Jedro

Tožnik oz. njegov pooblaščenec sta bila pravočasno in pravilno vabljena na zagovor. Opravičilo na zagovor je bilo toženki vročeno po že opravljenem zagovoru, torej prepozno. Tega se je tožnik zavedal, zato je vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje. O tem predlogu je toženka odločila s sklepoma. Zoper sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja tožnik ni vložil sodnega varstva, zato je odločitev postala pravnomočna. Zato je materialnopravno zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženka zagovora ni bila dolžna preložiti, saj ga v resnici niti ni mogla. Kljub temu pa je pravilna odločitev, da toženka ni kršila določb ZDR-1, saj mu je, skladno z 2. odst. 85. čl. ZDR-1, zagovor omogočila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (dalje: PZ), ki jo je podala toženka 15. 4. 2016. Zavrnilo je tudi reintegracijski zahtevek in reparacijski zahtevek za obdobje od 16. 4. 2015 dalje do vrnitve nazaj na delo ter za povrnitev stroškov postopka.

2. Zoper navedeno sodbo v celoti se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. ZPP.

Tožnik se v pritožbi sklicuje na 2. odst. 85. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.), po katerem mora delodajalec pred podajo izredne odpovedi delavcu omogočiti zagovor. V konkretnem primeru pa toženka tožniku zagovora protipravno ni omogočila. Poudarja, da je svojo odsotnost z zagovora opravičil pravočasno, konkretizirano in utemeljeno. Iz opravičila dr. A.A. izhaja, da se tožnik nahaja v hudi čustveni stiski, ki je izzvala anksioznost in žalost s tipičnimi psihosomatskimi posledicami in da ni sposoben za nikakršen zagovor, pogovor ali zaslišanje. Zato je prvostopno sodišče napačno zaključilo, da toženka zagovora ni bila dolžna preložiti. Sodna praksa zahteva, da delavec izostanek opraviči z navedbo pomembnih okoliščin, zaradi katerih se zagovora ne more udeležiti in predložiti ustrezne dokaze, kar vse pa je tožnik storil. Delodajalca resda vežejo kratki prekluzivni roki za podajo izredne odpovedi, vendar to ne more in ne sme biti razlog za odvzem pravice do izjave. Ni nepomembno, da se je toženka z razlogom odpovedi seznanila že 16. 3. 2016, tožnika pa na zagovor vabila šele več kot tri tedne kasneje, kar je v nasprotju z načelom ekonomičnosti, ki pa ne sme biti v škodo načelu iskanja materialne resnice in načela zakonitosti. O slednjem se prvostopno sodišče sploh ni opredelilo in se sodba v tem delu ne da preizkusiti, kar predstavlja kršitev 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Tudi sodna praksa zastopa stališče, da se postopek podaje izredne odpovedi lahko izvede brez zagovora le, ko se delavec zgolj pavšalno sklicuje na bolniški stalež, ne dokaže pa, da se zagovora res ne more udeležiti. Tožnik pa je to dokazal in toženka bi morala določiti nov datum zagovora. Navedba prvostopnega sodišča, da bi tožnik moral izrecno prositi za preložitev zagovora, ne drži, saj je omogočanje zagovora dolžnost delodajalca. Povsem pavšalna in špekulativna je tudi navedba, da morebitna preložitev zagovora za krajši čas ne bi ničesar spremenila.

Zdravniško opravičilo vzbuja tudi dvom v procesno in poslovno sposobnost tožnika. Toženka bi to okoliščino morala ugotoviti in presoditi, ali tožnik sploh razume očitke in postopek in ali je v njem sposoben sodelovati. Če v postopku nastopa stranka, ki ni poslovno oz. procesno sposobna, pa je ne zastopa zakoniti zastopnik, so bistveno kršena pravila postopka.

Z navedenim nezakonitim ravnanjem je toženka tožniku odvzela ustavnopravno pravico do izjave in kršila 22. člen Ustave. Dejansko stanje oz. razlog za odpoved ni predmet tega postopka. Dejansko stanje bi tožnik predstavil na ustnem zagovoru, če bi bil nanj ponovno vabljen in bil poslovno/procesno sposoben. Prvostopno sodišče je tudi preseglo svoja pooblastila, ko je odločalo o izpolnitvi zakonskih znakov očitanih kaznivih dejanj in s tem poseglo v pristojnost sodišča v kazenskem postopku.

Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo tožnikove pritožbene trditve prereka kot neutemeljene in predlaga, da se tudi pritožba kot taka zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih na katere opozarja pritožba. Dejansko stanje je popolno ugotovilo in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhajajo naslednja odločilna dejstva: - toženka je skladno z 2. odst. 85. čl. ZDR-1 z obvestilom in vabilom z dne 6. 4. 2016 (A1) tožnika pisno seznanila z očitanimi kršitvami v postopku pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ter ga vabila na zagovor, ki je bil predviden 14. 4. 2016, kar vse je bilo tožniku vročeno 8. 4. 2016 z vročilnico (B14); - tožnik je toženki poslal opravičilo z dne 13. 4. 2016, da se zagovora ne more udeležiti, kot to izhaja iz priloženega zdravniškega opravičila, kar je toženka prejela 15. 4. 2016 (A2, B15); - toženka je 15. 4. 2016 tožniku podala sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (A3), potem ko se tožnik niti njegov pooblaščenec zagovora 14. 4. 2016 nista udeležila; - tožnik je 26. 4. 2016 podal predlog za vrnitev v prejšnje stanje s predlogom, da se sklep o izredni odpovedi razveljavi in razpiše nov datum zagovora, podrejeno pa je bila vložena pritožba zoper sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (A4); - toženka je s sklepom z dne 31. 5. 2016 (A5) zavrnila predlog za vrnitev v prejšnje stanje; - tožnik je zoper navedeni sklep 10. 6. 2016 podal pritožbo (A6), ki jo je Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS s sklepom z dne 22. 6. 2016 zavrnila (A7); - Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja je s sklepom z dne 22. 6. 2016 (A7) zavrnila pritožbo tožnika zoper sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi; - tožnik s tožbo sklepov toženke z dne 31. 5. 2016 in 22. 6. 2016 o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje ni izpodbijal. 7. Na podlagi navedenih dejstev se je prvostopno sodišče po nepotrebnem ukvarjalo z vprašanjem, ali je bila toženka glede na zdravstveno stanje tožnika dolžna preložiti zagovor. Dejstvo je, da je bil tožnik oz. njegov pooblaščenec pravočasno in pravilno vabljen na zagovor (vabilo vročeno 8. 4. 2016), opravičilo na zagovor pa je bilo toženki vročeno po že opravljenem zagovoru, torej prepozno. Tega se je tožnik zavedal in zaradi tega je tudi vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje. O tem predlogu je toženka odločila s sklepoma z dne 31. 5. 2016 in 22. 6. 2016. Zoper sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 22. 6. 2016 tožnik ni vložil sodnega varstva in je odločitev o tem postala pravnomočna. Glede na navedeno je materialnopravno zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženka zagovora ni bila dolžna preložiti, saj ga v resnici niti ni mogla. Kljub temu pa je pravilna odločitev, da toženka ni kršila določb ZDR-1, saj mu je, kot že navedeno, skladno z 2. odst. 85. čl. ZDR-1 zagovor omogočila. Zato so neutemeljene tudi pritožbene trditve o odvzemu pravice do izjave.

8. Neutemeljena je pritožba, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ker se izpodbijana sodba ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje se res izrecno ni ukvarjalo o vprašanju razmerja med načeloma ekonomičnosti in iskanja materialne resnice. Vendar zaradi tega izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti , da se ne bi mogla preizkusiti. Kot je že bilo navedeno je nepomembno, da je tožnik k opravičilu, da se zagovora ne bo udeležil, priložil tudi zdravniško opravičilo. Bistveno je le to, da je bilo opravičilo poslano toženki prepozno in se je z njim seznanila, ko je datum zagovora že potekel, tožnik pa poleg tega sklepov o zavrnitvi predloga v prejšnje stanje ni izpodbijal s tožbo.

9. Neutemeljena je tudi pritožba, ko sodišče prve stopnje očita prekoračitev pooblastil in poseg v pristojnost sodišča v kazenskem postopku. Prvostopno sodišče ni ugotavljalo morebitne kazenske odgovornosti, je pa v okviru svojih pristojnosti preizkusilo, ali imajo tožniku očitana ravnanja znake očitanih dveh kaznivih dejanj, da je lahko preverilo, ali je podan odpovedni razlog po 1. alineji 1. odst. 110. čl. ZDR-1, na katerega se je toženka sklicevala pri podaji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

10. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).

11. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi (čl. 360 ZPP).

12. Ker tožnik s pritožbo ni uspel sam krije svoje pritožbene stroške (čl. 154/1 in čl. 165/1 ZPP).