Jedro

Ob upoštevanju ugotovljenega dejstva, da iz priloge A11 izhaja sodelovanje toženca s financiranjem v treh korakih, pri čemer bi toženec v prvem koraku sofinanciral nabavo surovin in kemikalij v znesku 14.518,00 EUR, česar pa ugotovljeno toženec ni plačal, je pravilna dokazna ocena toženčeve izpovedbe in je pravilen zaključek sodišča prve stopnje o neobstoju kunkludentnega ravnanja, ki bi lahko štelo za vstop toženca v posel oz. za sprejem ponudbe v smislu 2. odstavka 38. člena OZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, s katerim je zahteval, da mu prvi in drugi toženec nerazdelno plačata 62.908,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2006 dalje do plačila in nerazdelno povrneta po sodišču priznane pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo in na fiduciarni račun tožnikovega pooblaščenca. Odločilo je še, da je tožnik dolžan povrniti tožencema nerazdelno pravdne stroške v znesku 1.040,40 EUR v 15 dneh od prejema sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje do plačila.

Tožnik je s pritožbo izpodbijal sodbo sodišča prve stopnje, pri tem je uveljavljal vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, podredno pa je smiselno predlagal spremembo izpodbijane sodbe, zahteval pa je povrnitev vseh stroškov postopka. Najprej je povzel ugotovitve sodišča prve stopnje in zaključke sodišča prve stopnje, kot izhajajo iz izpodbijane sodbe. Nato pa je navajal, da so ugotovitve sodišča prve stopnje zmotne in so posledica zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče izhaja iz lastnega (zaključka), da je šlo zgolj za ustni dogovor, kar ni res. Res je le, da pravdni stranki nista sklenili družbene pogodbe, pač pa je tožnik tožencema dokazano izročil poslovni načrt (priloga ...) ter poslovni načrt (priloga ...), akcept s strani toženca pa pomeni po določilih Obligacijskega zakonika (OZ) sklenitev pogodbe. Tožnik je v prilogi ... pojasnil, da bo K. S. financiral izdelavo vzorcev usnja, ki jih bo s svojimi partnerji izdelal tožnik iz desetih kosov surovih slanih telečjih kož, te vzorce bo tožnik predstavil svojim potencialnim kupcem, ki bodo posredovali naročila za nakup usnja iz prvega koraka (3.000 surovih slanih telečjih kož) izdelave, prvi toženec pa je zahteval izločitev tega koraka, ker je bil to čisti začetni strošek projekta, ki je lahko prinesel samo naročilo za naslednji korak, ne pa zaslužka. Sodišče utemeljuje zavrnitev tožbenega zahtevka z ugotovitvijo, da se priložena korespondenca glasi na prvega toženca, čeprav različna podjetja naslavljajo ponudbe in ostala pisanja na drugega toženca, kar je v nasprotju z listinami spisa, saj so bile (določene) ponudbe naslovljene na drugega toženca in ne na prvega toženca, slednji je bil zgolj dodatno o tem kot direktor obveščen. Sodišče je spregledalo, da je prvi toženec navedel vzrok prekinitve projekta usnje in sicer, da je tožnik prejel od družbe S. naročilo, ki ga ni posredoval tožencu, to pa ni res, saj je tožnik naročilo s priporočeno pošto 20. 7. 2005 prvotožencu poslal, pravi vzrok za zastoj je bil, da prvi toženec ni hotel posredovati davčne številke drugega toženca, torej prvi toženec priznava obstoj skupnega posla po projektu usnje. Sodišče je v nasprotju z vsebino listin spisa in navedbami v obrazložitvi svoje sodbe zaključilo, da je šlo za poslovni projekt tožnika, kateremu je manjkal denar, ne pa za skupni projekt pravdnih strank. Spregledalo pa je, da je šlo za kontakte s partnerji firme S., ki so že pridobili zaradi utirjenih poslov med tožnikom in firmo določeno poslovno zaupanje do tožnika. Sodišče meni, da vloge tožencev ni mogoče razlagati drugače, kakor da sta nastopala zgolj kot plačnika za strošek materiala, ki ga je potreboval tožnik. Sodišče tudi meni, da če bi se toženca dejansko spustila v tak posel, bi hotela tak dogovor tudi zapisati. V teh navedbah se sodišče samo negira z navajanjem dejstev, ko navaja citate iz korespondence med pravdnima strankama, kjer je nedvomno navedeno, da je prvi toženec vedel in hotel biti razumno in donosno udeležen pri poslih z usnjem, to izhaja nedvomno iz navedbe toženčevih citatov (“... od projekta usnje do danes dne 27. 7. 2005 po štirih mesecih ne vidim nobene realne možnosti, kajti vse je zavito v meglo …”, “... glede zaposlitve je stvar takšna, da sva jo vezala na projekt usnje ...”, “... da sva se dogovorila, da bova poskusila s projektom usnje in da bo podjetje financiralo nabavo kož ...”), ki jih sodišče navaja na strani devet in kažejo na to, da se je prvi toženec spustil v zatrjevani posel, da pa si je zaradi neučakanosti nenadoma premislil in na predočen način odstopil od dogovorjenega posla. Sodišče v tej zvezi ni povsem natančno in celovito navajalo vsebine listin in protokolacije izjav pravdnih strank, zaradi česar je nastala bistvena kršitev postopka po točki 15 drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče tudi ni razumelo poslovne vsebine in finančnega izplena o projektu usnje, spregledalo je, da bi drugi toženec v treh korakih z denarnim vložkom 19.558,00 EUR v zadevi S. zaslužil 154.393,00 EUR, kar vse bi ugotovil s strani tožnika predlagani izvedenec finančne stroke, česar pa sodišče ni dovolilo in je dokazni predlog zavrnilo. V tej smeri je napačen zaključek sodišča, da je obveznost tožencev še nadaljnjega investiranja v skupni višini kar 805.579,00 EUR tisto dejstvo, ki narekuje eksaktno pisno pogodbo, ne pa zgolj ustni dogovor. Zaradi tega je dejansko stanje nepopolno razjasnjeno. Sodišče se v utemeljitev lastnih odločitev poslužuje nepreverljiva “splošna pravila logičnega sklepanja” (katera ?), a hkrati ne pojasni dejstva, da je prvi toženec preverjen podjetnik, vešč posla, ter da takšen podjetnik enostavno ne daje denarja zgolj kot plačnik za strošek materiala za potrebe drugega, vse brez razloga in brez jamstev za vračilo ali poplačilo iz posla. Ravno slednje je najverjetnejše “po splošnih pravilih logičnega sklepanja”, vendarle je jasno, da se je toženec v posel spuščal previdno in se v neki točki enostavno premislil in pustil tožnika na cedilu, da pa ni zahteval vračila danega denarja pa kaže na to, da ni šlo ne za posojilo in še manj za miloščino.

Toženca na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje in ta tudi ni pritožbeno izpodbijana, da tožnik v svoji trditveni podlagi utemeljuje tožbeni zahtevek z navedbo dejstev, ki odkazujejo na namen pravdnih strank, da skleneta družbeno pogodbo. Po določbi 990. člena OZ so bistvene sestavine te pogodbe zaveza dveh ali več oseb, da si bodo s svojimi prispevki prizadevale doseči z zakonom dopusten skupni namen tako, kot je določeno s pogodbo. Udeleženci družbene pogodbe so lahko fizične ali pravne osebe, za sklenitev pogodbe pa je potrebno, da jo skleneta najmanj dva subjekta in da je med subjekti doseženo soglasje oziroma sporazum za sklenitev take pogodbe v vseh njenih bistvenih sestavinah. Značilnosti družbene pogodbe pa so: da je to pogodba civilnega obligacijskega prav, da ta pogodba zahteva prizadevanje vseh družbenikov oziroma pogodbenih strank in da si družbeniki prizadevajo za skupen namen. Slednja značilnost je ključna (torej prizadevanje za skupen namen) in zajema delovanje vseh udeležencev za družbo, ki si s svojim prizadevanjem želijo doseči vsem skupen cilj, skupen cilj pa pomeni celo poslovno podlago pogodbe. Pri tem pa skupen namen družbenikov ni identičen s koristjo, dobičkom, korist ni bistvena značilnost družbene pogodbe in ni nujno, da bi družbeniki zase želeli doseči kakšno korist. Po presoji pritožbenega sodišča tožnik izrecno ne izpodbija sodbe sodišča prve stopnje v delu, v katerem je zavrnjen njegov tožbeni zahtevek v razmerju do prvega toženca. Ker pa tožnik v tem delu ni uspel s tožbo, je ob upoštevanju pritožbenih navedb pritožbeno sodišče preizkušalo sodbo tudi v tem delu.

Pritožbeno sodišče je sprejelo kot pravilno presojo sodišča prve stopnje, da je neutemeljen tožbeni zahtevek zoper prvega toženca R. B. (fizično osebo). Tožbene navedbe (o dejstvu vzpostavljenega kontakta z drugim tožencem v izvršilnem postopku, ki je tekel zoper tožnika in v katerem je na dražbi drugi toženec kupil tožnikovo nepremičnino), listinska dokumentacija v prilogah (o korespondenci med tožnikom in drugim tožencem ter tretjimi in drugim tožencem ter tožnikom) in tožnikova izpovedba (listna št. ...), da “... je za sporni posel dogovarjal s tožencem osebno kot direktorjem podjetja, partner tega posla pa bi bilo podjetje …, … da so podjetja komunicirala z menoj na moj faks, pri čemer sem jaz njim pošiljal sporočilo pod nazivom “...”, saj sva bila s tožencem za to dogovorjena. Izjavim, da se vsa ta podjetja te dopisi pošiljala tudi priporočeno na naslov podjetja ..., potrdim zato, ker sem jaz od teh podjetij to zahteval ...”) so dejanska podlaga za pravilnost presoje sodišča prve stopnje o neutemeljenosti zahtevka v razmerju do prvega toženca. To potrjuje tudi pritožbena navedba, da “sodišče utemeljuje zavrnitev zahtevka tudi s tem, da se priložena korespondenca glasi na prvotoženca, čeprav različna podjetja naslavljajo ponudbe in ostala pisanja na drugotoženo stranko, kar je v nasprotju z listinami …, saj so bile ponudbe … naslovljene na drugotoženo stranko, torej na ... in ne na prvotoženca, slednji je bil zgolj dodatno o tem kot direktor obveščen”.

Pravilnost presoje o neutemeljenosti zahtevka zoper oba toženca pa izhaja tudi iz ugotovljenega dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in ki je glede ključnih materialnopravnih dejstev pravilno ugotovljeno. Ugotovitve o teh dejstvih se nanašajo na ravnanje tožnika in obeh tožencev (pri čemer je ravnanje prvega toženca tudi ravnanje drugega toženca, za katerega je deloval prvi toženec kot njegov zakoniti zastopnik – direktor) in so: nesporna dejstva, da sta se stranki pogovarjali o projektu predelave kož, da je tožnik tožencu izročil dva poslovna načrta, da je toženec tožniku izročil dva zneska za nakup kož, ko je plačal 100.000,00 SIT (družba ...) in še znesek 360.000,00 SIT, toženec ni ustno izjavil volje, ki bi nakazovala na sklepanje, da ima interes za usnjarske posle, tožnik je želel posel, šlo je za tožnikov projekt in ne za skupen projekt (s tožencema), tožniku je zanj zmanjkal denar, vodila ga je želja po zaslužku, toženca je tožnik nagovarjal k različnim poslom, tožnik je že v letu 2004, ko še ni bil v kontaktu s tožencem, pri različnih podjetjih na enak način zbiral ponudbe, plačilo zneskov je tožniku omogočilo začetek realizacije načrtovanega projekta, to je bilo plačilo za stroške materiala, posameznih naročilnic za usnje ni mogoče šteti za posledico skupnih aktivnosti s tožencem, po tožniku zatrjevan ustni dogovor o investiranju v štirih korakih se razlikuje od njegovega pisnega načrta v treh korakih v prilogi ...

Na podlagi tako ugotovljenih dejstev je sodišče sprejelo zaključek, da med tožnikom in tožencem ni prišlo do ustne sklenitve pravnega posla, ker ni bilo soglasja njunih volj, saj toženec ni ustno izjavil volje za sklenitev zatrjevanega pravnega posla, izročitev denarja (dveh zneskov) pa tudi ne pomeni konkludentnega dejanja, iz katerega je mogoče zanesljivo sklepati o obstoju toženčeve volje za sklenitev pravnega posla ter prevzem obveznosti (financiranja).

Zgoraj povzeta ugotovljena dejstva pred sodiščem prve stopnje so ugotovljena pravilno, saj temeljijo na tožnikovi trditveni podlagi (o tožnikovi premoženjski stiski, izgubi stanovanjske hiše, nezaposlenosti in prizadevanjih, da bi začel s poslom, ki bi mu prinesel zaslužek, da bi lahko kupil od drugega toženca hišo, ki jo je slednji kupil na dražbi v izvršilni zadevi, ki je tekla zoper tožnika kot dolžnika), ter pravilni in prepričljivi dokazni oceni izvedenih dokazov.

Pritožba trdi, da stranki nista sklenili družbene pogodbe, da pa je tožnik tožencu izročil dva poslovna načrta in da akcept (ponudbe) s strani tožene stranke pomeni po določilih OZ sklenitev pogodbe. Slednje sicer drži, vendar pa pritožba ne pove, kdaj naj bi bil opravljen akcept tožnikove ponudbe, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je toženec izplačal dva zneska zgolj za stroške nakupa kož in stroške predelave teh kož v vzorce in da to ni bilo tisto konkludentno ravnanje, s katerim bi toženec izrazil voljo za sklenitev posla. Sodišče prve stopnje je glede namena izplačanih zneskov verjelo tožencu, da je zaradi tožnikove stiske in idej po zaslužku plačal te stroške za izdelavo vzorcev, potem pa ga ni zanimalo, kaj bo tožnik z njimi počel. Ob upoštevanju ugotovljenega dejstva, da iz priloge ... izhaja sodelovanje toženca s financiranjem v treh korakih, pri čemer bi toženec v prvem koraku sofinanciral nabavo surovin in kemikalij v znesku 14.518,00 EUR, česar pa ugotovljeno toženec ni vplačal, je pravilna dokazna ocena toženčeve izpovedbe in je pravilen zaključek sodišča prve stopnje o neobstoju konkludentnega ravnanja, ki bi lahko štelo za vstop toženca v posel oziroma za sprejem ponudbe v smislu drugega odstavka 28. člena OZ, kar v pritožbi zatrjuje tožnik.

Glede na vse pravilno ugotovljene okoliščine spornega pravnega posla je povsem logičen, življenjsko pravilen in zato sprejemljiv sklep sodišča prve stopnje, da toženec s plačilom dveh zneskov ni izrazil volje in pristanka na obveznost, da bo nadalje financiral zatrjevan posel še v skupni višini 805.579,00 EUR. Po presoji pritožbenega sodišča so v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedeni razlogi povsem zadostni, na prvi pogled je namreč očitno in logično, da je tožnik s ponujenim projektom (priloga ...) zasledoval zgolj svoj cilj zaslužiti toliko, da bi ponovno prišel do stanovanjske hiše. V tožbeni trditveni podlagi je konkretiziran le-ta tožnikov poslovni namen, navedbe o odstotkih donosa oziroma dobička od vloženih toženčevih denarnih sredstev, ki naj bi pripadel tožencu, so premalo konkretizirane, ugotovljene dejanske okoliščine o kontaktih med pravdnima strankama pa po presoji pritožbenega sodišča potrjujejo pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal toženčeve neizpolnitve pogodbenih obveznosti, ker ni dokazal sklenitve pravnega posla in zato ni upravičen zahtevati povračila škode, ki je predmet tožbenega zahtevka. Ker tožbeni zahtevek po temelju ni utemeljen, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je zavrnilo tožnikov dokazni predlog v zvezi z utemeljenostjo zahtevka po višini, kar je tudi pravilno obrazložilo. Po mnenju pritožbenega sodišča pravilnost presoje sodišča prve stopnje o tem, da je šlo za tožnikov projekt, potrjujejo tudi pritožbene navedbe same, v katerih tožnik pojasnjuje vsebino poslovnega načrta v prilogi … in pri tem navaja, da je v njem “tožnik pojasnil, da bo ... financiral izdelavo vzorcev usnja, ki jih bo s svojimi partnerji izdelal I. H. (torej tožnik) iz deset kosov surovih slanih telečjih kož, te vzorce bo tožnik predstavil svojim potencialnim kupcem, ki bodo posredovali naročila za nakup usnja iz prvega koraka izdelave, ...”. Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo, zato ta uveljavljana pritožbena razloga nista podana.

Pritožbeno uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa je nekonkretizirana, saj je povsem pavšalen očitek pritožbe, da sodišče prve stopnje ni povsem natančno in celovito navajalo vsebine listin in protokolacije izjav pravdnih strank. Pritožbeno sodišče pa ni našlo drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato tudi ta pritožbeni razlog ni podan.

Pritožba ni izrecno izpodbijala odločitve o stroških pravdnega postopka, uraden preizkus pa je pokazal, da odločitev sodišča prve stopnje tudi v tem delu ni obremenjena z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti uradoma.

Pritožba je zato v celoti neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato mora sam trpeti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).