Jedro

S temi navedbami zagovornik ponovno izrecno napada verodostojnost izjav oškodovanke, kar po vsebini predstavlja podajanje lastne dokazne ocene, čeprav je bilo tekom postopka večkrat poudarjeno, da je natančna ocena vsakega dokaza posebej, zlasti pa protislovnih dokazov, v pristojnosti razpravljajočega senata, po opravljeni glavni obravnavi. V sedanji fazi postopka pa se ugotavlja zgolj to, ali je verjetnost, da je obtoženi storil očitana mu kazniva dejanja, večja od verjetnosti, da jih ni storil. Taka verjetnost pa je nedvomno izkazana, pritožbeni poizkusi omajanja zaključkov o obstoju utemeljenega suma pa so neutemeljeni.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje, na podlagi drugega odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ugotovilo, da so razlogi za pripor zoper obtoženega D. O. še podani.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil obtoženčev zagovornik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 370. člena ZKP in predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa ter odpravo pripora, podredno pa nadomestitev s hišnim priporom.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni pokazal kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa, pa tudi pritožbene navedbe ne morejo omajati. Ob doslednem spoštovanju procesnih določb, je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo pravno relevantno dejansko stanje. Razumno ter za pritožbeno sodišče v celoti sprejemljivo, je obrazložilo danost vseh pogojev za pripor. Gre za utemeljen sum obtožencu očitanih kaznivih dejanj, za njegovo ponovitveno nevarnost ter sorazmernost in neogibno potrebnost pripora.

5. Sodišče prve stopnje je skladno s podatki spisa pravilno izpostavilo, da je obtožnica, ki je bila zoper obtoženca vložena zaradi štirih kaznivih dejanj, pravnomočna ter ob povzetku obtoženčevega zagovora, ki ga je podal na glavni obravnavi 8. 7. 2020 in vsebine Kliničnopsihološkega izvedenskega mnenja dr. B. D. R. z dne 31. 7. 2020, pravilno zaključilo, da s pravnomočnostjo obtožnice formalno ugotovljen utemeljen sum, da naj bi obtoženec storil očitana mu kazniva dejanja z doslej, na glavni obravnavi izvedenimi dokazi, ni bil omajan tako, da je pripor še vedno upravičen ukrep. Res je sicer, da je obtoženec v zagovoru v pretežni meri zanikal očitke iz obtožnice in opisoval odnos z oškodovanko, pri čemer je svoja dejanja opravičeval z njenimi ravnanji oz. obnašanjem, in da je izvedenka v izvedenskem mnenju izpostavila, da je tudi oškodovanka čustveno manj zrela osebnost, da se pri njej kažejo značilnosti mejne osebnostne motnje z odvisnostnimi potezami, zaradi česar težko funkcionira sama in prehaja iz ene partnerske zveze v drugo, vendar to zaključkov o obstoju utemeljenega suma ne more omajati. Poleg vseh ostalih dokazov, na katerih temelji pravnomočna obtožnica, je v tokratnem sklepu upoštevanem izvedenskem mnenju razvidno, da ima obtoženi mešano osebnostno motnjo, kjer se kažejo poteze mejne, narcistične in paranoidne strukture, da ima v stresnih situacijah nizko kapaciteto za obvladovanje, pri oškodovanki pa se kažejo znaki obtožencu očitanih kaznivih dejanj, ki so klinično prepoznavni v obliki posttravmatske stresne motnje. Pregled spisovnega gradiva tako pritrjuje ugotovitvam prvega sodišča, da vsebina izvedenih procesnih dejanj, ni v ničemer omajala pravnomočno ugotovljen utemeljen sum.

6. Zagovornik ob splošno izraženem nestrinjanju z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da utemeljen sum, da je obtoženec storil očitana mu kazniva dejanja, izhaja iz pravnomočne obtožnice in vseh dokazov, na katerih ta sloni, navaja, da naj bi sodišče spregledalo pomemben podatek v kliničnopsihološkem mnenju z dne 31. 7. 2020, da je pri oškodovanki mogoče zaslediti elemente manipulativnosti, ki so se kazali med izvedensko obravnavo in da je tudi s strani zagovornika bilo večkrat tekom postopka izpostavljeno drugačno izpovedovanje oškodovanke. To naj bi po mnenju zagovornika pod vprašaj postavljalo verodostojnost izpovedb oškodovanke v zvezi s posilstvom in tudi samim nasilniškim obnašanjem, za kar ni nobenih drugih dokazov razen izpovedi oškodovanke in njej bližnjih prič. S temi navedbami zagovornik ponovno izrecno napada verodostojnost izjav oškodovanke, kar po vsebini predstavlja podajanje lastne dokazne ocene, čeprav je bilo tekom postopka večkrat poudarjeno, da je natančna ocena vsakega dokaza posebej, zlasti pa protislovnih dokazov, v pristojnosti razpravljajočega senata, po opravljeni glavni obravnavi. V sedanji fazi postopka pa se ugotavlja zgolj to, ali je verjetnost, da je obtoženi storil očitana mu kazniva dejanja, večja od verjetnosti, da jih ni storil. Taka verjetnost pa je nedvomno izkazana, pritožbeni poizkusi omajanja zaključkov o obstoju utemeljenega suma pa so neutemeljeni.

7. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki zagovornika, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa zelo na splošno in brez natančne obrazložitve navajalo določene dokaze, pri čemer ni obrazložilo, kaj naj bi določen dokaz dokazoval oz. zakaj je dejansko pomemben ter da se obtoženec do določenih dokazov sploh ne more opredeliti, ker ne ve, zakaj so bili ti dokazi izpostavljeni. Sodišče prve stopnje namreč v obrazložitvi izpodbijanega sklepa sploh ni navajalo določenih dokazov, temveč se je sklicevalo na pravnomočno obtožnico v zvezi z dokazi, ki so bili izvedeni na glavni obravnavi. Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo oz. povzelo le obtoženčev zagovor in kliničnopsihološko mnenje, ker gre za procesni dejanji opravljeni po zadnjem ugotavljanju obstoja razlogov za pripor, ter pravilno zaključilo, da s temi procesnimi dejanji utemeljen suma ni bil omajan, kar v sedanji fazi postopka povsem zadošča. 8. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je pri obtožencu izkazan priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Ta je podan, če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno in osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih storilec živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje, dokončal poskušano kaznivo dejanje ali storil kaznivo dejanje, s katerim grozi. Ker med objektivne okoliščine v skladu s sodno prakso spadajo teža, način storitve in okoliščine, v katerih naj bi bila izvršena očitana mu kazniva dejanja, zagovornik nima prav, ko v pritožbi zatrjuje, da to ne morejo biti odločilne okoliščine pri presoji ponovitvene nevarnosti in da očitek, da je nekdo storil kaznivo dejanje, še ni razlog, da je tako dejanje storil in da ga bo ponovil. S temi trditvami zagovornik zopet napada prvostopenjske ugotovitve o obstoju utemeljenega suma, katerim pa je sodišče druge stopnje pritrdilo že v prejšnji točki obrazložitve. Ugotovitve sodišča prve stopnje, da je obtoženec izkazal visoko stopnjo odločenosti in vztrajnosti pri izvrševanju kaznivih dejanj, zagovornik ponovno napada z navedbami, da je sodišče prve stopnje svoje zaključke gradilo zgolj na izpovedbah oškodovanke, ni pa se vprašalo, če je trpinčenje, žalitve in ponižanja izvrševal kdo drug, glede na to, da je oškodovanka skozi celotno obdobje trajanja zunajzakonske skupnosti imela več različnih partnerjev, čeprav je pritožbeno sodišče že v sklepu z dne 2. 7. 2020 poudarilo, da take navedbe po vsebini dejansko predstavljajo polemiziranje z ugotovitvami prvega sodišča o obstoju zahtevanega dokaznega standarda utemeljenega suma in ne omajejo zaključkov sodišča prve stopnje o podanosti objektivnih kriterijev, ki kažejo na ponovitveno nevarnost. 9. Pritrditi pa je tudi ugotovitvam sodišča prve stopnje, da so izkazane subjektivne okoliščine, ki kažejo na resno, konkretno in realno ponovitveno nevarnost, saj je ne glede na to, da tekom izvajanja prepovedi približanja oškodovanki niso bile uradno ugotovljene kršitve tega ukrepa, pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da predhodno izrečeni ukrepi prepovedi približanja oškodovanki očitno niso dosegli svojega namena, saj naj bi obtoženec sedaj obravnavana kazniva dejanja, s katerimi je ogrozil varnost oškodovanke, izvršil v času trajanja izrečenih ukrepov. Zagovornik v tem delu pritožbe smiselno tudi sam navaja kršitev izrečenih ukrepov, saj navaja, da naj bi obtoženec na željo oškodovanke nekaj časa med trajanjem ukrepa živel z oškodovanko in ji pomagal pri varstvu in vzgoji njunih hčera.

10. V zvezi s pritožbenimi očitki, da se je sodišče prve stopnje pri presoji ponovitvene nevarnosti preveč oprlo na izvedensko mnenje izvedenke klinične psihologije glede njegove osebnosti, da se ni vprašalo, če so take ugotovitve normalna posledica dejstva, da je obtoženec v priporu zaradi lažnih obtožb in da take ugotovitve ne odstopajo od povprečnih ugotovitev, ki bi jih izvedenka ugotovila pri vsakemu posamezniku v podobnih okoliščinah, pa predstavljajo zgolj dokazno nepodprte insinuacije, ki ne morejo vplivati na prepričljivost zaključkov prvega sodišča o ponovitveni nevarnosti. Prepričljivosti zaključkov o ponovitveni nevarnosti pa ne more omajati niti pritožbene trditve, da je izvedenka dr. B. D. R. z dne 31. 7. 2020 podala mnenje, da je pri oškodovanki mogoče zaslediti elemente manipulativnosti, saj to ne vpliva na ugotovitve o obtoženčevih lastnostih, ki jih je izpostavilo sodišče prve stopnje, niti trditve o tem, da je bila oškodovanka tista, ki je obtoženega silila v kršitev prepovedi približevanja. Sodišču pa se v okviru presoje izkazanosti razlogov za pripor tudi ni bilo potrebno spraševati, ali je mogoče bila oškodovanka tista, ki je s svojim agresivnim in nasilnim odnosom obtoženca poniževala, ga spravljala v sramoto in fizično napadala. Ker bi naj obtoženi kazniva dejanja posilstva in kršitve nedotakljivosti stanovanja izvršil po tem, ko je zunajzakonska skupnost z oškodovanko že razpadla in ko je ta že prebivala na drugem naslovu, na pravilnost zaključkov o ponovitveni nevarnosti ne morejo vplivati niti pritožbene trditve, da se je oškodovana poročila in preselila k novemu partnerju, in po prepričanju pritožbenega sodišča niti zakonska zveza z drugim moškim ni zadostno zagotovilo, da obtoženi na prostosti ne bi ponavljal kazniva dejanja.

11. Pritožbeno sodišče pa pritrjuje tudi zaključkom sodišča prve stopnje, da je mogoče le s priporom zagotoviti varnost, zdravje in življenje oškodovank ter zdrav razvoj razvoj mladoletnih oškodovank. Ker je na ravni utemeljenega suma izkazano, da je obtoženec predvsem do svoje bivše izvenzakonske partnerke izkazal izredno veliko mero tako fizičnega kot tudi psihičnega nasilja, posredno, skozi nasilje zoper bivšo izvenzakonsko partnerko, pa izvajal tudi psihično nasilje nad mladoletnima hčerkama, se nikakor ni mogoče strinjati s pritožbenimi navedbami, da varovanje oškodovankinih pravic do zdravja in življenje ne odtehta pravice obtoženega do osebne svobode, ker da oškodovancev ni več in jih ni mogoče pričakovati in ker obtoženec ne predstavlja nevarnosti za varnost integritete oškodovanke in njunih dveh otrok. Četudi so bili obtožencu v nepravdni zadevi N 119/2019 odobreni stiki z mld. hčerama, ki naj bi potekali odlično, sproščeno in veselo, to ni prepričljiv razlog za drugačne zaključke o neogibni potrebnosti in sorazmernosti pripora zoper obtoženca. Upoštevati je namreč potrebno, da stiki potekajo pod nadzorom CSD ... in da se obtožencu očita kaznivo dejanje na škodo mladoletnih oškodovank v povezavi z dejanji zoper bivšo partnerko. Pripor sicer res posega v obtoženčevo pravico do svobode gibanja, vendar je vsekakor zlo, ki ga predstavlja omejitev svobode gibanja neprimerno manjše od zla, ki ga povzročajo na ravni utemeljenega suma izkazana kazniva dejanja obtoženca zoper oškodovanke. Prav tako ni mogoče slediti pritožbenim trditvam, da takih dejanj obtoženec nikoli več ne bo ponavljal (zlasti ker jih nikoli ni storil), ko je iz zgoraj izpostavljenih okoliščin izkazan utemeljen sum, da je obtoženec storil očitana mu kazniva dejanja in to celo v času, ko se je izvrševal ukrep prepovedi približevanja oškodovankam. Na presojo neogibne potrebnosti in sorazmernosti pripora zoper obtoženca pa ne vplivajo niti pritožbene trditve, da pripor, ki traja že več kot 12 mesecev, negativno vpliva na obtoženčevo počutje, da izgublja stik z vsakdanjimi opravili in da ne more ustvarjati zadostnih dohodkov za plačevanje preživnine. Kot je pritožbeno sodišče že poudarilo, gre za določene pričakovane posledice izvrševanja pripora, ki pa niso take narave, da bi odtehtale nad nevarnostjo ponovitve kaznivih dejanj zoper oškodovanke. Čeprav pripor zoper obtoženca traja že 18 mesecev, pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča še vedno sorazmeren tudi s časovnega vidika, saj je glede na razpisane naroke za glavno obravnavo v kratkem pričakovati zaključek dokaznega postopka.

12. Neutemeljeni pa so tudi očitki zagovornika, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker bi bilo mogoče pripor nadomestiti s hišnim priporom. Takim trditvam glede na očitano krutost dejanj ter vztrajnost in intenzivnost pri izvrševanju dejanj, ne glede na zagovornikove domneve o tem, da bi hišni pripor zoper obtoženca imel veliko blažje posledice, ker bi lažje izvrševal stike z mladoletnima hčerama in pridobival redne dohodke za plačevanje preživnine, ni mogoče slediti.

13. Ker glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker tudi uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa ni pokazal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določilu tretjega odstavka 402. člena ZKP.

14. Če bo za obtoženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o ugotovitvi razlogov za pripor, po pravnomočnosti sodbe, odmerilo sodišče prve stopnje.