Jedro

Razlogi, zakaj hišni pripor za odvrnitev ponovitvene nevarnosti ne zadošča, logično izhajajo že iz presoje, da je odreditev pripora neogibno potrebna.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom I Kpd 528/2009 dne 26.5.2009 zoper osumljeno H.K. odredila pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Zunajobravnavni senat istega sodišča je pritožbo osumljenkinega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper sklep zunajobravnavnega senata vlaga osumljenkin zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve zakona o kazenskem postopku in kazenskega zakona. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in pripor odpravi, oziroma izreče milejši ukrep.

3. Vrhovna državna tožilka N.F., ki je odgovorila na zahtevo za varstvo zakonitosti, meni, da je ta neutemeljena.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo osumljenki in njenemu zagovorniku, ki nanj nista odgovorila.

B.

5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je na podlagi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno sodno odločbo, vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe.

6. Vrhovno sodišče se strinja z ugotovitvami preiskovalne sodnice, iz katerih izhaja obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP. Ugotovljeno je bilo veliko število subjektivnih in objektivnih okoliščin na strani osumljene (stran 7 in 8 prvostopenjskega sklepa), ki kažejo na nevarnost, da bi osumljena na prostosti ponavljala takšna kazniva dejanja. Strinjati se je mogoče z zagovornikom osumljene, da je potrebno obstoj ponovitvene nevarnosti ugotavljati na podlagi jasno izraženih, konkretnih in specifičnih okoliščin, ni pa mogoče pritrditi trditvam zahteve, da je odločitev sodišča o tem vprašanju napačna.

7. Neutemeljena je navedba v zahtevi, da ni podana nujnost odreditve pripora in sorazmernost tega ukrepa. Zahteva navaja, da kriminalna količina dejanj, ki se očitajo osumljenki ni tolikšna, da bi opravičevala poseg v njeno osebno svobodo. Znesek, ki ne presega 500 EUR, je namreč v skladu z 99. členom KZ-1 opredeljen kot majhna premoženjska škoda. Sodišče ni pojasnilo, zakaj meni, da hišni pripor ne bi dosegel namena, ki se zasleduje z odrejenim priporom, zato je podana tudi kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

8. V skladu z 20. členom Ustave RS in drugim odstavkom 202. člena ZKP se lahko pripor odredi samo, če je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali varnost ljudi. Neogibnost posega se presoja v skladu z ustavnim načelom sorazmernosti, znotraj katerega sodišče tehta primernost, nujnost in uravnoteženost tega ukrepa (sorazmernost v ožjem pomenu besede). V okviru slednjega kriterija sodišče presoja, ali je pripor prilagojen teži konkretnega kaznivega dejanja oziroma, ali je poseg v osebno svobodo v razumnem sorazmerju z nevarnostjo ponovitve kaznivega dejanja, katerega je osumljen.

9. Glede na to, da je bilo ugotovljeno, da je osumljena (skupaj s sostorilko) kazniva dejanja izvrševala na posebej drzen način, saj je kazniva dejanja izvrševala vpričo oškodovancev, da je od 8.5.2009 do 23.5.2009 izvršila tri kazniva dejanja, da je nezaposlena ter glede na njeno predhodno kaznovanost za istovrstna kazniva dejanja, je pripor nujen ukrep za odvrnitev ponovitvene nevarnosti. Vrhovno sodišče se strinja tudi z zaključkom preiskovalne sodnice, da je podana sorazmernost med posegom v osebno svobodo osumljenke in nevarnostjo ponovitve kaznivih dejanj. Ni namreč mogoče pritrditi zahtevi, da je kriminalna količina kaznivih dejanj majhna, kljub temu, da pridobljena premoženjska korist v posameznem primeru ne presega kriterija iz 1. točke devetega odstavka 99. člena KZ-1. Dosedaj zbrani podatki o načinu storitve kaznivih dejanj namreč kažejo na to, da dejanj ni mogoče opredeliti kot malo tatvino po drugem odstavku 204. člena KZ-1. Glede na to je trditev, da gre za majhne zneske in je sodišče kršilo kazenski zakon, ko tega ni upoštevalo, očitno neutemeljena. Zatrjevano kršitev je presojal tudi zunajobravnavni senat in jo zavrnil kot neutemeljeno, zato je protispisna trditev zahteve, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do zatrjevane kršitve kazenskega zakona. Sicer pa zahteva napačno kvalificira zatrjevano kršitev kot kršitev iz 11. točke 371. člena ZKP. Neopredelitev do pritožbenih navedb (kršitev 395. člena ZKP) namreč predstavlja relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Te so ob presojanju zahteve za varstvo zakonitosti upoštevne samo, če je izkazan njihov vpliv na zakonitost sodne odločbe, česar pa zahteva niti ne zatrjuje.

10. Ker je sodišče navedlo, da je pripor za odvrnitev ponovitvene nevarnosti neogibno potreben in to svojo ugotovitev tudi obrazložilo, ni bilo dolžno še posebej navajati razlogov, zakaj hišni pripor ne zadošča. Ta ugotovitev namreč logično izhaja že iz presoje, da je odreditev pripora neogibno potrebna. Zatrjevana kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP tako ni podana.

11. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da zatrjevane kršitve zakona niso podane, je zahtevo osumljenkinega zagovornika za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.