Jedro

Drugotoženec priznava, da posebne določbe glede odločanja o delitvi poslovnih deležev družbena pogodba ne določa. Vendar v tej fazi postopka neutemeljeno navaja, da to pomeni, da k sprejemu sklepa skupščina ni zavezana in da je prodaja dela lastnega poslovnega deleža zakonita, da ni niti z verjetnostjo izkazana terjatev tožeče stranke na ugotovitev ničnosti prodaje razdeljenega lasnega poslovnega deleža in vpis v sodni register. Sodišče prve stopnje je (glede na fazo postopka) pravilno zaključilo, da bi glede na četrto alinejo 505. člena ZGD-1 družbeniki morali odločati o delitvi poslovnih deležev.

Izrek

I. Pritožba prvotoženke se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in III. izreka, kolikor se slednja nanaša na to stranko.

II. Pritožba drugotoženca se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani II. in III. točki izreka, kolikor se slednja nanaša na to stranko.

III. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrglo ugovor prvotoženke (I. točka izreka). Zavrnilo je ugovor drugotoženca (II. točka izreka). Odločitev o stroških postopka zavarovanja je pridržalo za končno odločbo (III. točka izreka). Ugotovilo je, da je z začasno odredbo dovolilo, da se drugotožencu in ne prvotoženki prepove odsvojitev ter obremenitev poslovnega deleža drugotoženca v prvotoženki. Dovoljena začasna odredba se nanaša zgolj na drugotoženca in ne na prvotoženko. Prvotoženka je zgolj gospodarska družba, katere poslovnega deleža je imetnik drugotoženec in nanjo dovoljena začasna odredba nima vpliva. Prvotoženka nima pravovarstvenega interesa za vložitev ugovora zoper začasno odredbo, saj tudi v primeru, kolikor bi sodišče ugodilo ugovoru, se zanjo pravni položaj ne bi spremenil. Tožeča stranka uveljavlja ničnost pogodbe z dne 31. 7. 2019 o prenosu lastnega poslovnega deleža na drugotoženca in ničnost vpisa prenosa lastnega poslovnega deleža na drugotoženca. Tožeča stranka se je sklicevala na spornost postopka o odsvojitvi po delih prej enotnega lastnega poslovnega deleža, po katerem se je delil na dva dela brez skupščinskega sklepa o delitvi poslovnega deleža in brez sklepa skupščine o odsvojitvi lastnega poslovnega deleža ter se je odsvojil en del prej enotnega lastnega poslovnega deleža s pogodbo z dne 29. 2. 2016 in drugi del prej enotnega lastnega poslovnega deleža s pogodbo z dne 31. 7. 2019 drugotožencu. Med strankami je nesporno, da družbeniki niso sprejeli sklepa o prenosu lastnega poslovnega deleža ter o delitvi lastnega poslovnega deleža ter ga je prvotoženka odsvojila brez sklepov skupščine. Kolikor ustreznega sklepa skupščine ni bilo, čeprav bi po Zakonu o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD-1) moral biti, ima tožeča stranka kot družbenica izkazan pravni interes za vložitev tožbe. V nasprotnem primeru bi bila kršena njena pravica do pravnega varstva. Drugotoženec ni izkazal verjetnosti neobstoja pravnega interesa tožeče stranke in verjetnosti neobstoja terjatve. Ne glede na verjetnost, da drugotoženec nima interesa odsvojiti poslovnega deleža, to ne pomeni verjetnosti, da ga dejansko ne bo odsvojil. V primeru, da bi ga odsvojil, bi za tožečo stranko nastale nepopravljive posledice, zlasti bi se zanjo izgubil pomen, ki ga zasleduje z zahtevkom.

**O pritožbi prvotoženke:**

2. Zoper (smiselno) I. in III. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje, kolikor se slednja nanaša na to stranko, vlaga pritožbo prvotoženka po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi navaja, da ima pravni interes za vložitev pravnega sredstva, saj gre za vpis prepovedi v sodnem registru pri poslovnem deležu v njej. Posledično je zaznamovana prepoved na enem izmed njenih poslovnih deležev, zaščita teh in zagotovitev zakonitosti pri poslovanju s slednjimi je v največjem interesu prvotoženke. Začasna odredba vpliva na vprašanje lastniške strukture prvotoženke, za zakonitost poslovanja (odsvajanja in pridobivanja) poslovnih deležev je odgovorna prvotoženka.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo po pooblaščeni odvetniški pisarni navaja, da prvotoženka ni imela osnovnega pravovarstvenega interesa za ugovor, kar je pravilno upoštevalo prvostopenjsko sodišče in odločitev ustrezno obrazložilo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvotoženka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje: (-) absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, (-) da je bila kršena z Ustavo RS zagotovljena pravica do zakonitega oziroma naravnega sodnika iz drugega odstavka 23. člena Ustave RS, (-) da predstavlja sklep kršitev 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP). Kot navaja prvotoženka, je bil sklep o začasni odredbi izdan po sodnici A. A. dne 12. 11. 2019, po tem je bila na podlagi spremembe Letnega razporeda dela sodišča prve stopnje Su 1/2020 z dne 24. 4. 2020 na seznam sodnikov gospodarskega oddelka dodana sodnica B. B., ki je s pritožbeno izpodbijanim sklepom odločala o ugovorih zoper sklep o začasni odredbi. Torej o slednjem ni odločala sodnica A. A., kateri je bil spis prvotno dodeljen v reševanje in ki je podpisnica sklepa o izdaji začasne odredbe. Vendar ne držijo pritožbene navedbe: (-) da sprememba Letnega razporeda dela ne bi smela vplivati na dotedanjo razporeditev spisa, (-) da iz čistopisa Letnega razporeda izhaja, da sodnica A. A. po razporeditvi sodnice B. B. še naprej obdrži reševanje spisov, ki so ji bili predhodno dodeljeni, samo novih spisov ne dobiva, (-) da ni podane pravne podlage za predodelitev zadeve drugi sodnici, (-) da podlage ne nudijo zakonski predpisi, ne Letni razpored dela, (-) da gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka in je bila kršena pravica do zakonitega oziroma naravnega sodnika. Na identične trditve je že bilo odgovorjeno v sklepu predsednice sodišča prve stopnje Su 337/2020 z dne 14. 9. 2020 o predlogu prvotoženke za izločitev razpravljajoče sodnice B. B. Pojasnjeno je bilo, da je po sprejetju spremembe Letnega razporeda dela z dne 24. 4. 2020 podpredsednik sodišča prve stopnje z odredbo Su 15/2020 z dne 4. 5. 2020 v skladu z določili 17. člena Zakona o sodiščih in 158. člena Sodnega reda odredil, da se vse na dan 4. 5. 2020 nerešene Pg in Plg zadeve sodnice A. A. predodelijo v delo sodnici B. B., razen tiste Pg, ki so pred zaključkom in tiste, v katerih je sodnica že opravila glavno obravnavo ali pa je ta razpisana ter so v odredbi taksativno naštete (list. št. 164 spisa). Da je podlaga predodelitve spisa odredba Su 15/2020 z dne 4. 5. 2020 izhaja tudi iz uradnega zaznamka sodnice B. B. (list. št. 100 spisa). Glede na to, da obravnavana zadevi še ni bila pred zaključkom in sodnica A. A. ni opravila glavne obravnave ali jo razpisala, je bil spis zakonito predodeljen sodnici B. B., ki je lahko odločala o ugovorih zoper sklep o začasni odredbi.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je v začasni odredbi tožeča stranka zahtevala, da se drugotožencu prepove odtujitev in obremenitev poslovnega deleža v prvotoženki zaporedna št. 60303 z zaznambo prepovedi v sodnem registru, da je sodišče ugodilo predlagani začasni odredbi s sklepom z dne 12. 11. 2019 (1. točka obrazložitve sklepa), da je z začasno odredbo dovolilo, da se drugotožencu in ne prvotoženki prepove odsvojitev ter obremenitev poslovnega deleža drugotoženca v prvotoženki, da je prvotoženka gospodarska družba, katere poslovnega deleža je imetnik drugotoženec (8. točka obrazložitve sklepa). Te ugotovitve pritožbeno niso sporne. Prvotoženka neutemeljeno navaja, da ima pravni interes za vložitev ugovora zoper izdano začasno odredbo. Poslovni delež drugotoženca v prvotoženki ni premoženje družbe – prvotoženke, ampak je premoženje drugotoženca. On ima pravni interes za vložitev ugovora zoper sklep o začasni odredbi, ne družba - prvotoženka.

7. Ostale pritožbene navedbe prvotoženke se nanašajo na vsebino ugovora zoper sklep o začasni odredbi, ki glede na pojasnjeno niso predmet izpodbijanega dela sklepa po pritožbi prvotoženke. To so pritožbene navedbe: (-) da je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker ni izvedlo dokaznega predloga z zaslišanjem strank, ni razpisalo naroka, (-) da je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki prvega odstavka 339. člena ZPP, (-) da je kršilo ustavne pravice prvotoženke do enakosti iz 14. člena Ustave RS, do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS in do sodnega varstva po 23. členu Ustave RS, (-) da se sodišče ne opredeli do očitkov glede neobstoja zatrjevanih koristi (pravnega interesa) tožeče stranke, kar naj bi predstavljalo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, (-) da odločitev sodišča ni možna preizkusa, (-) da je sodišče onemogočilo prvotoženko v pravici do izjave in v z Ustavo RS zagotovljeni pravici do pritožbe, (-) da je odločba arbitrarna, (-) da sodišče ne ugotavlja pravnega interesa tožeče stranke in ne pojasni v čem naj bi se kazal, (-) da tožeča stranka ne izkazuje pravnega interesa in ga sklep ne obrazlaga, (-) da bi ugoditev tožbenemu zahtevku vplivala zgolj na ekonomski položaj tožeče stranke, kar ne predstavlja pravnega interesa, (-) da sodišče ni ugotavljalo niti se ni opredelilo do očitkov o drugih okoliščinah zadeve in upoštevanju pogojev, ki morajo biti v primeru vložitve tožbe na ugotovitev ničnosti posla izpolnjeni, (-) da to predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. in 15. točki prvega odstavka 339. člena ZPP, (-) da se sodišče ni opredelilo do ugovora pomanjkanja aktivne legitimacije, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, (-) da sodišče materialnopravno zmotno ugotavlja, da bi morali družbeniki prvotoženke sprejeti sklep o delitvi poslovnega deleža, kar določa 505. člen ZGD-1, (-) da v konkretnem primeru ne pride v poštev 505. člen ZGD-1 in za delitev poslovnih deležev ni pristojna skupščina družbenikov ter je delitev mogoča na podlagi odločitve o delitvi konkretnega družbenika, zakoncev oziroma dedičev in ni potreben sklep skupščine, (-) da sodišče brez pravne in dejanske podlage zaključuje, da je tožeča stranka izkazala verjetnost obstoja terjatve, da je pogodba z dne 31. 7. 2019 nična in da naj bi bila prodaja v nasprotju s kogentnimi določbami, (-) da je zaključek sodišča neobrazložen in arbitraren, (-) da tožeča stranka ni izkazala drugega pogoja za izdajo začasne odredbe, (-) da je sodišče kršilo pravila postopka, kar je privedlo do nezakonite odločbe, (-) da je ravnalo v nasprotju z zapovedjo, da ne more in ne sme upoštevati pavšalnih navedb, (-) da tožeča stranka ni pojasnila v čem naj bi se kazala škoda, ki grozi v posledici neugoditve predlogu za izdajo začasne odredbe, (-) da ima na voljo odškodninski zahtevek, zato ji nobena škoda ne more nastati, (-) da tožeča stranka navaja, da je drugotoženec izjavil, da poslovnega deleža ne bo odtujil ali obremenil in v tem primeru ni potrebe po izdaji začasne odredbe, saj ni nevarnosti, da bo prišlo do odtujitve ali obremenitve, (-) da se sodišče ne opredeli do trditev, da mora biti za izdajo ureditvene (regulacijske) začasne odredbe poleg verjetnosti obstoja terjatve izkazan pogoj, da je začasna odredba potrebna zaradi preprečitve uporabe sile ali nastanka težko nadomestljive škode, (-) da to predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Te pritožbene navedbe prvotoženke niso upoštevne za njeno pritožbo.

**O pritožbi drugotoženca:**

8. Zoper (smiselno) II. in III. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje, kolikor se slednja nanaša na to stranko, vlaga pritožbo drugotoženec po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ. V pritožbi navaja, da bi predvsem izvedba dokaza z zaslišanjem strank ter prokurista bistveno pripomogla k razjasnitvi dejanskega stanja v povezavi z dokazovanjem verjetnosti neobstoja terjatve. Če družbena pogodba nima določb o vprašanjih, glede katerih morajo odločati družbeniki na skupščini, velja četrta alineja 505. člena ZGD-1, da je za delitev poslovnih deležev potreben sklep skupščine. Če družbena pogodba ureja pristojnosti družbenikov, pa med njimi ni odločanja o delitvi poslovnih deležev, je delitev mogoča na podlagi odločitve o delitvi konkretnega družbenika, zakonca oziroma dediča in ni potreben sklep skupščine družbenikov, razen če je morda prepovedana delitev poslovnih deležev v družbeni pogodbi. Le v primeru utemeljenosti zahtevka tožeče stranke za sklenitev pogodbe s prvotoženko bo za njen ugotovitveni zahtevek podan pravni interes, ki je procesna predpostavka, oziroma podana zainteresiranost, ki je materialnopravna predpostavka. V tožbi takega pravnega interesa tožeča stranka ne izkazuje. Verjetnost terjatve ni podana.

9. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo po pooblaščeni odvetniški pisarni navaja, da dejansko stanje sploh ni sporno, tožene stranke ne izpostavljajo katera odločilna dejstva naj bi ostala nepopolno oziroma napačno ugotovljena, temveč so sporna pravna vprašanja, teh se ne rešuje z zaslišanji, zato je bil ta dokaz neprimeren in je sodišče pravilno ravnalo, ko ga ni izvedlo tekom odločanja o začasni odredbi, vsekakor pa ga bo izvedlo tekom odločanja glavni stvari. Sodišče je pravilno in zakonito ugotovilo ter obrazložilo, da je zahtevek na ničnost verjetno izkazan, saj je vsaj verjetno prišlo do kršitev več prisilnih predpisov. Pri prvotoženki je delitev lastnega poslovnega deleža v pristojnosti skupščine ex lege po četrti alineji prvega odstavka 505. člena ZGD-1 v zvezi s 504. členom ZGD-1, kot tudi po družbeni pogodbi (šesta alineja 4.13 člena družbene pogodbe napotuje na zakonsko ureditev skupščinskih pristojnosti) ter ni v pristojnosti drugega organa. Sporni lastni delež ni nastal s skupščinsko delitvijo, ne obstaja niti predhodno skupščinsko soglasje za delitev, to je med strankami nesporno, niti naknadna skupščinska odobritev. Glede slednje sta toženi stranki večkrat poskušali naknadno odobritev izsiliti s preglasovanjem, vendar so bili ti poskusi večkrat zavrnjeni s strani sodišča na vseh instancah.

10. Pritožba ni utemeljena.

11. Drugotoženec neutemeljeno očita isto absolutno bistveno kršitev določb postopka po 1. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, da je bila kršena pravica do zakonitega oziroma naravnega sodnika iz 23. člena Ustave RS in kršitev 6. člena EKČP. Kot je sodišče druge stopnje že pojasnilo v okviru odločanja o pritožbi prvotoženke, je po sprejetju spremembe Letnega razporeda dela z dne 24. 4. 2020 podpredsednik sodišča prve stopnje z odredbo Su 15/2020 z dne 4. 5. 2020 v skladu z določili 17. člena Zakona o sodiščih in 158. člena Sodnega reda odredil, da se vse na dan 4. 5. 2020 nerešene Pg in Plg zadeve sodnice A. A. predodelijo v delo sodnici B. B., razen tiste Pg, ki so pred zaključkom in tiste, v katerih je sodnica že opravila glavno obravnavo ali pa je ta razpisana ter so v odredbi taksativno naštete (list. št. 164 spisa). Da je podlaga predodelitve spisa odredba Su 15/2020 z dne 4. 5. 2020 izhaja tudi iz uradnega zaznamka sodnice B. B. (list. št. 100 spisa). Glede na to, da v tej zadevi ta še ni bila pred zaključkom in sodnica A. A. ni opravila glavne obravnave ali jo razpisala, je bil spis zakonito predodeljen sodnici B. B., ki je lahko odločala o ugovorih zoper sklep o začasni odredbi.

12. Drugotoženec neutemeljeno navaja, da mu je bila z zavrnitvijo dokazov odvzeta možnost, da bi svoje navedbe ustrezno dokazno podprl, da sodišče ni upoštevalo 8. člena ZPP o prosti presoji dokazov in da je zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ker ni izvedlo dokaza z zaslišanjem strank, prokurista. Teh dokazov drugotoženec v ugovoru zoper sklep o začasni odredbi ni predlagal. Če jih je oziroma jih bo v nadaljevanju postopka, je to stvar sojenja.

13. Ne drži očitek, da je protispisen in v nasprotju z družbeno pogodbo zaključek sodišča, da je prodaja lastnega poslovnega deleža v nasprotju z družbeno pogodbo, da predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ali družbena pogodba v tem primeru dovoljuje delitev lastnega poslovnega deleža ali ne je stvar pravilne ugotovitve dejanskega stanja in posledično pravilne uporabe materialnega prava. O tem bo odločeno v nadaljevanju.

14. Prav tako ne drži očitek, da se sodišče ne opredeli glede pravnega interesa tožeče stranke, da se ne opredeli do argumentov, ki jih je drugotoženec navajal glede pravnega interesa v ugovoru. Do tega se sodišče prve stopnje opredelilo v 13. in 14. točki obrazložitve sklepa, kjer ni sledilo argumentom drugotoženca.

15. Ne držijo očitki kršitve 125. člena Ustave RS, da je sodišče odločilo mimo enotne sodne prakse in kršilo 14. člen Ustave RS enakosti pred zakonom, da v odločbi ni obrazložilo odstopa od prejšnje sodne prakse, da za odsvojitev dela lastnega poslovnega deleža ni potreben sklep skupščine. Tudi tu gre za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava.

16. Sodišče prve stopnje je presojalo pogoje za ohranitev izdane začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve tožeče stranke na ugotovitev ničnosti pogodbe o prodaji lastnega poslovnega deleža z dne 31. 7. 2019 in ugotovitve ničnosti vpisa v sodni register (1. točka obrazložitve sklepa). V skladu z 272. členom ZIZ sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Upnik mora verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk: - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; - da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; - da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Sodišče prve stopnje presoja le verjetnost, ali je več razlogov v prid ali proti nekemu zaključku.

17. Kot nesporno med strankama je sodišče prve stopnje ugotovilo, da družbeniki niso sprejeli sklepa o prenosu lastnega poslovnega deleža in o delitvi lastnega poslovnega deleža ter je prvotoženka tega odsvojila brez sklepov skupščine (12. točka obrazložitve sklepa). Teh ugotovitev drugotoženec ne izpodbija.

18. Drugotoženec priznava, da posebne določbe glede odločanja o delitvi poslovnih deležev družbena pogodba ne določa. Vendar v tej fazi postopka neutemeljeno navaja, da to pomeni, da k sprejemu sklepa skupščina ni zavezana in da je prodaja dela lastnega poslovnega deleža zakonita, da ni niti z verjetnostjo izkazana terjatev tožeče stranke na ugotovitev ničnosti prodaje razdeljenega lasnega poslovnega deleža in vpis v sodni register. Sodišče prve stopnje je (glede na fazo postopka) pravilno zaključilo, da bi glede na četrto alinejo 505. člena ZGD-1 družbeniki morali odločati o delitvi poslovnih deležev. Drugotoženec se sklicuje na en članek v literaturi Novak Krajškove in en sklep sodne prakse VSL IV Cpg 640/2019, ki pa ne pretehtata verjetnosti, da je bilo več razlogov za verjeten obstoj terjatve na ugotovitev ničnosti. V primeru iz sodne prakse je šlo za primer, ko je do delitve poslovnega deleža prišlo s sklepom o dedovanju s skladno sklenjenim dednim dogovorom dedičev, zato ni bil potreben še dodaten vnovičen sklep skupščine.

19. Tudi ne drži, da tožeča stranka nima pravnega interesa za vloženo tožbo. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da kolikor ustreznega sklepa skupščine ni bilo, čeprav bi po ZGD-1 moral biti, ima tožeča stranka kot družbenica izkazan pravni interes za vložitev tožbe, v nasprotnem primeru bi bila kršena njena pravica do pravnega varstva (13. točka obrazložitve sklepa). Drugotoženec se (v tej fazi postopka) neutemeljeno sklicuje na prednostno pravico in njeno izključitev, saj ta ni pravnorelevantna. Enako velja za pomanjkanje interesa tožeče stranke za sklenitev pogodbe, kot sta jo toženca. V zadevi je bistven sklep skupščine o delitvi in posledično prodaji dela lastnega poslovnega deleža. V tej fazi postopka je več razlogov za to, da je bila nična delitev in posledično nična odsvojitev dela lastnega poslovnega deleža. Ostale podrobne pritožbene navedbe drugotoženca se nanašajo na ugotavljanje gotovosti, kar je stvar končne odločbe. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je z verjetnostjo obstajal pravni interes tožeče stranke in verjetnost obstoja terjatve (14. točka obrazložitve sklepa).

20. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v primeru, da bi drugotoženec odsvojil poslovni delež, bi za tožečo stranko nastale nepopravljive posledice, zlasti bi se zanjo izgubil pomen, ki ga zasleduje z zahtevkom (14. točka obrazložitve sklepa). Teh ugotovitev in zaključka drugotoženec ne izpodbija. Torej podan tudi drugi pogoj za izdajo začasne odredbe. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo ugovor drugotoženca.

**Končna odločitev:**

21. V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom ZIZ). Zato je na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP in 15. členom ZIZ zavrnilo pritožbi kot neutemeljeni in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih.

O stroških tega pritožbenega postopka:

22. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo, ker še ni znan končni uspeh strank (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).