Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

Sodba I Ips 262/2004

ECLI:SI:VSRS:2005:I.IPS.262.2004 Kazenski oddelek

pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje obseg preizkusa pritožbenih navedb priče oprostitev pričevanja izvenzakonski partner zahteva za varstvo zakonitosti zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Vrhovno sodišče
16. junij 2005
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Drugostopenjsko sodišče se mora opredeliti le do tistih očitkov v pritožbi, ki so pravno relevantni za pravilno razsojo zadeve. Tudi če se sodišče do navedb stranke ne opredeli izrecno, zadostuje, da odgovori na pritožbene očitke smiselno izhajajo iz obrazložitve.

Glede na določbo 236. člena ZKP se izvenzakonski partner obdolženkine hčerke ne more sklicevati na pravno dobroto, da ne bo pričal.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojene I.V. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obsojenka oprosti plačila povprečnine, kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo z dne 20.1.2003 obsojeno I.V. spoznalo za krivo kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 1. odstavku 134. člena KZ. Po 50. členu KZ je obsojenki izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je po 1. odstavku 134. člena KZ določilo kazen 7 mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenka v preizkusni dobi 4 let (po pravnomočnosti sodbe) ne bo storila novega kaznivega dejanja. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo zagovornika obsojene I.V. kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojenko oprostili povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenkin zagovornik zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki ju je opredelil zgolj opisno, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. v odgovoru na zahtevo navaja, da zatrjevane kršitve zakona niso podane. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevo zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenkin zagovornik v zahtevi navaja, da drugostopenjska sodba nima razlogov o natančnih in preglednih pritožbenih navedbah o tem, da je logično, da bi obsojenka povedala za storilca, če bi "obstajal", da je pričam takoj povedala, da si je oškodovanec sam porezal žile, da izvedenec ni potrdil hude telesne poškodbe in da gre za "lahkotno" samopoškodbo ter da je "izključno", da bi bil kdo drug "storilec poškodb". Tudi s trditvijo, da so razlogi drugostopenjske sodbe nejasni, saj da ta "svojstveno" utemeljuje dejansko stanje, vložnik po vsebini uveljavlja kršitev določbe 1. odstavka 395. člena ZKP.

Po tej določbi mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe. Obrazložena sodna odločba je namreč bistveni del poštenega sodnega postopka, ki ga zagotavlja 22. člen Ustave Republike Slovenije (Ustave). Iz te ustavne določbe izhaja tudi dolžnost sodišča, da se seznani z navedbami strank, prouči njihovo dopustnost in pravno relevantnost ter se do njih, če so za odločitev bistvene in niso očitno neutemeljene, v obrazložitvi svoje odločbe opredeli. Zato ni nujno, da se mora drugostopenjsko sodišče opredeliti glede vseh očitkov v pritožbi, ampak samo do tistih, ki so pravno relevantni za pravilno razsojo zadeve. Tudi če se sodišče do navedb stranke ne opredeli izrecno, zadostuje, da odgovori na pritožbene očitke smiselno izhajajo iz obrazložitve.

Navedena procesna jamstva pa so bila pred sodiščem druge stopnje, ko je odločalo o pritožbi obsojenkinega zagovornika zoper prvostopenjsko sodbo, spoštovana. Pritožbeno sodišče je v celoti pritrdilo dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje in se nanje sklicevalo ter določno obrazložilo, zakaj ne sprejema pritožbenih navedb, da si je oškodovanec rano na levi podlahtnici prizadejal sam (3. odstavek na 3. strani in 1. odstavek na 4. strani drugostopenjske sodbe). Presojo je oprlo na mnenje izvedenca medicinske stroke dr. L.T., ki je oškodovančevo poškodbo označil kot tipično poškodbo po zamahu z ostrim predmetom, ter ugotovil, da jo je s kuhinjskim nožem, katerega fotografijo mu je sodišče pokazalo, mogoče prizadejati. Glede na to, da je M.V. levičar in je to roko uporabljal kot dominantno, kar sta potrdili priči V.V. in D.B., je ob upoštevanju lege poškodbe na upogibni strani leve podlahti ter glede na stopnjo oškodovančeve vinjenosti (3,39 g/kg telesne teže), sodišče druge stopnje pritrdilo prvostopenjski sodbi, pri čemer se je oprlo tudi na izvedensko mnenje, da je izključena možnost oškodovančeve samopoškodbe.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo očitke obsojenkinega zagovornika glede teže oškodovančeve poškodbe. Glede tega vprašanja se je strinjalo s prvostopenjskim sodiščem, ki se je sklicevalo na mnenje izvedenca medicinske stroke, podano v preiskavi (list. št. 87), v razlogih pa pojasnilo tudi, da ni mogoče dvomiti o tem, da roka pomeni pomemben del telesa. V pravnomočni sodbi je ugotovilo, da je obsojenka M.V.-ju prizadejala vrezno rano na levi podlahtnici z delnimi poškodbami globljih struktur (prerezane kite upogibalke zapestnega sklepa in narezane kite upogibalke četrtega prsta), zaradi česar je bil ta pomemben del oškodovančevega telesa začasno in znatno oslabljen.

Vložnik, ki tako presojo zavrača, izvedenskega mnenja ne problematizira z vidika določbe 258. člena ZKP. Zato je treba ugotoviti, da ne drži trditev v zahtevi, da sodišče druge stopnje pritožbenih navedb ni presodilo, s tem pa tudi ne, da je podana uveljavljana procesna kršitev.

Z navedbami, da je izpovedba priče V.V. irelevantna, saj da ta o dogajanju nima pojma in da ljudi ni mogoče obsojati z navideznim utemeljevanjem bistvenih dejstev ter s poveličevanjem irelevantnih dejstev, obsojenkin zagovornik zavrača dokazno oceno izpovedbe navedene priče, ki jo je sodišče sprejelo v pravnomočni sodbi.

Vložnik se prav tako ne strinja z zaključkom, da se oškodovanec zaradi stopnje vinjenosti ni mogel sam poškodovati, pač pa ponuja svojo presojo, da se je ravno zaradi alkohola M.V. sam poškodoval. Dejansko stanje vložnik izpodbija tudi z navedbo, da drugostopenjska sodba nejasno domneva, da gre za hudo telesno poškodbo. Kot napačno ocenjuje stališče v napadeni sodbi, da v to, da je roka pomemben del telesa, ni mogoče dvomiti. S temi trditvami vložnik izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje, kar pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Trditev v zahtevi, da je sodišče druge stopnje dejansko stanje utemeljilo mimo ugotovitev v sodbi sodišča prve stopnje, je razumeti kot zatrjevanje kršitve določbe 5. odstavka 392. člena ZKP. Vendar pa vložnik te trditve v ničemer ne konkretizira, zato njene utemeljenosti sploh ni mogoče preizkusiti.

Kršitev kazenskega zakona obsojenčev zagovornik opira na lastno oceno teže oškodovančeve poškodbe, ki pa se razlikuje od presoje sodišča, sprejete v izpodbijani pravnomočni sodbi. Zato tudi v tem delu zahteve vložnik ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, očitno tiste iz 4. točke 372. člena ZKP, ampak izraža svoje nestrinjanja z ugotovljenim dejanskim stanjem. Kršitev kazenskega zakona je podana samo takrat, ko sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabi materialno pravo.

Neutemeljena je navedba v zahtevi, da bi sodišče svoje odločbe ne smelo opreti na izpovedbo D.B., ki da je privilegirana priča, česar vložnik tudi ne obrazloži. V rednem postopku je zatrjeval, da je D.B. izvenzakonski partner obsojenkine hčerke M.V. Tudi če bi bilo med njima tako razmerje podano (pa glede na navedbe D.B., 1. odstavek list. št. 65 ni) je ta okoliščina nepomembna, saj se D.B. glede na določbo 236. člena ZKP na tej podlagi na pravno dobroto, da ne bo pričal, ne bi mogel sklicevati. Kolikor vložnik zatrjuje nasprotno, mu zato tudi ni mogoče pritrditi.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi sklicuje zagovornik obsojene I.V., niso podane, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po 425. členu ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

Obsojenkin zagovornik z zahtevo ni uspel, vendar je Vrhovno sodišče obsojeno I.V. glede na njene slabe gmotne razmere po 98.a členu v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila povprečnine, kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia