Jedro

Ker je zoper sklep VS o podaljšanju pripora po 2. odstavku 205. člena ZKP možno vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti po določbi 4. odstavka 420. člena ZKP, je sodno varstvo zagotovljeno. Upravni spor zato po določbi 3. odstavka 1. člena ZUS ni možen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim delom sklepa je upravno sodišče kot sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrglo tožnikovo tožbo, vloženo zaradi varstva ustavnih pravic (1. točka izreka) in zavrglo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe (2. točka izreka sklepa). Z neizpodbijanim delom sklepa je tožniku oprostilo plačilo sodnih taks (3. točka izreka sklepa).

Iz obrazložitve izpodbijanega dela sklepa izhaja, da je tožnik 21.7.2005 vložil tožbo zoper toženo stranko zaradi kršitve ustavnih pravic iz 20., 29. in 32. člena Ustave Republike Slovenije v zvezi z 2. odstavkom 205. člena Zakona o kazenskem postopku. V tožbi navaja, da mu je bil 20.7.2005 vročen sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 18.7.2005 o podaljšanju pripora še za dva meseca, to je do dne 21.9.2005. Kljub temu, da se je zagovornik tožnika pravočasno izjasnil o predlogu preiskovalnega sodnika za podaljšanje pripora, tožena stranka vloge tožnikovega zagovornika ni obravnavala. S tem je kršila pravice tožnika do kontradiktornega kazenskega postopka in do pravice do izjave. S sodbo naj se naloži Zavodu za prestajanje kazni zapora M., da tožnika nemudoma izpusti na prostost, Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije, kazenskemu oddelku naj se naloži, da ponovno obravnava predlog za podaljšanje pripora preiskovalnega sodnika z dne 7.7.2005 in pri tem upošteva vlogo zagovornika tožnika o nestrinjanju s predlogom preiskovalnega sodnika z dne 14.7.2005, toženi stranki pa naj se naloži plačilo odškodnine zaradi posega v človekove pravice ter plačilo odškodnine za vsak dan pripora do izpustitve na prostost z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Predlaga tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj se odloži izvršitev sklepa vrhovnega sodišča z dne 18.7.2005 o podaljšanju pripora do pravnomočnosti sodbe, Zavodu za prestajanju kazni zapora M. naloži, da tožnika nemudoma izpusti na prostost, vrhovnemu sodišču pa da ponovno obravnava predlog za podaljšanje pripora s tem, da pri odločanju upošteva vlogo tožnikovega zagovornika.

Sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožnik izpodbija odločbo tožene stranke o podaljšanju pripora, iz pripornega razloga begosumnosti, s katero naj bi bile kršene njegove ustavne pravice. Toda tožnik ima zaradi zaščite svojih ustavnih pravic zagotovljeno drugo sodno varstvo. Zato akt oziroma dejanje, ki se izpodbija s tožbo, ni dejanje, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Ker je vložena tožba predpostavka za meritorno odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe, je sodišče prve stopnje zaradi zavrženja tožbe zavrglo tudi zahtevo tožnika za izdajo začasne odredbe.

Tožnik v pritožbi izpodbija navedeni sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije. Vztraja pri tem, da so bile kršene njegove ustavne pravice, kot jih je navedel v tožbi. Sklicuje se na sklep Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. Up 320/01. Predlaga da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Predmet pritožbene presoje je odločitev sodišča prve stopnje, s katero je tožbo tožnika, vloženo zaradi varstva ustavnih pravic, zavrglo pri predhodnem preizkusu tožbe po 34. členu ZUS in odločitev o zavrženju tožnikove zahteve za izdajo začasne odredbe.

Sodno varstvo ustavnih pravic (odločanje o zakonitostih posamičnih aktov) po določbi 3. odstavka 1. člena ZUS je v upravnem sporu predvideno samo v primeru, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, to je varstvo v drugih sodnih postopkih. Samo če je izpolnjen ta negativni pogoj (odsotnost drugega sodnega varstva), potem je možno tovrstno sodno varstvo v upravnem sporu. Sicer pa se varstvo prvenstveno nudi v rednih sodnih postopkih, šele subsidiarno v upravnem sporu.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno odločilo, potem ko je presodilo, da ima tožnik na razpolago drugo sodno varstvo.

Dejanska in pravna podlaga tožnikove tožbe, njegove navedbe v tožbi in v tožbi postavljeni zahtevki ne dajejo osnove za presojo, da drugo sodno varstvo v konkretnem primeru tožniku ni zagotovljeno. Tožnik uveljavlja kršitev ustavnih pravic v zvezi s sklepom senata vrhovnega sodišča o podaljšanju pripora (2. odstavek 205. člena Zakona o kazenskem postopku). Po izrecni določbi 4. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku je možno zoper takšen sklep vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti. Zahtevo za varstvo zakonitosti smejo vložiti Državni tožilec Republike Slovenije, obdolženec in zagovornik. Takšna ureditev je tudi po presoji pritožbenega sodišča zadostna podlaga za ugotovitev in presojo, da negativni pogoj, ki mora biti podan za sodno varstvo ustavnih pravic v upravnem sporu, v konkretnem primeru ni izpolnjen.

Tudi sklicevanje na sklep Ustavnega sodišča Republike Slovenije ne more vplivati na drugačno odločitev, saj niti ne gre za enako pravno in dejansko situacijo.

V posledici zavrženja tožbe je tudi zavrženje zahteve za izdajo začasne odredbe pravilna. Pravnomočno zavržena tožba ne daje podlage za meritorno odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe.

Zaradi navedenega je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot pritožbeno sodišče na podlagi 73., 68. in 69. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.