Jedro

Po določbi 612. čl. ZOR mora biti terjatev sodelavca priznana. Izjavo o priznanju terjatve lahko da le prevzemnik del, ker je le on v pogodbenem razmerju s sodelavcem. Dokazno breme, da je terjatev priznana, pa je na strani sodelavca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi I 97/02256 Okrajnega sodišča v Novem mestu z dne 13.10.1997 v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo. Obenem je odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 8.050,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe - 7.12.1998 dalje do plačila.

Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka, uveljavlja vse tri pritožbene razloge in sodišču druge stopnje predlaga razveljavitev sodbe. Nesporno je, da je tožena stranka z D. D. sklenila pogodbo o delu, ter da je slednji angažiral tožečo stranko kot podizvajalca.

Dogovor med tožečo stranko in D. je bil, da račun izda vsak izvajalec posebej za dela, ki jih je on izvršil. O tem je tudi ustno seznanil toženo stranko. To izhaja iz njegove izpovedbe. Sodišče te okoliščine v obrazložitvi ne navaja, niti je ne ocenjuje, zaradi česar sodba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih. Dejansko stanje je zmotno in nepopolno ugotovljeno, ker sodiče ni ugotavljalo, kakšne so tiste napake, zaradi katerih plinska inštalacija ni sposobna za obratovanje. Citira 612. čl. ZOR. Ker se reklamacija ne nanaša na delo tožeče stranke, prevzemnik posla D. pa tožeči stranki ni ničesar plačal, je tožeča stranka ravnala v skladu s 612. čl. ZOR in se kot prevzemnikov sodelavec obranila neposredno na naročnico ter od nje zahtevala, da mu terjatev izplača iz vsote, ki jo je v tistem trenutku dolgovala prevzemniku.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Ta postopek se je pričel s predlogom tožeče stranke kot upnika za dovolitev izvršbe na podlagi verodostojne listine. Iz tega predloga izhaja, da toženka kot dolžnica po računu št. 3 z dne 27.3.1997 dolguje znesek 129.600,00 SIT. Iz tega računa izhaja, da se nanaša na dobavo in montažo plinske inštalacije, torej verodostojno listino predstavlja račun iz poslovnega razmerja med pravdnima strankama.

Tudi potem, ko je tožena stranka ugovarjala sklepu o izvršbi in izrecno navedla, da s tožečo stranko ni v pogodbenem razmerju (list. št. 4) in se je postopek nadaljeval v pravdi, tožeča stranka drugih dejstev ni zatrjevala. Glede na trditveno podlago tožbe je zato prvo sodišče zaradi ugovora tožene stranke ugotavljalo, ali sta bili pravdni stranki v poslovnem razmerju. Na podlagi izvedenih in ocenjenih dokazov je utemeljeno prvo sodišče prišlo do sklepa, da tožena stranka s tožečo stranko ni bila v poslovnem razmerju in je zato njegova odločitev, da je zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije zahtevek tožeče stranke neutemeljen, materialnopravno pravilna. Ko tožeča stranka v pritožbi, sklicujoč se na izpovedbo D., trdi, da je obstajal dogovor med D. in tožečo stranko o tem, da izda vsak izvajalec račun za dela, ki jih je opravil, s čemer je D. seznanil toženko, je potrebno ugotoviti, da priča D. izpoveduje le o splošnem dogovoru med tožečo stranko in njim, ni pa D. izpovedal, da je o tem v zvezi s konkretnim poslom ustno seznanil toženo stranko (v predračunu so bila po lastni izpovedbi D. v ceni in specifikaciji zajeta tudi dela, ki jih je nato opravila tožeča stranka). Zatrjevana ustna seznanitev toženke, za katero tudi sicer pritožnik ne ponuja dokazov (352. čl. ZPP), ne more dokazovati pogodbenega razmerja med tožečo in toženo stranko (trditvena podlaga tudi tožeče stranke v tožbi oziroma v predlogu za izvršbo).

Tožeča stranka v pritožbi s trditvami, da se reklamacija ne nanaša na dela tožeče stranke in da prevzemnik posla D. tožeči stranki ni ničesar plačal, zatrjuje, da ima aktivno legitimacijo na podlagi t.i. direktne tožbe, ki jo ureja določba 612. čl. ZOR. Te pritožbene trditve pomenijo spremembo trditvene podlage tožbe in tedaj spremembo tožbe, ki v pritožbenem postopku ni več dovoljena. Zaradi popolnosti pa je potrebno opozoriti na naslednje: Po določbi 612. čl. ZOR mora biti terjatev sodelavca (v obravnavanem primeru tožeče stranke) priznana. Izjavo o priznanju terjatve lahko da le prevzemnik del (priča D.), ker je le on v pogodbenem razmerju s sodelavcem (tožečo stranko). Dokazno breme, da je terjatev priznana, pa je na strani sodelavca, torej v obravnavanem primeru tožeče stranke. Tega dejstva pa tožeča stranka v postopku niti ni zatrjevala niti dokazovala.

Zaradi povedanega je odločitev prvega sodišča v dejanskem in materialnopravnem pogledu pravilna in prvo sodišče ni zagrešilo pritožbi zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišče druge stopnje je zato po ugotovitvi, da prvo sodišče z izpodbijano sodbo in postopkom pred njo tudi ni zagrešilo kakšne druge absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na kar mora paziti po uradni dolžnosti, pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje po določbi 368. čl. ZPP.

Odločitev o stroških tožeče stranke v zvezi s pritožbo je zajeta z zavrnilnim izrekom sodbe, tožena stranka pa mora svoje stroške odgovora na pritožbo, ki v ničemer ni pripomogel k rešitvi zadeve, in tedaj ti stroški niso bili potrebni, trpeti sama (1. odst. 154. čl., 1. odst. 155. čl., 1. odst. 166. čl. ZPP).