Jedro

Sodišče prve stopnje je s tem, ko je štelo, da je bilo glede določenih kršitev že pravnomočno ugotovljeno, da je subjektivni rok za odpoved potekel, storilo bistveno kršitev pravil postopka iz 14. in 15. točke prvega odstavka 339. člena ZPP in posledično tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do preostalih treh kršitev, kar pomeni, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, tako da je podana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ob tem opozarja, da obrazložitev sodbe oziroma napotila višjih sodišč v razveljavitvenem sklepu ne pomenijo, da je zadeva v tem delu postala pravnomočna, kot to zmotno navaja sodišče prve stopnje v obrazložitvi, saj postane pravnomočen lahko le izrek sodbe oziroma sklepa, ne pa obrazložitev. Dejstvo pa je, da je obrazložitev v razveljavitvenih sklepih podlaga, na podlagi katere sodišče prve stopnje ponovno odloči o posameznih kršitvah, ki jih je tožena stranka podala tožniku v izredni odpovedi, in so stališča revizijskega sodišča ali višjega sodišča zgolj napotilo sodišču prve stopnje za rešitev predmetne zadeve.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je tožbeni zahtevek tožnika, da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke z dne 23. 4. 2012 tožniku nezakonita in se razveljavi, zavrnilo. Posledično navedenemu je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika vrniti na delo in ga z dnem prenehanja delovnega razmerja, to je 27. 4. 2012 do 21. 6. 2012 ter od 26. 7. 2012 dalje prijaviti v socialno zavarovanje, v 8 dneh, pod izvršbo. Prav tako je zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku pravdne stroške v 8 dneh od prejema sodbe, za primer zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po poteku tega roka, vse do plačila, prav tako pod izvršbo (I. točka izreka). Odločilo je, da po petem odstavku 41. člena ZDSS-1 tožena stranka sama krije svoje pravdne stroške (II. točka izreka).

2. Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke prvega odstavka 339. člena ZPP, zaradi zmotne uporabe materialnega prava v nasprotju s sodno prakso in napotili instančnih sodišč, kot takšna pa predstavlja kršitev tožnikove pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP. Z izpodbijano sodbo je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 4. 2012 ter vrnitev na delo, v primeru sodne razveze pa tudi po priznanju odškodnine. Sodišče je razsodilo, da je izredna odpoved tožniku podana znotraj subjektivnega roka, saj naj bi delodajalec za zadnjo kršitev, ki ima znake kaznivega dejanja (očitani sta mu bili še dve, naročilo računalniške opreme in njene montaže, s čemer naj bi zlorabil položaj direktorja, ter kaznivega dejanja razžalitve novega direktorja, za kar pa je sodišče izrecno navedlo, da je pravnomočno ugotovljeno, da je subjektivni rok za odpoved potekel) in na katero je oprlo odpoved pogodbe o zaposlitvi, izvedel šele ob prejemu dopisa občine A., da zavrača račun za dela na B. ulici v A., ker so bila izvedena brez soglasja občine, to je dne 21. 3. 2012. Sodišče ni odločalo o celotnem zahtevku oziroma sodba glede preostalih treh kršitev nima obrazložitve. Pravnomočen lahko postane le izrek sodbe, ne pa tudi njena obrazložitev. Ker sodba torej nima razlogov o odločilnih dejstvih, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vrhovno sodišče RS je pod opr. št. VIII Ips 321/2015 z dne 24. 5. 2016 v zvezi s sporno obnovo ceste glede vprašanja, ali je odpoved pravočasna ali ne, štelo, da je odločitev preuranjena, ter da je bistveno, kdaj je za to kršitev izvedel C.C. Sodišče šteje, da manjka dokazna ocena zapisnika nadaljevanja 7. seje nadzornega sveta, kar je seveda bistveno za odločitev. V nadaljevanju postopka pritožba povzema pritožbene razloge iz prejšnjih sojenj ter napotila sodišču prve stopnje iz prejšnjih sojenj. Zato tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugotovi nezakonitost izredne odpovedi ter mu prisodi plačilo odškodnine. Priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo, ter meni, da je pritožba tožnika neutemeljena. Tožnik izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Tožena stranka opozarja, da tožnik v povezavi z napotilom Vrhovnega sodišča RS izkrivlja vsebino zapisnika nadaljevanja 7. seje nadzornega sveta in jo tolmači po svoje. Vrhovno sodišče RS je zavzelo stališče, da je v zadevi bistvenega pomena, kdaj je za kršitev in storilca zvedel zakoniti zastopnik C.C., ker je rok za podajo odpovedi pričel teči, ko je za kršitev (torej ne le zato, da je bila naročena in plačana sanacija cestišča v B. ulici, ampak tudi zato, da ni bila naročena s strani občinske uprave občine A.) in za storilca izvedel C.C. Iz zapisnika nadaljevanja 7. seje namreč izhaja, da je nadzorni svet predstavil svoj pogled na tožnikovo vodenje poslov in sicer: - v zvezi z nabavo investicijske opreme, - ocenjeval je, da je bila sporna nabava tovornega vozila D., ki naj bi bilo preplačano za cca. 20.000,00 EUR, - postopki v zvezi z nabavo niso bili izpeljani ustrezno, - v času, ko je tožnik vodil podjetje kot v. d., ni komuniciral z delavci tožene stranke oziroma je bila komunikacija popolnoma neustrezna in glede - asfaltiranja ceste v ulici, kjer bivši v. d. direktor domuje, da to še vedno ni finančno pokrito s strani občine A. (in v tej zvezi nič drugega).

V zvezi s predmetno kršitvijo iz zapisnika izhaja, da je nadzorni svet tožniku v zvezi z investicijami očital zgolj to, da so bile vse investicije izvedene brez soglasja sedanjega in prejšnjega nadzornega sveta in nič drugega. Tožnik se zaman trudi prepričevati, da je bil direktor C.C. že takrat seznanjen s predmetno kršitvijo, ko pa je očitno, da o tem na seji nadzornega sveta sploh ni bilo razprave. Tožena stranka sicer soglaša z očitkom tožnika, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do zapisnika nadaljevanja 7. seje nadzornega sveta, vendar pa sodišče iz tega razloga ne more razveljaviti sodbe, ker je v podatkih in dokazih spisa dovolj razlogov za to, da pritožbo zavrne. Tožena stranka ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. - ZPP) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP iz razlogov navedenih v nadaljevanju.

6. Pritožbeno sodišče navaja, da je Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. VIII Ips 321/2015 z dne 24. 5. 2016 odločilo, da se reviziji ugodi in se sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vrhovno sodišče RS ugotovilo, da sta sodišči delno zmotno uporabili materialno pravo. Ob tem je zavzelo tudi stališče, da se v zvezi s prvo kršitvijo, da tožnik v času, ko še ni bil reintegriran na podlagi pravnomočne sodbe sodišča v zadevi Pd 289/2011, ni mogel kršiti pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Kršitev naj bi tožnik storil s tem, ko je dne 26. 3. 2012, v času, ko formalno pravic in obveznosti iz delovnega razmerja (še) ni mogel uresničevati, zato mu njegove kršitve, storjene v tem času, ni mogoče očitati. Glede kršitve, ki naj bi jo tožnik storil 14. 11. 2011 (neupravičeno izplačilo odpravnine) in 12. 9. 2011 (naročilo računalniške opreme) je revizijsko sodišče zavzelo stališče, da je lahko rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi tekel šele od zagovora dalje (ki je skrajni rok, od katerega lahko teče 30 dnevni rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi) šteti kot datum ugotovitve odpovednega razloga.

7. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 - 103/2007 - ZDR) v drugem odstavku 110. člena določa, da mora pogodbena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga, ki ima vse znake kaznivega dejanja (glede ostalih treh kršitev se je tožniku očitalo kršenje delovnih obveznosti z znaki kaznivih dejanj), pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon. Revizijsko sodišče je tako štelo, da je za naročilo računalniške opreme in storilca tožena stranka izvedela že 21. 11. 2011, ko je za to izvedel nadzorni svet in direktor in ker je za izplačilo odpravnine se vedelo že 14. 11. 2011, torej najkasneje tedaj, ko je tožnik to odpravnino vrnil, to je dne 17. 11. 2011, zato je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi za ti dve kršitvi prepozna, saj je bila podana po preteku 30-dnevnega subjektivnega roka.

8. Glede kršitve v zvezi z naročilom sanacije cestišča v B. ulici v A. je revizijsko sodišče zavzelo stališče, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 4. 2012 v skladu z 18. členom ZDR podal zakoniti zastopnik tožene stranke C.C., zato je odločilnega pomena, kdaj je za kršitev in storilca izvedel on. Od tega dne (če je to še v roku, ko je možen kazenski pregon) teče 30-dnevni rok za podajo odpovedi. Ker je bil do 14. 11. 2011 zakoniti zastopnik tožene stranke še tožnik, je stališče sodišča prve stopnje, da je rok pričel teči 5. 9. 2011, materialno pravno zmotno. Za podajo odpovedi je pričel rok teči takrat, ko je za kršitev (torej ne le zato, da je bila naročena in plačana sanacija cestišča v B. ulici, ampak tudi zato, da ni bila naročena s strani občinske uprave A.) in storilca izvedel C.C. 9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je utemeljen pritožbeni ugovor tožnika, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je štelo, da je bilo glede določenih kršitev že pravnomočno ugotovljeno, da je subjektivni rok za odpoved potekel, storilo bistveno kršitev pravil postopka iz 14. in 15. točke prvega odstavka 339. člena ZPP in posledično tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbeno navedbo, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do preostalih treh kršitev, kar pomeni, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, tako da je podana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ob tem izrecno opozarja sodišče prve stopnje, da obrazložitev sodbe oziroma napotila višjih sodišč v razveljavitvenem sklepu ne pomenijo, da je zadeva v tem delu postala pravnomočna, kot to zmotno navaja sodišče prve stopnje v točki 5 obrazložitve, saj postane pravnomočen lahko le izrek sodbe oziroma sklepa, ne pa obrazložitev. Dejstvo pa je, da je obrazložitev v razveljavitvenih sklepih podlaga, na podlagi katere sodišče prve stopnje ponovno odloči o posameznih kršitvah, ki jih je tožena stranka podala tožniku v izredni odpovedi, in so stališča revizijskega sodišča ali višjega sodišča zgolj napotilo sodišču prve stopnje za rešitev predmetne zadeve.

10. Ob navedenem pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da se sodišče prve stopnje tudi ni izreklo glede prvega odstavka 110. člena ZDR, ki določa, da delavec ali delodajalec lahko izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh teh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Ob navedenem pritožbeno sodišče izrecno navaja, da je tožena stranka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedla, da je več kot očitno, da je delodajalec v delavca izgubil vsakršno zaupanje in bi v nasprotnem primeru, če mu ne bi podal izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, bil še vedno v dvomu, ali bo oziroma kdaj bo delavec ponovno kršil obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje se bo moralo glede možnosti nadaljevanja delovnega razmerja izrecno opredeliti, saj je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi lahko zakonita le v primeru, ko ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi.

11. Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore tožnika ne odgovarja, ker ocenjuje, da so brezpredmetni.

12. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijani del sodbe razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 354. člena ZPP.

13. Pritožbeno sodišče je odločilo, da se odločitev o pritožbenih stroških postopka pridrži za končno odločbo. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.