Jedro

Trditve tožeče stranke, da obstoji nevarnost, da bo tožena stranka ravnala tako, da bo onemogočila ali precej otežila izterjavo, so bile presplošne in prikazane kot neka objektivna nevarnost, zato ni bilo pogojev za izdajo začasne odredbe. Dejstvo, da je vtoževana terjatev zelo visoka, ne predpostavlja obstoja nevarnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na ugovor tožene stranke razveljavilo sklep o izdaji začasne odredbe.

Proti sklepu je tožeča stranka pravočasno vložila pritožbo. V pritožbi graja zaključek sodišča prve stopnje, da ni izkazana nevarnost v smislu 1. odst. 265. čl. ZIP. Visok znesek terjatve sam po sebi predpostavlja nevarnost, da bo dolžnik onemogočil ali precej otežil izterjavo, saj ni mogoče pričakovati, da bo tožena stranka še naprej opravljala poslovanje preko svojega žiro računa. Upravičeno se pričakuje, da bo tožena stranka blokirana sredstva po razveljavitvi začasne odredbe takoj prenesla drugam in s tem onemogočila izterjavo.

Nevarnosti v konkretnem primeru ni mogoče izkazovati drugače kot z zelo verjetnimi trditvami, da bo poslovanje tožene stranke še enkrat prenešeno. Tožena stranka je na naroku 24.5.1993 navedla, da bo ustanovila podjetje, če bo žiro račun blokiran.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje se v celoti strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ni izkazana nevarnost, da bo tožena stranka s svojim ravnanjem sicer onemogočila ali precej otežila izterjavo (1. odst. 265. čl. ZIP) in tudi z zaključkom, da je v postopku zavarovanja denarnih terjatev treba izkazati subjektivno ravnanje tožene stranke. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da so trditve tožeče stranke glede obstoja nevarnosti presplošne. Tožeča stranka ni navedla nobenih dejstev, ki bi kazala na takšno ravnanje tožene stranke. Visok znesek terjatve sam po sebi ne predpostavlja oz. ne izkazuje nevarnosti kot je določena v 1. odst. 265. čl. ZIP. Tudi trditve, da bo tožena stranka sredstva prenesla drugam, so povsem splošne in ne temeljijo na nobenem dejstvu. Zmotno je tudi stališče tožeče stranke, da nevarnosti v konkretnem primeru ni mogoče izkazovati drugače kot z verjetnostjo trditev. Vtoževana terjatev je povsem enaka dajatev kot vsaka druga denarna terjatev in zato zanjo ne veljajo nobena drugačna merila kot za druge denarne terjatve. Prav tako ne drži trditev tožeče stranke, da je tožena stranka na naroku izjavila, da bo ustanovila novo podjetje. Iz zapisnika o naroku z dne 24.5.1993 izhaja, da je tožena stranka izjavila, da o ustanovitvi novega podjetja ni razmišljanja, da pa takšna možnost obstoji samo v primeru nadaljnje blokade žiro računa zaradi začasne odredbe, kar pa ne kaže na nevarnost, da bo v primeru, če začasna odredba ne bo izdana, ravnala tako, da bo otežila ali onemogočila izvršbo.

Iz vseh navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 38O. čl. ZPP v zvezi s 14. čl. ZIP).