Jedro

Vodenje disciplinskega postopka se zaključi s sprejemom odločitve Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS. Enotno stališče sodne prakse, ki temelji na pravnem pravilu, da je zoper (disciplinsko) odločbo možna pritožba, ki jo ureja 24. člen ZJU, je, da se vodenje disciplinskega postopka konča v primeru pritožbe s sprejemom odločitve organa druge stopnje. Ni mogoče slediti stališču, da postopek pred Komisijo za pritožbe, ki odloča o pritožbi zoper odločitev predstojnika, oziroma od njega imenovane disciplinske komisije, o disciplinski odgovornosti, ni del disciplinskega postopka, temveč povsem samostojen in od disciplinskega postopka ločen postopek.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

II.Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se odločba toženke o izrečenem disciplinskem ukrepu opr. št. ... z dne 7. 9. 2023 in sklep toženke opr. št. ... z dne 25. 10. 2023, kot nezakonita odpravita oziroma razveljavita (I. točka izreka). Toženki je naložilo, da v roku 8 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje plača tožniku znesek 168,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 2. 2024 dalje do plačila. Kar je bilo iz tega naslova zahtevanega več, to je tek zakonskih zamudnih obresti od dosojenega zneska glavnice za čas od 29. 12. 2023 do vključno 13. 2. 2024, je zavrnilo (II. točka izreka). Toženki je naložilo da v roku 8 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje povrne tožniku stroške v višini 1.375,06 EUR brez obresti, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2.Zoper sodbo se zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pritožuje toženka in predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, ter da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da je vodenje disciplinskega postopka zoper tožnika zastaralo, in zatrjuje nepravilno uporabo določb ZJU glede odločanja o pravnem sredstvu v postopku o disciplinski odgovornosti delavca pred Komisijo za pritožbe pri Vladi RS. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno sledilo (poznanemu) stališču sodne prakse (odločitvi VS RS VIII Ips 350/2005 in VDSS Pdp 339/2017), da se vodenje disciplinskega postopka zaključi s sprejemom odločitve organa druge stopnje, in ne že s sprejemom odločitve organa prve stopnje. Očita mu, da ni uporabilo določb četrtega in petega odstavka 129. člena ZJU, po katerih disciplinski postopek vodi in o disciplinski odgovornosti odloči predstojnik oziroma disciplinska komisija, zaradi česar zastaranja postopka ni mogoče širiti na postopek pred Komisijo za pritožbe (KPDR). Trdi, da citirani odločbi sodišč nista relevantni, saj je VS RS odločitev sprejelo še na podlagi ZTPDR oziroma Zakona o disciplinskem postopku, ki že leta ne veljata več, ureditev po ZJU pa disciplinskih organov sploh ne pozna več. Pravice in dolžnosti delodajalca v organu državne uprave in upravi lokalne skupnosti namreč izvršuje predstojnik. Disciplinski postopek je zaključen s sprejemom odločitve predstojnika. KPDR, ki ne vodi disciplinskega postopka, je imenovana ločeno, in po določbah ZUP le vodi pritožbeni postopek zoper odločitev o disciplinski odgovornosti, kadar javni uslužbenec vloži pravno sredstvo. Zavrača tudi sklicevanje na odločitev VDSS Pdp 339/2017, ki se opira na navedeno starejšo odločitev VS RS. Tudi v primeru sodbe in sklepa VDSS Pdp 1130/2017 je bil disciplinski postopek voden po določbah zakona, ki ureja delovna razmerja in ne ZJU. Poleg tega se sodba VS RS in sodba VDSS Pdp 657/2018 nanašata na resor Ministrstva za obrambo, kjer je bil postopek voden po določbah Zakona o obrambi. Stališče sodne prakse, da se vodenje disciplinskega postopka zaključi s sprejemom odločitve na organu druge stopnje, torej temelji zgolj na sodbi Vrhovnega sodišča, ki pa ni bila sprejeta na podlagi določb ZJU temveč ZTPDR. Meni, da šestega odstavka 128. člena ZJU, ki se nanaša na zastaranje vodenja disciplinskega postopka, ni mogoče širiti na postopek pred Komisijo za pritožbe; zastaralni roki za vodenje disciplinskega postopka veljajo le za postopek pred predstojnikom, ki mora odločitev sprejeti pred njihovim potekom. Odločitev Komisije za pritožbe mora biti skladno z drugim odstavkom 39. člena ZJU sprejeta najkasneje v 30 dneh, kar je v tej zadevi tudi bila. Poudarja, da smiselno enako velja glede prekluzivnih rokov za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Odpoved je pravočasna, če jo predstojnik poda znotraj subjektivnega in objektivnega roka, nadaljnji postopek za varstvo pravic pa na tek rokov ne vpliva.

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in naložitev plačila priglašenih stroškov odgovora na pritožbo toženki.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodbo v delu, v katerem toženec ni uspel, preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba. Po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, opredeljene v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti in da je sprejeta odločitev materialnopravno pravilna.

6.Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitve, da je bil generalni direktor policije (predstojnik) s kršitvijo, ki jo je storil tožnik 14. 5. 2023, seznanjen 6. 7. 2023, da je disciplinska komisija odločila o tožnikovi odgovornosti 7. 9. 2023 in da je Komisija za pritožbe o tožnikovi pritožbi odločila dne 25. 10. 2023, razsodilo, da je vodenje disciplinskega postopka zastaralo. Skladno s šestim odstavkom 128. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU), ki se uporablja na podlagi 85. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih uslužbencih (ZJU-B), je štelo, da je vodenje disciplinskega postopka zastaralo, ker je bilo o tožnikovi pritožbi zoper prvostopenjski sklep odločeno 25. 10. 2023, kar je več kot tri mesece, odkar je predstojnik izvedel za lažjo disciplinsko kršitev.

7.V 128. členu ZJU je določeno, da uvedba disciplinskega postopka za lažjo disciplinsko kršitev zastara v enem mesecu od dneva, ko se je izvedelo za lažjo disciplinsko kršitev in storilca, oziroma v dveh mesecih od dneva, ko je bila disciplinska kršitev storjena (prvi odstavek 128. člena ZJU). V šestem odstavku 128. člena je določeno, da vodenje disciplinskega postopka zastara v vsakem primeru, ko poteče trikrat toliko časa, kot ga zahteva zakon za zastaranje uvedbe disciplinskega postopka, v vsakem primeru pa v enem letu od dneva, ko se je izvedelo za disciplinsko kršitev. Tako vodenje disciplinskega postopka v primeru lažje disciplinske kršitve zastara v roku treh mesecev, odkar je upravičeni predlagatelj izvedel za kršitev.

8.Toženka neutemeljeno izpodbija stališče sodišča prve stopnje, da se vodenje disciplinskega postopka zaključi s sprejemom odločitve Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS (KPDR). Enotno stališče sodne prakse, ki temelji na pravnem pravilu, da je zoper (disciplinsko) odločbo možna pritožba, ki jo ureja 24. člen ZJU, je, da se vodenje disciplinskega postopka konča v primeru pritožbe s sprejemom odločitve organa druge stopnje. Tako stališče pa ni v neskladju z določbo 129. člena ZJU, po kateri vodi disciplinski postopek predstojnik oziroma od njega imenovana komisija. Ni mogoče slediti stališču, da postopek pred Komisijo za pritožbe, ki odloča o pritožbi zoper odločitev predstojnika, oziroma od njega imenovane disciplinske komisije, o disciplinski odgovornosti, ni del disciplinskega postopka, temveč povsem samostojen in od disciplinskega postopka ločen postopek. Po določbah ZJU je veljaven dokončen disciplinski ukrep, ki se vpiše v kadrovsko evidenco, kot to določa prvi odstavek 126. člena ZJU.

9.Enako stališče so sodišča na podlagi določb ZJU, ki se uporabljajo v tem sporu, sprejela poleg citiranih (VS RS VIII Ips 350/2005 ter VDSS Pdp 339/2017, Pdp 1130/2013, Pdp 657/2018) še v več drugih zadevah (VDSS Pdp 29/2013, Pdp 527/2015, Pdp 627/2018), tako da je mogoče govoriti o enotni sodni praksi. V podobni zadevi je bila 9. 7. 2025 sprejeta sodba VDSS Pdp 230/2025, zoper katero je bil vložen predlog za dopustitev revizije iz enakih razlogov, kot je v tem individualnem delovnem sporu vložena pritožba, a je Vrhovno sodišče predlog za dopustitev revizije s sklepom DoR 151/2025-4 z dne 11. 11. 2025 zavrnilo. Pri tem pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je stališče pritožbe, da dosedanja sodna praksa temelji na uporabi določb ZTPDR zmotna. ZJU se je pričel uporabljati 28. 6. 2003 in z njim določbe o zastaranju disciplinskega postopka, ki jih sodna praksa razlaga in uporablja enotno vse od tedaj. Z novelo ZJU-B so določbe o disciplinski odgovornosti prenehale veljati 31. 12. 2005, a se še uporabljajo do sklenitve kolektivne pogodbe dejavnosti, do katere doslej ni prišlo. Nov zakon ZJU-1 zopet ureja disciplinsko odgovornost v 126. in 127. členu. Določbe o zastaranju uvedbe in vodenja disciplinskega postopka v 127. členu se razlikujejo od aktualne ureditve le v tem, da zastaranje ne teče v času roka za vložitev pravnega sredstva in roka za odločanje o njem. Iz navedenega lahko zaključimo, da zakonodajalec nikoli ni imel v mislih, da se disciplinski postopek zaključi z odločitvijo o disciplinski odgovornosti na prvi stopnji, ki jo sprejme predstojnik oziroma od njega imenovana disciplinska komisija. Razlogov za odstop od dosedanje uporabe materialnega prava in na njem uveljavljene sodne prakse pritožbeno sodišče ne vidi.

10.Pravnega pravila, ki se nanaša na prekluzivni rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi javnemu uslužbencu, ni mogoče analogno uporabiti za razlago pravne norme zastaranja vodenja disciplinskega postopka iz šestega odstavka 128. člena ZJU v povezavi z določbami 24. ter 33. do 39. člena ZJU v povezavi s 129. členom ZJU. Gre namreč za povsem drugačno pravno situacijo.

11.Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

12.Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

13.Toženka s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnikov odgovor na pritožbo k njeni rešitvi ni pripomogel, zato skladno z določbo 155. člena ZPP nosi sam svoje stroške odgovora na pritožbo.

-------------------------------

1Določbe se sicer, dokler se posamezna vprašanja disciplinskega postopka in sankcij ne uredijo s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti, na podlagi določbe drugega odstavka 191. člena ZJU-1, še ne uporabljajo. Od 1. 1. 2026 se v zvezi z disciplinsko odgovornostjo uporabljajo določbe od 162. do 169. ZJU-1, ki zastaranje v 167. členu ureja enako kot sedanji zakon.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o javnih uslužbencih (2002) - ZJU - člen 24, 33, 34, 35, 36, 37, 38, 39, 126, 126/1, 128, 128/1, 128/6, 129 Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih uslužbencih (2005) - ZJU-B - člen 85 Zakon o javnih uslužbencih (2025) - ZJU-1 - člen 126, 127, 162, 163, 164, 165, 166, 167, 168, 169, 191, 191/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.