Jedro

Izpolnjevanje prevzetih obveznosti je temeljna dolžnost udeležencev obligacijskega razmerja (17. člen ZOR) ter je zato upnik v obveznostnem razmerju upravičen zahtevati od dolžnika izpolnitev obveznosti, dolžnik pa jo je dolžan izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi (prvi odstavek 262. člena ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo tožencu, da mora plačati tožniku tolarsko protivrednost 23.700 ATS in sicer v znesku 125.691,29 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.11.1991 dalje in stroške postopka 87.355,00 SIT, ker je ugotovilo, da toženec ni vrnil tožniku prejetega posojila. Sodišče druge stopnje pa je tako sodbo po zavrnitvi toženčeve pritožbe kot neutemeljene potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlagal, da naj se izpodbijana sodba spremeni ali razveljavi. Pri tožniku si spornega zneska ni sposodil. Tožnik ga je le izrabil zaradi lastnih koristi v igri fair play. Sodišči nižjih stopenj bi se sploh morali poslužiti izvedeniškega mnenja.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o prejeti reviziji ni izjavilo, tožnik pa na revizijo ni odgovoril (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Toženec v reviziji ni uveljavljal bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Zato je revizijsko sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo glede postopkovnih kršitev le v smeri bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki jo mora upoštevati po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), vendar take kršitve v tem primeru ni ugotovilo.

Po določilu tretjega odstavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato revizijsko sodišče ni moglo upoštevati toženčevih revizijskih izvajanj, s katerimi prikazuje drugačen potek dejanskih razmerij s tožnikom, kot pa sta jih ugotovili sodišči nižjih stopenj. To nadalje pomeni, da so na dejanske ugotovitve nižjih sodišč vezani tako pravdni stranki kot revizijsko sodišče in da je moglo revizijsko sodišče preizkusiti pravno pravilnost odločitev nižjih sodišč le na podlagi na nižjih stopnjah ugotovljenega dejanskega stanja.

Predmet revizijskega postopka je pravna presoja dejanskega stanja, ki sta ga ugotovili sodišči nižjih stopenj in na podlagi katerega sta zaključili, da je bilo med pravdnima strankama posojilno razmerje, iz katerega toženec dolguje tožniku vračilo tolarske protivrednosti 23.700 ATS. Po določilu prvega odstavka 557. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) je posojilno razmerje tako pogodbeno razmerje, s katerim se posojilodajalec zavezuje, da bo posojilojemalcu izročil določen znesek denarja ali določeno količino drugih nadomestnih stvari, posojilojemalec pa se zavezuje, da mu bo po določenem času vrnil enak znesek denarja oziroma enako količino stvari iste vrste in kakovosti. Obveznost posojilodajalca je tako v tem, da izroči posojilojemalcu določeno stvar (prvi odstavek 559. člena ZOR), obveznost posojilojemalca pa je v tem, da mora v dogovorjenem roku vrniti enako količino stvari iste vrste in kakovosti (prvi odstavek 562. člena ZOR). Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da je tožnik izročil tožencu 23.700 ATS kot posojilo in da se je toženec s potrdilom z dne 10.11.1991 zavezal tožniku, da mu bo posojilo tudi vrnil, česar pa kljub poteku dogovorjenega roka ni storil. Take ugotovitve tudi po presoji revizijskega sodišča utemeljujejo zaključek, da sta pravdni stranki sklenili posojilno pogodbo, da je tožnik posodil tožencu 23.800 ATS in da mora to posojilo toženec vrniti tožniku v tolarski protivrednosti, ker je v zamudi. Izpolnjevanje prevzetih obveznosti je temeljna dolžnost udeležencev obligacijskega razmerja (17. člen ZOR) ter je zato upnik v obveznostnem razmerju upravičen zahtevati od dolžnika izpolnitev obveznosti, dolžnik pa jo je dolžan izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi (prvi odstavek 262. člena ZOR). Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči nižjih stopenj glede na ugotovljeno dejansko stanje spredaj navedena zakonita določila pravilno uporabili in da sta torej o sporu pravdnih strank pravilno razsodili. To pa pomeni, da toženčeva revizija ni utemeljena niti v smeri očitka, da je bilo materialno pravo nepravilno uporabljeno. Revizijsko sodišče je zato moralo v celoti neutemeljeno revizijo toženca zavrniti (393. člen ZPP).