Jedro

Vrnitev podržavljenega premoženja urejata ZDen in ZIKS, ki pa kljub enakemu cilju - cilju odprave krivic - deloma različno urejata pogoje in način vračanja premoženja. V dosedanji sodni praksi se je utrdilo stališče, da je vprašanje pravne podlage zahtevkov za vračanje podržavljenega premoženja odvisno od ugotovitve, na kateri pravni podlagi je bilo premoženje podržavljeno.

Ob ugotovljeni zaplembi premoženja na podlagi 2. točke 1. člena Odloka AVNOJ se je kasnejša zaplemba premoženja, ki se bila izrečena s sodbo Sodišča narodne časti, v bistvu nanašala na premoženje, ki ga pokojni ni več imel.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Vsak udeleženec krije sam svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi delnega umika predloga ustavilo postopek zoper devetega nasprotnega udeleženca, določilo vrednost spornega predmeta na 34.200.000,00 EUR, zavrnilo predlog za vrnitev zaplenjenega premoženja in odločilo, da vsak udeleženec trpi svoje stroške postopka.

2. Zoper sklep sodišča prve stopnje so se pritožili predlagatelja in osma nasprotna udeleženka. Sodišče druge stopnje je pritožbe zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

3. Zoper sklep, izdan na drugi stopnji, sta predlagatelja pravočasno vložila revizijo „zaradi bistvene kršitve pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava“. Absolutna bistvena kršitev določb postopka je po njunem mnenju podana, ker se sodišči sklicujeta na odločitev in obrazložitev sklepov, ki sta bila razveljavljena. Po razveljavitvi mora sodišče ponovno odločati, kot da o stvari še ni odločalo, tako pa se sklicuje na pravno neobstoječ akt. To predstavlja kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj je taka odločba protispisna, obenem pa nima nobene obrazložitve. Revidentoma ni pojasnjeno temeljno izhodišče, zakaj za odvzem premoženja ni pravna podlaga sodba. V spisu Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni Zp 9/45 je sodnik točno obrazložil temelj podržavljenja premoženja: „Pripomni se, da je bil obsojeni A. Š. do polovice lastnik Z., do druge polovice pa je bila lastnica žena obsojenca B. Š. in je njena imovina prešla v državno last po 1. členu Odloka Avnoja z dne 21. 11. 1944 (odločba Okrajne zaplembene komisije v Gornji Radgoni št. 733).“ V sodbi Snč 61/45 z dne 8. 8. 1945 je med drugim navedeno, da je A. Š. hrvaške narodnosti. Obrazložitev in pravna podlaga odvzema premoženja v času, ko se je opravilo dejanje, je popolnoma drugačna, kot jo je sedaj po 60 letih navedlo višje sodišče. Sodišči se nista izjavili o ugovoru, ki sta ga podala z vlogo 9. 5. 2016. Višje sodišče ne pojasni, zakaj imajo javne listine (zemljiškoknjižni sklepi, nične odločbe okrajnih zaplembenih komisij in vpis v zemljiško knjigo) večjo dokazno vrednost kot sodba Sodišča narodne časti, odločba sodišča Zp 9/45 z dne 5. 4. 1946, potrdilo o smrti, in članek Slovenski zdravniki med NOB, ki jih sodišče ves čas označuje za „irelevantne, neupoštevne, brez pomena“. Podano je nasprotje med zapisi v sodbi Snč 61/45 in odločbi Zp 9/45 ter sklepih sodišč druge in prve stopnje. Zlasti odločba Zp 9/45 govori o pravni podlagi zaplembe premoženja in sodnik razlike ne bi omenjal, če se mu ne bi zdela pomembna za vknjižbo v zemljiško knjigo. To je v nasprotju s tistim, kar se navaja v izpodbijanem sklepu. Celoten spis Zp 9/45 ne govori o pravilnosti in zakonitosti zaplembenih odločb, ampak o pravni podlagi zaplembe. Višje sodišče je torej temeljno vsebino narobe povzelo iz listin. Višje sodišče, ki enostavno prevzema stanje iz prvostopenjskega sklepa, prvič presoja na prvi stopnji ponujene dokaze. Tako pri analizi zapisa zemljiškoknjižnega referenta z dne 3. 4. 1947 pozabi na načelo pravnega prednika v zemljiški knjigi, na pritožbene trditve, da je referent odločil o vknjižbi, pa ne odgovori. Zapis ne pove ničesar o pravilnosti in zakonitosti upravnih odločb, pač pa o vzrokih, zakaj se ni opravila vknjižba na podlagi odločbe Zp 9/45. Ni odgovorjeno na trditve o članku „Slovenski zdravniki med NOB“ in da je bil A. Š. sam žrtev fašizma. Odločbe, na katere se sklicuje izpodbijani sklep, ne govorijo, da so edino zemljiška knjiga, sklepi zemljiškoknjižnih sodišč in odločbe zaplembenih komisij tisto merilo, ki določi pravno podlago zaplembe premoženja. Govorijo ravno o nasprotnem, in sicer da je odločilna podrobnejša analiza vseh dokazov, kar glede na 8. člen ZPP zahteva analizo vsakega predlaganega dokaza in odgovor nanj. Višje sodišče pa nasprotno pravi, da vprašanje pravilnosti in zakonitosti upravnih odločb v zaplembenih postopkih ni važno in da vse ostale listine niso pomembne. Odločba Zp 9/45 z dne 5. 4. 1946 je bila vročena zemljiški knjigi, nato pa ni bila vknjižena eno leto zaradi težav načela pravnega prednika, ker je bil vpisan C. in ne A. Š.. Ko je bila vročena upravna odločba 733 z dne 15. 10. 1945, je referent opravil vknjižbo na podlagi te odločbe, ker je to zadostilo formalnemu zemljiškoknjižnemu načelu. Višje sodišče pa iz tega zmotno obrazloži pravni temelj odvzema premoženja A. Š.. Takratna oblast je štela, da je A. Š. odvzeto premoženje na podlagi kazenske sodbe, z zaznamkom pa je sodišče tudi obvestilo, zakaj ni bila odločba vknjižena v zemljiško knjigo. Ob izkazanem dejanskem stanju je torej sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Obravnavana zadeva ni primerljiva z zadevo II Ips 181/2012, v kateri je bilo vse premoženje pred zaplembo v zemljiški knjigi knjiženo na eno fizično osebo nemške narodnosti. V tej zadevi gre za premoženje v skupni lasti dveh fizičnih oseb in v enem primeru v lasti delniške družbe, ki je bila v lasti istih fizičnih oseb, pri čemer je bila za B. Š. izdana odločba po odloku AVNOJ. Višje sodišče torej neenake položaje obravnava enako. Po stališču Višjega sodišča je sodnika verjetno omajal zaznamek zemljiškoknjižnega referenta z dne 3. 4. 1947, da ni uporabil odločbe Zp 9/45, kar nima zveze s pravnim temeljem odvzema premoženja. V tem je kršitev materialnega prava, obenem pa je višje sodišče na pritožbeni stopnji odločalo o dokazih, o katerih se sodišče prve stopnje ni izreklo. To je relativna bistvena kršitev določb postopka (347. člena ZPP), ki je vplivala na zakonitost izpodbijanega sklepa. Višje sodišče bi moralo razpisati glavno obravnavo in ustno izvesti postopek. Rok, v katerem mora upravni organ izvršiti svoj pooblastila, ni instrukcijski rok, temveč materialni in hkrati prekluzivni rok. Sodišče samo implicitno priznava, da upravni organ po preteku roka ni bil več pristojen za odvzeme premoženja. Če bi šlo za instrukcijski rok, ne bi poznali tožbe zaradi molka organa oziroma pritožbe zaradi molka organa. Gre za nerazumevanje razlike med upravo in sodstvom, kar pomeni kršitev načela delitve oblasti in bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj se upravne zadeve obravnava, kot da bi bile sodne in enako obravnava neenake položaje. Če zakon upravnemu organu določa rok, v katerem mora izdati odločbo, ker bo po tem roku prenehal obstajati, gre za materialni prekluzivni rok, ki daje upravnemu organu tako imenovano časovno pristojnost, pristojnost pa je splošna, absolutna in pozitivna procesna predpostavka. Revidenta predlagata, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da z vmesnim sklepom ugotovi, da je bilo premoženje A. Š. zaplenjeno na podlagi sodbe Sodišča narodne časti, v preostalem delu pa naj sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v ponovno odločanje. Podrejeno predlagata, da Vrhovno sodišče razveljavi sklepa druge in prve stopnje in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje, v tem primeru pa naj se spis dodeli drugemu sodniku.

4. Revizija je bila po 375. členu ZPP v zvezi s 37. členom ZNP vročena nasprotnim udeležencem. Nanjo so odgovorili prvi, druga, četrti, peti, deseti in enajsta nasprotna udeleženka. Vsi trdijo, da revizija ni utemeljena in predlagajo njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Predlagatelja sta potomca (vnuka) A. Š., ki je bil s sodbo Sodišča narodne časti v Murski Soboti Snč 61/45 dne 8. 8. 1945 med drugim obsojen na popolno zaplembo premičnega in nepremičnega premoženja. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je Vrhovno sodišče RS to sodbo s sodbo I Ips 14200/2010 dne 9. 9. 2010 razveljavilo in postopek ustavilo. V tem nepravdnem postopku predlagatelja zahtevata vrnitev zaplenjenega premoženja po Zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS). Po določilu drugega odstavka 145č. člena ZIKS je zoper odločbo sodišča druge stopnje, izdano v postopku vrnitve premoženja, dovoljena revizija, kar pomeni, da je dovoljena ne glede na označeno vrednost spornega predmeta. Zato Vrhovno sodišče ne odgovarja na trditve, s katerimi predlagatelja z drugimi razlogi utemeljujeta dovoljenost revizije.

7. Sodišči druge in prve stopnje sta v zadevi odločili drugič. Njuna prva odločitev v zadevi je bila razveljavljena s sklepom II Ips 250/2014 z dne 28. 2. 2015, ker je Vrhovno sodišče presodilo, da predlagateljema glede na obseg na naroku prejetih vlog s prilogami pravica do izjave kljub prekinitvi naroka ni bila zagotovljena. Glede na tako naravo odločitve se do ostalih (na vsebino odločitve nanašajočih) revizijskih očitkov ni opredeljevalo, kar je tudi posebej poudarilo. Sodišči prve in druge stopnje sta tako po odpravi navedene kršitve morali ponovno vsebinsko odločiti o predlogu predlagateljev in svojo odločitev ustrezno obrazložiti. Predlagatelja sodiščema druge in prve stopnje neutemeljeno očitata, da se zgolj sklicujta na svoje, v razveljavljenih sklepih že podane razloge. Sodišči druge in prve stopnje sta resda vsebinsko odločili enako kot prvič, vendar pa sta obe v sedaj izpodbijanih odločitvah za to navedli razloge. Predlagateljema je bilo na ustrezno jasen in razumljiv način v obeh sklepih pojasnjeno, zakaj pravna podlaga podržavljenja v obravnavani zadevi ni bila sodba Sodišča narodne časti, z razlogi se le ne strinjata. Očitki o bistvenih kršitvah postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (zaradi izostanka obrazložitve in sklicevanja na neobstoječe sklepe) in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (zaradi protispisnosti) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP) zato niso utemeljeni.

8. Tudi sicer na več mestih revizije uveljavljeni kršitvi določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP nista podani. Skozi zatrjevano prizmo procesnih kršitev želita predlagatelja v resnici doseči bodisi spremembo dejanskega stanja (kot posledico drugačne dokazne ocene) bodisi drugačno materialnopravno presojo. Tako uveljavljano nasprotje med vsebino sodbe Snč 61/51 in sklepom Zp 9/45 na eni strani ter izpodbijanim sklepom in sklepom sodišča prve stopnje na drugi strani ne pomeni nasprotja o odločilnih dejstvih, ampak drugačno razumevanje in oceno vsebine listin. Tudi ne gre za napačen prepis njihove vsebine, kar se razume z izrazom protispisnosti v smislu kršitve po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlagatelja namreč tem dokazom pripisujeta drugačen pomen, kot sta jim ga dali sodišči druge in prve stopnje v želji doseči drugačno dokazno oceno in s tem končni rezultat postopka. Zaradi prepovedi uveljavljanja zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja kot revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP) tega ne moreta doseči. Sodišči sta svojo dokazno oceno ustrezno obrazložili, zato drugačne trditve niso utemeljene, ni pa tudi res, da v sklepih sodišč ni odgovorjeno na trditve o članku o slovenskih zdravnikih med NOB in usmrtitvi A. Š. kot žrtve fašizma. Obe sodišči sta se s temi navedbami in dokazi seznanili in jih ocenili za nerelevantne in tudi pojasnili zakaj1 – če namreč sodišče v postopku nima pristojnosti za odločanje o tem, ali so zaplembene komisije pri izdaji zaplembenih odločb pravilno uporabile Odlok AVNOJ ali ne, navedbe in dokazi v smeri njihove nepravilne uporabe ne morejo biti relevantni. S trditvami, da A. Š. ni bil nemški državljan in je sodeloval s partizani, zaradi česar je bil tudi ustreljen, pa želita predlagatelja doseči ravno presojo, da ni bilo pogojev za prehod njegovega premoženja v državno last na podlagi določb Odloka AVNOJ. S tem pa je bilo odgovorjeno tudi na ugovor, ki sta ga predlagatelja uveljavila v vlogi z dne 9. 5. 2016 (v vlogi navajata, da ugovor postavljata podrejeno, čeprav sta ves čas postopka izpostavljala iste okoliščine, t.j. državljanstvo A. Š. in neizpolnjevanje pogojev za podržavljenje premoženja na podlagi Odloka AVNOJ).

9. Že doslej navedeno kaže, da po presoji Vrhovnega sodišča dokazna ocena sodišč druge in prve stopnje izpolnjuje zahteve iz 8. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP, neutemeljene pa so tudi navedbe, da je sodišče druge stopnje prvič presojalo v postopku na prvi stopnji ponujene dokaze, pri čemer predlagatelja merita na uradni zaznamek z dne 3. 4. 1947 na sklepu Zp 9/45, katerega vsebino v reviziji tudi citirata.2 Sodišče prve stopnje je namreč pri odločanju v zadevi imelo v dokaznem gradivu celoten spis Zp 9/453 in se je do njega tudi dokazno opredelilo.4 Dejstvo, da se do sedaj posebej izpostavljenega uradnega zaznamka ni opredelilo, je ob siceršnji analizi postopkov zaplembe in zemljiškoknjižnih vpisov očitno v tem, da njegove vsebine ni štelo za odločilne5. To je na pritožbene navedbe ustrezno pojasnilo sodišče druge stopnje in pri tem ni storilo kršitve, ki jo izpostavlja revizija. Sodišče druge stopnje namreč sme na seji senata oceniti listine, ki so v spisu, pa jih sodišče prve stopnje posebej dokazno ni ocenilo,6 če so stranke imele možnost obravnavanja teh dokazov pred sodiščem prve stopnje (tretja alineja 358. člena ZPP). Smisel obravnave ni v varovanju pravice do pritožbe, pač pa v spoštovanju načela neposrednosti in (kadar gre za ponovitev dokazov) v izenačevanju spoznavnih položajev sodišča prve stopnje in pritožbenega sodišča ter (pri izvedbi novih dokazov ali pri obravnavi in ugotavljanju dejstev, ki jih sodišče prve stopnje ni obravnavalo) v zagotavljanju pravice do izjavljanja. V primerih, ko je te cilje mogoče doseči že na seji pritožbenega senata, pa sme pritožbeno sodišče v svojo sodbo vključiti tudi procesno gradivo, ki ni bilo predmet obravnavanja odločbe prve stopnje.7 Ker gre za listinske dokaze in ker so bili dokazi korektno izvedeni v prvostopenjskem postopku, niti z vidika načela neposrednosti niti pravice stranke do izjave in drugih vidikov poštenega sojenja ni bilo ovir, da ga pritožbeno sodišče upošteva pri odločanju na seji. Razlogi, ki jih je navedlo pritožbeno sodišče, pa dajejo odgovor tudi na trditve, da je zemljiškoknjižni referent odločil o vknjižbi v zaplembenem postopku, ki je tekel na podlagi sodbe Sodišča narodne časti: V postopku ni bilo ugotovljeno, da bi bil katerikoli vpis v zemljiško knjigo opravljen na podlagi te sodbe.

10. Vsebinsko gre za v sodni praksi znan problem vračanja po vojni podržavljenega premoženja v primeru, ko so se zoper isto osebo sočasno vodili postopki podržavljenja premoženja po različnih pravnih podlagah. Vrnitev podržavljenega premoženja urejata Zakon o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) in ZIKS, ki pa kljub enakemu cilju – cilju odprave krivic – deloma različno urejata pogoje in način vračanja premoženja. V dosedanji sodni praksi8 se je utrdilo stališče, da je vprašanje pravne podlage zahtevkov za vračanje podržavljenega premoženja odvisno od ugotovitve, na kateri pravni podlagi je bilo premoženje podržavljeno: Če je bilo premoženje odvzeto po 1. ali 2. točki prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ, je premoženje postalo državno po samem Odloku in so lahko predlagatelji zahtevali vračilo premoženja v upravnem postopku ob pogojih ZDen; če pa je premoženje prešlo v državno last na podlagi kazenske sodbe, je po razveljavitvi kazenske sodbe predviden sodni postopek vrnitve zaplenjenega premoženja po ZIKS. Zaključek o podlagi podržavljenja pa mora biti rezultat ocene vseh zbranih dokazov v posameznem primeru, pri čemer vpisi v zemljiško knjigo sami po sebi niso odločilni, prav tako tudi ne odločbe zaplembenih komisij ali sodišč, ki so predstavljali izvedbo zaplembe. Ne glede na v reviziji večkrat poudarjen deklaratorni značaj vpisov in njihove omejene učinke, pa je vendarle pomembna in nujna tudi preučitev zemljiškoknjižnih vpisov.9

11. Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da dokazna ocena v obravnavani zadevi ni obremenjena z zatrjevano bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena v zvezi z 8. členom ZPP in 37. členom ZNP. Ob ugotovljeni zaplembi premoženja na podlagi 2. točke 1. člena Odloka AVNOJ se je zaplemba premoženja, ki se bila izrečena s sodbo Sodišča narodne časti, v bistvu nanašala na premoženje, ki ga pokojni A. Š. ni več imel. Ne drži, da so bili za sodišče prve in druge stopnje odločilni samo zemljiškoknjižni vpisi. Obe sodišči sta ob tem, da so organi nekdanje države poleg v izdanih odločbah zaplembenih komisij, ki so bile zemljiškoknjižno izvedene, o zaplembi premoženja A. Š. odločili tudi s kazensko sodbo, kot odločilno šteli, da je zaplemba po Odloku AVNOJ, ki je bila prav tako izkazana z odločbami zaplembenih komisij, učinkovala že od objave odloka v uradnem listu 6. 2. 1945, kar pomeni, da je Sodišče narodne časti s sodbo odločalo o zaplembi premoženja, ki je že pred tem prešlo v državno last. Kot podlago podržavljenja sta zato pravilno šteli Odlok AVNOJ, ne pa kazenske sodbe. Sodišči ne zanikata dejstva, da je bila zaplemba premoženja izrečena tudi s kazensko sodbo, vendar pa z njo izrečeni zaplembi pravilno odrekata pravni učinek. Trditev predlagateljev, da je tedanja oblast štela, da je do podržavljenja premoženja prišlo (šele) z izrekom zaplembe premoženja s kazensko sodbo, je poenostavljena, v dokaznem postopku pa ji sodišči prve in druge stopnje nista pritrdili. Po izreku kazni je namreč res tekel postopek zaplembe premoženja pred Okrajnim sodiščem v Gornji Radgoni Zp 9/45 in bila 5. 4. 1946 celo izdana odločba o prenosu popisanega premoženja v državno last, pa vendarle do prenosa premoženja v državno last ni prišlo na njeni podlagi, ampak na podlagi (časovno vzporedno tekočega) postopka zaplembe premoženja na podlagi Odloka AVNOJ, katerega učinki so segali v čas od njegove uveljavitve. Zaključek drugega, na podlagi sodbe Sodišča narodne časti sproženega zaplembenega postopka pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu pa je ostal sploh nepojasnjen. Ob poudarjanju enakega obravnavanja neenakih položajev predlagatelja spregledata, da je po ugotovitvah sodišč druge in prve stopnje bilo na podlagi Odloka AVNOJ podržavljeno tako premoženje A. Š. kot tudi njegove žene in pravne osebe C., kar potrjujejo tudi historični zemljiškoknjižni izpiski, pri čemer ni izkazano, da bi načelo pravnega prednika pri vpisih ne bilo spoštovano oziroma da bi to načelo kakorkoli vplivalo na način podržavljenja.10 Usoda vsega nepremičnega in premičnega premoženja A. Š. je bila torej enaka in enaka tudi usodi premoženja njegove žene in podjetja, v katerem je bil lastniško udeležen.

12. Predlagatelja se neutemeljeno sklicujeta tudi na ničnost zaplembenih odločb okrajnih in okrožnih zaplembenih komisij, saj o tem ni mogoče odločati kot o predhodnem vprašanju. Ničnost upravne odločbe je namreč eno izmed (izrednih) pravnih sredstev upravnem postopku.11 Za to pravno sredstvo rok sicer ni predpisan,12 vendar pa o njem odloča pristojni upravni organ.13 Sodiščema se zato ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem ničnosti upravnih odločb, s katerim je povezano tudi v reviziji izpostavljeno vprašanje roka, v katerem bi morale zaplembene komisije opraviti svoje delo in izdati odločbe. Gre namreč za vprašanje, o katerem bi moral v ustreznem postopku (z izrednimi pravnimi sredstvi) odločiti upravni organ sam.14

13. Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, saj tudi ni izkazano, da bi drugačno postopanje narekovala zahteva po varstvu pravice do učinkovitega uveljavljanja vrnitve krivično odvzetega premoženja. Do takšne situacije bi lahko prišlo v primeru, ko bi se zaradi (nedopustno dolgih) sodnih postopkov rok za zahtevek iz prvega odstavka 64. člena ZDen iztekel, v postopku ugotovljena dejanska podlaga pa ne bi upravičevala postopka po ZIKS, temveč po ZDen.15 Tedaj bi se strogo vztrajanje pri stališču, da način podržavljenja premoženja determinira tudi postopek vračanja, lahko izkazalo za krivično, ker bi bila predlagateljema odvzeta možnost učinkovitega uveljavljanja pravice do vrnitve krivično vzetega premoženja. Take situacije predlagatelja nista zatrjevala.

14. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (četrti odstavek 384. člena ZPP v zvezi s 378. členom ZPP in 37. členom ZNP).

15. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določilu prvega odstavka 35. člena ZNP.

1 25. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa. 2 „V zemljiški knjigi izvršeno pod dn št 41/47 Zp 4/47 pri vseh v tej odločbi navedenih vložkih, ker pri teh vložkih A. Š. ni lastnik, pač pa je bila lastnica Z.“ 3 Priložen že predlogu, v prilogah pa označen z A15. 4 Da je pregledalo celoten spis, je razvidno iz celotne obrazložitve sklepa, zlasti pa iz 25. točke na koncu 13. strani, v katerem povzema tek tega postopka. 5 Iz konteksta obrazložitve izhaja, da je ob tej analizi štelo, da dejstva, ki izhajajo izhajajo iz obširno predloženega dokaznega gradiva vseh udeležencev postopka, ne vplivajo na končni zaključek o podlagi podržavljenja. 6 Ali pa celo spregledalo. 7 Jan Zobec v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, stran 470. 8 Npr. II Ips 119/2016, II Ips 295/2013, II Ips 126/2010, II Ips 177/2009, II Ips 275/2002 in številne druge, pa tudi odločbi Ustavnega sodišča Up-969/08 in Up-545/2011, Up-544/2011. 9 Npr. II Ips 486/2009. 10 Sodišči sta tudi pojasnili, da je do vpisov zaplenjenega premoženja na državo prišlo časovno sicer po izdaji sodbe Sodišča narodne časti, kar pa samo po sebi ne pomeni, da je bil pravni temelj podržavljenja ta sodba. Nadaljnja časovna analiza pa pokaže tudi, da je bil sklep Zp 9/45 (v zaplembenem postopku Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni, sproženem na podlagi sodbe) izdan 5. 4. 1946, torej kasneje kot odločbi Okrajne zaplembene komisije v Gornji Radgoni, št. 733 z dne 15. 10. 1945 in št. 237 z dne 11. 9. 1945 v zaplembnih postopkih po Odloku AVNOJ, na podlagi katerih so bili izvršeni vpisi. 11 Uveljavljani ničnostni razlog neobstoja upravne pristojnosti je sedaj urejen v 1. točki prvega odstavka 279. člena Zakona o upravnem postopku (ZUP), v času izdaje odločb pa v 1. točki 135. člena Zakona o občem upravnem postopku Kraljevine Jugoslavije. 12 Po prvem odstavku 280. člena veljavnega ZUP se odločba lahko vsak čas izreče za nično po uradni dolžnosti ali pa na predlog stranke ali državnega tožilca ali državnega pravobranilca. 13 Tretji odstavek 280. člena ZUP. 14 Sicer pa je Vrhovno sodišče o tem vprašanju vsebinsko enako že odločilo v zadevi I Up 312/2000. 15 Prim. odločba Ustavnega sodišča Up-545/11, Up-544/11 z dne 7. 6. 2012.