Jedro

V postopkih po ZPND je nižji standard materialne resnice upravičen zaradi: pomembnosti in občutljivosti varovane osebne dobrine, nujnosti hitrega postopka, dejstva, da je izrečeni ukrep začasen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

V tej pravdni zadevi gre za postopek predlagateljic po predlogu za izdajo ukrepov v skladu z ZPND (1).

Sodišče prve stopnje je z 2. točko izpodbijanega sklepa odločilo, da se udeležencu M. T. prepoveduje vstopiti v stanovanje, kjer živita mladoletni hčeri, se zadrževati v bližini navedenega stanovanja manjši od 100 metrov, se zadrževati in približevati vrtcu in šoli, ki ju obiskujeta otroka, na kakršenkoli način navezovati z njima stike, vključno s sredstvi komunikacije na daljavo in vzpostaviti kakršnokoli srečanje z otrokoma in sicer za čas 60 dni. Za ta čas se M. T. začasno odvzame pravica do stikov, kakor izhaja iz sodbe in izdatka sodne poravnave pod opr.št. P 267/2008 z dne 04. 02. 2009 Okrožnega sodišča v K. Drugačen predlog je sodišče zavrnilo.

Proti sklepu vlaga pritožbo nasprotni udeleženec. Uveljavlja vse pritožbene razloge in sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi in predlog za izdajo ukrepov zavrne. Pritožnik navaja, da je predlagateljica predlagala omejitev stikov za obe hčeri, čeravno je prišlo v celotni zadevi prvenstveno zgolj do očitka glede H. T., ne pa tudi Mx. T. Pritožnik vztraja, da nič od očitanega mu, ni resnično. Nasprotuje odločitvi sodišča, ki temelji zgolj na dvomih. ZPND pa ne določa, da je mogoče ukrepe določiti na podlagi dvomov in niti ne na podlagi verjetnosti. Tudi stališče CSD K. je drugačno, kot ga opredeljuje sodišče. Stikom je nasprotovala edino psihologinja, ki se očitno nahaja v varni hiši. Opozarja, da je prekinitev stika škodljiva, saj otroci kasneje težko vzpostavijo odnose z očetom na ustrezni ravni. Tudi P.C. naj bi zanikala navedbe, ki naj bi jih izrekla mladoletna H. Pritožba ni utemeljena.

Namen ZPND je varstvo družinskih članov pred fizičnim, spolnim, psihičnim in/ali ekonomskim nasiljem. Za dosego namena sodišče določa ukrepe (1. člen ZPND). Ukrep je mogoče izreči v več primerih (glej 19. člen ZPND). Eden izmed tipičnih primerov je tudi ta, da povzročitelj nasilja protipravno poseže v dostojanstvo ali osebnostne pravice žrtve (točka a 2. odstavka 19. člena ZPND). Trajanje ukrepov je časovno omejeno na največ šest mesecev (4. odstavek 19. člena ZPND). Pritožba ne zadrži izvršitve ukrepa (5. odstavek 19. člena ZPND). Sodišče zadeve obravnava prednostno, postopek pa je nujen (24. člen ZPND).

Iz opisane zasnove postopka izhaja, da gre za hitro in začasno ureditev razmerij zaradi neposredno preteče nevarnosti. Postopek je zato po svoji naravi podoben postopku zavarovanja z začasno odredbo. Zaradi takšne narave postopka, ki jo terja pomembnost varovane dobrine (dostojanstvo človeka, nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti) je tudi stopnja prepričanja o pravno relevantnih dejstvih nižja kot v postopkih, kjer se trajno odločajo o pravnemu razmerju (na primer odločitev o stikih, dodelitvi otroka, o prepovedi stikov). Nižji standard materialne resnice je torej upravičen zaradi: pomembnosti in občutljivosti varovane osebne dobrine; nujnosti hitrega postopka; dejstva, da je izrečeni ukrep začasen.

Okoliščina, da v obravnavani zadevi ni bilo z gotovostjo ugotovljeno, ali je nasprotni udeleženec posegel v spolno nedotakljivost ene ali obeh hčera, zato ni ovira za izrek ukrepa po ZPND, marveč se opisani naravi postopka ustrezno prilega. Sodišče je s pravo mero upoštevalo dokaze, ki govorijo v prid tezi o posegu v spolno nedotakljivost ter nato izreklo predlagani ukrep, ne da bi še nadalje podaljševalo postopek z izvedbo dokaza z izvedencem. Ti dokazi so predvsem: celovita izpovedba zakonite zastopnice, mnenje multidisciplinarne ekipe CSD K., predvsem pa tisti del policijskega gradiva (priloga C 1), v katerem je uradni zaznamek z dne 13. 12. 2010 o opravljenem razgovoru z mladoletno H. Tako zbrano procesno gradivo je terjalo določitev ukrepa po ZPND, da bi se preprečila z verjetnostjo (nikakor pa ne z gotovostjo) izkazana nevarnost za nadaljnji škodljiv in nepopravljiv poseg v osebno sfero mladoletnih otrok.

Pri izreku takšnega ukrepa na opisani dejanski podlagi, je treba biti izrazito pazljiv. V tej fazi postopka se je zato treba vzdržati takšnih pravnih in moralnih sodb, ki bi lahko za prihodnje onemogočile normalno vzpostavitev odnosov med očetom in hčerkama (pod pogojem, seveda, da bodo nadaljnji postopki pokazali, da je to v korist otrok). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje s takšno preudarnostjo tudi ravnalo. Slednje se odraža tudi v razmeroma kratkem roku trajanja ukrepa – kar je ustrezno.

Drugi odstavek 4. člena ZPND določa, da je otrok žrtev nasilja tudi, če je prisoten pri izvajanju nasilja nad drugim družinskim članom ali živi v okolju, kjer se nasilje izvaja. Opisano pravilo utemeljuje tudi izrek ukrepa, kolikor se nanaša na mladoletno M. Ker pritožba ni utemeljena, podani pa niso niti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo. Pooblastilo za odločitev pritožbenega sodišča je podano v 2. točki 365. člena ZPP(2).

(1) Zakon o preprečevanju nasilja v družini ( Ur. l. RS št. 16/2008).

(2) Zakon o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 73/2007 in naslednji).