Jedro

Kljub temu da se nerazveljavljeni del sodbe ne da več izpodbijati s pritožbo oziroma postane formalno in materialno pravnomočen in celo izvršljiv, mora sodišče praviloma reševati zahtevo za varstvo zakonitosti v primeru objektivne koneksitete, še posebej če se sodba nanaša na sostorilce, šele tedaj, ko postane sodba pravnomočna kot celota in ko je končan tudi celoten kazenski postopek. Možne pa so izjeme.

V okviru dokaznega postopka prebrani seznam telefonskih številk, kot izhaja iz SIM kartice, in seznam iz spomina obsojencu zaseženega telefona je dovoljen dokaz in ne sodi pod ureditev iz 150. člena ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega N.P. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni N.P. je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 150.000,00 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obsojeni N.P. spoznan za krivega kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ ter mu je bila izrečena kazen šest let zapora in kazen izgona z ozemlja Republike Slovenije za čas desetih let. Višje sodišče v Kopru je pritožbo zagovornika obsojenega N.P. zavrnilo kot neutemeljeno ter v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Z isto sodbo je deloma ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in sodbo sodišča prve stopnje v oprostilnem delu zoper obsojenega B.B. glede kaznivega dejanja po 1. odstavku 196. člena KZ razveljavilo ter v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zagovornik obsojenega N.P. je z zahtevo za varstvo zakonitosti z dne 23.2.2004 predlagal Vrhovnemu sodišču, da izpodbijani sodbi razveljavi. V zahtevi je uveljavil kršitev določb 8. točke 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ker je sodišče v dokazne namene prebralo seznam telefonskih številk, odkritih preko švicarske SIM kartice ... in iz izpisa telefonskega spomina na list. št. 12-13 s prevodom na list. št. 135-138 kazenskega spisa, kar pomeni dokaz, ki ni bil pridobljen v skladu z določili ZKP. Po mnenju zagovornika kakršnakoli kontrola telefonskega prometa, pa čeprav samo številk, zabeleženih na SIM kartici, pomeni nadzor telekomunikacij v smislu 150. člena ZKP. Navedeno sporočilo je bilo prebrano brez kakršnekoli ustrezne odredbe sodišča, sporočilo SMS, oddano preko telefona, pa po mnenju zagovornika prav gotovo predstavlja sporočilo iz 5. točke 150. člena ZKP.

V odgovoru z dne 28.4.2004 vrhovna državna tožilka B.B. podaja mnenje, da zahteva ni dovoljena in tudi ni utemeljena. Po mnenju vrhovne državne tožilke postopek še ni pravnomočno končan, ker je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v oprostilnem delu razveljavilo. V primeru dovoljenosti zahteve za varstvo zakonitosti, pa le-ta po mnenju vrhovne državne tožilke ni utemeljena, ker zatrjevane kršitve niso podane.

Vrhovno sodišče je moralo najprej odločiti o vprašanju, ali je zahteva za varstvo zakonitosti v tem primeru dovoljena.

Res je, da se sme vložiti zahteva za varstvo zakonitosti v smislu določila člena 420 ZKP (zaradi kršitve kazenskega zakona ali kršitev določb ZKP) zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno sodno odločbo, po pravnomočno končanem kazenskem postopku. Izpolnjena morata torej biti dva pogoja:

1. pravnomočna odločba in 2. pravnomočno končan kazenski postopek.

V konkretnem primeru, kot na to opozarja vrhovna državna tožilka v odgovoru, se postavlja vprašanje, ali je izpolnjen drugi pogoj, sodba pa tudi ni postala pravnomočna kot celota (za oba obtoženca - B.B.). Pri t.i. objektivni koneksiteti, za kakršno gre v obravnavani zadevi, se po določilu 3. in 5. odstavka 32. člena ZKP praviloma izvede enoten kazenski postopek. Zakon torej ne uporabi termina "se sme" ali "lahko", temveč termin "praviloma", kar pomeni, da je združitev pravilo, ki pa dopušča izjeme. V tej kazenski zadevi je sicer pritožbeno sodišče v skladu s 6. odstavkom 392. člena ZKP sodbo sodišča prve stopnje delno razveljavilo (glede obtoženega B.B.), vendar pa takšna delna razveljavitev ne pomeni izločitve dela postopka zoper tega obtoženca oziroma razdružitve, saj je ZKP glede tega popolnoma določen. Iz določb, ki urejajo to vprašanje v ZKP (2. odstavek 175. člena - faza preiskave, 2. odstavek 280. člena - ugovorni postopek, 1. odstavek 345. člena ZKP in 2. odstavek 52. člena - med glavno obravnavo), jasno izhaja, da se sme postopek združiti oziroma razdružiti ali izločiti del postopka zoper določene storilce oziroma sostorilce le do konca glavne obravnave (1. odstavek 33. člena ZKP). Določba 6. odstavka 392. člena ZKP omogoča le, da ostanejo deli sodbe, glede katerih je dejansko stanje razčiščeno in bi bilo nesmiselno, da bi bili predmet ponovne presoje na glavni obravnavi, v veljavi, če se da sodba delno razveljaviti brez škode za pravilno razsojo.

Kljub temu, da se nerazveljavljeni del sodbe ne da več izpodbijati s pritožbo, oziroma postane formalno in materialno pravnomočen in celo izvršljiv, bi moralo sodišče v skladu z opisano zakonsko ureditvijo reševati zahtevo za varstvo zakonitosti v primeru objektivne koneksitete, še posebej če se sodba nanaša na sostorilce, šele tedaj, ko postane pravnomočna kot celota in ko je končan tudi celoten kazenski postopek. V prid takšnemu stališču govorijo tudi vsebinski razlogi, kot so enotna ocena ravnanja vseh sostorilcev, enotna presoja dokazov, morebitna uporaba instituta benificium cohaesionis, itd. Vendar pa bi načelno in brezizjemno vztrajanje pri tem stališču lahko imelo v določenih primerih tudi negativne posledice, oziroma bi pripeljalo do kršitve z ustavo zagotovljene pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave RS), to je predvsem pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

Če bi v obravnavani kazenski zadevi Vrhovno sodišče počakalo, da se konča postopek kot celota (torej tudi postopek, ki se nanaša na obtoženega B.B.) ter šele zatem odločilo o vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti, bi prišlo do položaja, v katerem bi ne bilo zagotovljeno sojenje v razumnem roku. Negotovo je, kdaj bo mogoče izvesti postopek v razveljavljenem delu. Sodišče je dolžno organizirati sojenje tako, da se obdolžencem dejansko zagotovi uresničevanje pravic iz 23. člena Ustave, ker celota teh jamstev sestavlja pravico do poštenega sojenja. V koliziji sta torej dve zahtevi: 1. formalna, ki zahteva izvedbo enotnega postopka in 2. pravica obsojenca do sojenja v razumnem roku. V tem položaju je Vrhovno sodišče dalo prednost pravici obsojenca do sojenja v razumnem roku.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenčev zagovornik v zahtevi uveljavlja kršitev 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, pri čemer zahteva temelji na bistveni odločitvi sodišča, da glede seznama telefonskih številk in izpis telefonskega spomina ne predstavlja postopka po 150. in 151. členu ZKP. Kršitev postopka, ki jo obsojenčev zagovornik sedaj uveljavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti, je uveljavil že kot pritožbeni razlog zoper sodbo sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče se v tem pogledu v celoti strinja s stališčem pritožbenega sodišča. Sodišče prve stopnje je imelo pravico, da izvede dokaz, ki je sledil iz seznama telefonskih številk, odkritih na švicarski SIM kartici in seznam iz spomina telefona, ker so ta dejstva izhajala iz zaseženih predmetov obsojenemu N.P. Ta zaseg predmetov (list. št. 10 in 11 kazenskega spisa) je bil opravljen v skladu z določili 220. člena ZKP. Pri zasegu so imeli policisti pravno podlago v 1. odstavku 164. člena ZKP, kot to pravilno ugotavlja sodišče druge stopnje. Obsojenec ni imel nobenih pripomb na zapisnik o zasegu predmetov in je ta zapisnik tudi podpisal. Tako zaseženi predmeti in njihova vsebina je bila lahko pregledana in shranjeno besedilo prebrano, pri čemer sodišče druge stopnje tudi pravno pravilno ugotavlja, da gre za zaseg predmeta, ki vsebuje osebno sporočilo obsojenca in je to povsem analogno drugim predmetom, ki predstavljajo komunikacijo storilca z drugimi osebami, kot sta na primer pismo ali dnevnik. Vrhovno sodišče se strinja tudi z nadaljnjo ugotovitvijo pritožbenega sodišča, da za preveritev in ugotovitev shranjenih telefonskih in kontaktiranih številk ni bila potrebna nikakršna posebna odredba sodišča. Sklepna ugotovitev je torej prav v pravni opredelitvi v tem kazenskem postopku uporabljenega gradiva, ki ne sodi pod ureditev, predvideno v 150. členu ZKP, ki se uporablja kot poseben ukrep zgolj v predkazenskem postopku. Z zasegom SIM kartice in seznama iz spomina telefona pomenijo torej zakonito pridobljene predmete in zakonito izvedeno njuno vsebino kot dovoljen dokaz v kazenskem postopku.

Povsem zakonito je bilo pridobljeno tudi sporočilo Kantonalne policije iz Z. (list. št. 349), glede vsebine katerega stranke niso imele nikakršnih pripomb, sporočilo pa je bilo pridobljeno zakonito preko mednarodne pravne pomoči. Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje obsojenčev zagovornik, zato je v skladu z določbo 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP.