60.000.000,00 SIT iz naslova kupoprodajne pogodbe (1. člen pogodbe), da ga pooblašča, da v skladu s to pogodbo nakaže navedeni znesek prejemniku nakazila (2. člen pogodbe), torej tožeči stranki, ter da nakazanec sprejme to nakazilo in izjavlja, da ga bo v celoti in pravočasno izpolnil prejemniku nakazila v skladu s pogoji iz 1. člena (4. člen pogodbe), res ne vsebuje dogovora, da bo nakazanec izpolnil svojo obveznost prejemniku nakazila takrat, ko bo zapadla glede na dogovor v kupoprodajni pogodbi (kritnem razmerju). Tak zapis v navedenih členih „pogodbe o nakazilu“ bi imel po razlagi tožene stranke in sodišča prve stopnje za posledico, da bi bila celotna vsebina kritnega razmerja sprejeta (prenesena) v nakazilo, to pa bi bilo v direktnem nasprotju z določbo prvega odstavka 1037. člena OZ in s tem v nasprotju z bistvom nakazila – njegovo abstraktnostjo. Nakazilo bi bilo sicer lahko vezano na pogoj ali rok, od česar bi bila odvisna zapadlost obveznosti tožene stranke izpolniti nakazilo tožeči stranki, vendar bi moralo biti to v samem nakazilu jasno in nedvoumno zapisano. Če pa ni, potem sklicevanje na dogovor o zapadlosti obveznosti iz kritnega razmerja ne predstavlja dovoljenega ugovora iz drugega odstavka 1037. člena OZ, ki bi temeljil na vsebini nakazila, kot ga je opredelilo sodišče prve stopnje, ampak gre za ugovor iz samega kritnega razmerja, ki glede na določbo prvega odstavka 1037. člena OZ ne more biti utemeljen. To pa pomeni, da je pritožbeno sodišče odločilo materialnopravno pravilno in revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Obrazložitev sodbe druge stopnje je res zelo kratka, vendar v svojem bistvu pravilna in zadostna za njen preizkus v revizijskem postopku. Zato tudi v reviziji zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni.

9. Vsa ostala izvajanja tožene stranke v reviziji za odločitev o pravilnosti in zakonitosti izpodbijane pravnomočne sodbe niso pomembna, večinoma pa v reviziji tudi prvič navedena (na primer o neveljavnosti nakazila zaradi prej sklenjene cesije in o delnem poplačilu terjatve tožeče stranke po prisilni poravnavi nad nakazovalcem). Revizija je namreč izredno pravno sredstvo, s katerim po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP ni mogoče izpodbijati dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje. Prav dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje v v navedenih navedbah v bistvu izpodbija tožeča stranka.

10. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da ni podan nobeden od revizijskih razlogov. Zato je na podlagi določbe 378. člena neutemeljeno revizijo zavrnilo.

11. Na podlagi določbe prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo, da mora tožena stranka tožeči povrniti stroške odgovora na revizijo, ker v revizijskem postopku ni uspela.