Jedro

Delodajalec - D. (Republika Slovenija) je delavki, ki ni izpolnjevala pogojev strokovne izobrazbe in delovnih izkušenj ter ni pristala na dodatno izobraževanje, zakonito določil (znižal) plačo tako, da ji je določil osnovni količnik za njeno tarifno skupino, brez možnosti napredovanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnica z izpodbijano odločbo in sklepom (enako kot v prejšnjih odločitvah tožene stranke) razporejena na delovno mesto A, vendar je bila razvrščena v V. tarifno skupino s količnikom 2,50 (prej 2,90), brez možnosti napredovanja. Ker ob novi razporeditvi ni izpolnjevala pogoja zahtevane strokovne izobrazbe in ker ni imela ustrezne delovne dobe, dodatno izobraževanje pa je odklonila, je bila na podlagi novih splošnih aktov tožene stranke razporejena brez možnosti napredovanja. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek na razveljavitev odločbe in sklepa tožene stranke. Odločitev je oprlo na 6. člen Zakona o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in organih lokalnih skupnosti (Uradni list RS, št. 18/94 do 86/99 - Odločba Ustavnega sodišča RS, v nadaljevanju: ZRPDO), na 13. člen Pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest (v nadaljevanju: PTS), na 2. člen Pravilnika o notranji organizaciji in poslovanju državnih tožilstev v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 78/98, v nadaljevanju: PO) in na 33. člen Pravilnika o napredovanju zaposlenih na sodiščih, državnih tožilstvih, v državnem pravobranilstvu in v organih za postopek o prekrških (Uradni list RS, št. 41/94, 52/98, v nadaljevanju: PNZ). Sprejelo je tudi stališče, da se delavec lahko uspešno sklicuje na pridobljene pravice le tedaj, če so pridobljene na podlagi veljavnih predpisov. Tožnica ob prvi razporeditvi na delovno mesto A ni imela zahtevane izobrazbe in tudi ne zahtevane delovne dobe.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke. Sprejelo je dokazne in pravne zaključke sodišča prve stopnje in zavrnilno sodbo oprlo na iste pravne temelje kot sodišče prve stopnje.

Soglašalo je s stališčem sodišča prve stopnje, da se tožnica ne more sklicevati na pridobljene pravice, ker ob prvi razporeditvi na delovno mesto A ni imela ustrezne strokovne izobrazbe in tudi ne zahtevanih delovnih izkušenj. Sodišče druge stopnje je tudi pritrdilo stališču sodišča prve stopnje o vprašanju pridobljenih pravic.

Zoper pravnomočno sodbo in sklep o stroških (1. in 3. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje in 2. točka izreka sklepa o stroških postopka) izdana na drugi stopnji, je tožeča stranka vložila revizijo zaradi vseh revizijskih razlogov. Predlagala je spremembo sodb (točki 1 in 3 izreka) in sklepov (točka 2 izreka) in ugoditev zahtevku, podrejeno, njuno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajala je, da ni bilo pravne podlage za izdajo odločbe z dne 16.7.1999. Predvsem ni bilo podlage za določitev količnika 2,50 osnovne plače. Sodišči sta se pri odločitvi sklicevali na 13. člen PTS, po katerem ima delavec pravico ostati na delovnem mestu z dnevom uveljavitve PNZ, če je imel najmanj 20 let delovne dobe, od tega 10 let na delovnih mestih enake ali podobne stopnje strokovnosti. Vendar pa 13. člen PTS presega določbe sprememb in dopolnitev PNZ. Ta v 22. a členu izrecno določa, da se delavcu, ki je razporejen na drugo delovno mesto, lahko zniža število plačilnih razredov za napredovanje, če pristojni organ ugotovi, da mu število plačilnih razredov na prejšnjem delovnem mestu ni bilo določeno v skladu z zakonom in tem pravilnikom. O tej pomembni določbi se sodišči druge in prve stopnje nista izrekli, kar je bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, v nadaljevanju: ZPP). S tem je dana tudi kršitev določbe 350. člena ZPP, ker sodišče druge stopnje ni preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah, ki jih je navajala pritožnica. Z odločitvama tožene stranke je bilo poseženo v tožničine pridobljene pravice. S tem je bila kršena določba ustave o enakosti pred zakonom. V drugih državnih tožilstvih v državi so delavke napredovale, ne glede na to, da niso izpolnjevale pogoja strokovne izobrazbe. V podobnih primerih so bile delavkam pridobljene pravice priznane. PNZ je višji akt kot PTS. Določanje plač ne sodi v organizacijski predpis, kar je PTS. Tožena stranka bi torej lahko tožnici spremenila število plačilnih razredov, če bi bila razporejena na drugo delovno mesto, kar se pa ni zgodilo. Tožeča stranka je izpodbijala tudi sklep o stroških.

Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP poslana toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne odločbe sodišč druge stopnje. Zaradi tega jo je dovoljeno vložiti le pod pogoji in zaradi razlogov, ki so v 367. in 370. členu ZPP izčrpno določeni. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava.

Zatrjevana bistvena kršitev določb ZPP ni podana. Sodišče prve stopnje je pri odločanju upoštevalo vsebino 22. a člena PNZ, kar je izrecno navedlo na 3. strani obrazložitve sodbe. Po določbi prvega odstavka 360. člena ZPP mora sodišče druge stopnje presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Določbe 22.a člena PNZ sodišče druge stopnje v obrazložitvi ni izrecno navedlo, kar pa ni odločilnega pomena. Navedeni člen ureja ugodnosti za delavce, ki so bili razporejeni na drugo delovno mesto. Tožnica z izpodbijanima odločbo in sklepom ni bila razporejena na drugo delovno mesto, temveč je bilo njeno delo (kot je obrazloženo v nadaljevanju) le na novo vrednoteno. Uporaba in razlaga določbe 22.a člena za določitev torej ni odločilnega pomena.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. ZRPDO v 6. členu določa tarifne skupine, v katere so razporejeni delavci. V V. tarifno skupino se razvrstijo delavci, ki imajo srednjo štiriletno izobrazbo. Tožnica je, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, končala dvoletno administrativno šolo (III. tarifna skupina). V 9. členu ZRPDO je določeno, da so količniki za določitev osnovne plače tipičnih delovnih mest drugih zaposlenih določeni v tabeli, ki je sestavni del zakona. V prilogi zakona so za V. tarifno skupino določeni količniki od 2.10 do 2.50. Tožena stranka je za A v PTS določila količnik 2.50. PO v 2. členu določa, da o notranji organizaciji državnega tožilstva odloča vodja državnega tožilstva v skladu z zakonom in tem pravilnikom. PTS je začel veljati 1.12.1998, je bil torej sprejet v skladu s PO. V 13. členu PTS obravnava primere, ki veljajo za delavce, ki na dan uveljavitve pravilnika ne izpolnjujejo pogojev glede zahtevane stopnje izobrazbe. Na isto delovno mesto je tak delavec lahko razporejen le pod pogojem, če je na dan uveljavitve PNZ, torej 25.7.1998 (Uradni list RS, št. 52/98), imel najmanj 20 let delovne dobe, od tega najmanj 10 let na delovnih mestih enake ali podobne stopnje zahtevnosti. Po drugem odstavku navedenega člena PTS bi tožnica lahko nadaljevala delo na istih delih oziroma bi lahko bila na isto delovno mesto ponovno razporejena brez omejitev, če bi sklenila pogodbo o izobraževanju za pridobitev zahtevane stopnje strokovne izobrazbe. V tretjem odstavku navedenega člena je določeno, da delavec, ki odkloni izobraževanje, lahko ostane na istem delovnem mestu, pri čemer je razvrščen v količnik za določitev osnovne plače delovnega mesta, ki ga zaseda, brez možnosti napredovanja. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da ima tožnica dvoletno administrativno šolo in da nima 20 let delovne dobe. Ugotovilo je tudi, da tožnica ni hotela skleniti pogodbe o izobraževanju. Sodišče druge stopnje je take dokazne ugotovitve sprejelo. Primerjava dejanskega stanja s pravnimi normami, ki so podlaga za odločitev, pokaže, da je tožena stranka pravilno odločila, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, takšno odločitev pa je sodišče druge stopnje pravilno potrdilo.

Sklicevanje tožnice na 22.a člen PNZ je pravno zmotno, njena pravna razlaga te določbe pa tudi ni v skladu z njeno vsebino. Ta člen v vseh treh odstavkih izrecno ureja primere, ko je delavec razporejen na drugo delovno mesto. Le v tem primeru obdrži delavec lahko pravice, ki jih je pridobil na prejšnjem delovnem mestu (število plačilnih razredov iz prejšnjega delovnega mesta, če je to zanj ugodneje). Tožnica ni bila razporejena na drugo delovno mesto. Ves čas - po prejšnjih in sedanji odločitvi tožene stranke - opravlja delo A. Zanjo torej določbe 22.a člena PNZ ni mogoče uporabiti.

Tožnica v reviziji tudi trdi - kot je storila že v pritožbi - da je z odločitvama nižjih sodišč bilo kršeno ustavno načelo o enakem varstvu pravic (22. člen Ustave Republike Slovenije) predvsem zato, ker v drugih Državnih tožilstvih ni bilo odločeno enako, kot v tožničinem primeru. Predmet presoje v tej reviziji je pravnomočna sodba sodišča druge stopnje. Le v zvezi z njo in z drugimi enakimi ali podobnimi sodnimi odločitvami je presojati, ali je bilo kršeno navedeno ustavno načelo. Tožnica takšnih sodnih odločitev ne navaja, v podobnih primerih, v katerih je bilo odločeno z revizijo, odločitve niso bile drugačne. Ob tem je treba upoštevati tudi številne odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju: US RS), ki je v zvezi z varstvom pravic med drugim ugotovilo, da zmanjšanje pravic za naprej, ne pomeni posega v pridobljene pravice in je ustavno dopustno (tako na primer v odločbah U-I-120/91 in U-I-123/92 in drugih odločbah, predvsem strani 74 in 75 Komentarja Ustave Republike Slovenije, urednik Lovro Šturm, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana, 2002).

Ugotovitev skladnosti PTS z zakonom, ni predmet te revizijske presoje, ker 1. točke sklepa sodišča prve stopnje (v zvezi s sklepom sodišča druge stopnje) tožnica z revizijo ni izpodbijala.

Sklep o stroških ne more biti predmet revizije, ker za to ni pogojev po prvem odstavku 384. člena ZPP.

Ker je revizijsko sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, jo je kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).