Jedro

Dolžnost zavarovanca je bila, da omogoči preiskavo alkoholiziranosti in si s tem zagotovi pravice in ugodnosti iz zavarovanja, kot to določajo splošni pogoji, ki so sestavni del zavarovalne pogodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti 1.113,90 EUR stroškov revizijskega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za plačilo dalje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane v celoti v veljavi plačilni nalog Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Pl 817/98, z dne 20.8.1998 ter se ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati znesek 6.417.344,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.2.1996 dalje do plačila. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v višini 641.979,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila.

Toženec vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, opredeljenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), in predlaga spremembo oziroma razveljavitev sodbe. Navaja, da se po nesreči ni izmaknil preiskavi oziroma možnosti ugotavljanja njegove alkoholiziranosti. To je sicer tožeča stranka pričela zatrjevati šele v pritožbi z dne 16.6.2003. Ne more iti v breme toženca, če policija ne hrani več podatkov o prometni nesreči. Zgodila se je ponoči in je toženca šokirala, saj je bilo trčenje precej silovito, kar dokazuje škoda na osebnem avtomobilu. Tožencu, ki je krvavel, ni mogoče očitati, da bi moral po nesreči ravnati drugače, kot mu to očita sodišče. Taksist, ki je prvi pripeljal na kraj nesreče, je poklical policijo, naknadno jo je poklicala še priča M.Ž.. Policija je o tožencu takoj po nesreči imela vse podatke, saj bi ga sicer poiskali, ker avto zaradi leasinga ni bil registriran na njegovo ime. Tudi kasneje ga niso nikoli iskali in z njim niso opravili nobenega razgovora, ampak vložili predlog za uvedbo postopka o prekršku. Alkoholiziranost je mogoče dokazovati še precej ur po nesreči, pa policija tega ni ugotavljala in ni izključeno, da se je o tem pozanimala v bolnišnici. Sodišče v obrazložitvi sodbe ni navedlo nobenega dejstva, ki bi utemeljevalo zaključek o toženčevem izmikanju možnosti ugotavljanja alkoholiziranosti. Po zavarovalnih pogojih, na katere se sklicuje sodbe, ni absolutna dolžnost voznika, da dokaže stopnjo alkoholiziranosti po prometni nesreči, ampak je njegova dolžnost ne izmikati se možnosti ugotavljanja tega dejstva. Ni bila dolžnost toženca, da v bolnišnici zahteva odvzem krvi z namenom preiskave alkoholiziranosti, saj je to dolžnost lečečega zdravnika, če v takšnih okoliščinah obravnava pacienta, ki kaže znake vinjenosti. Tožeča stranka ni prerekala dejstva, da je bil toženec po nesreči v bolnišnici in ni podvomila v izpoved priče M.Ž. V sodbi ni obrazloženo, na podlagi katerih dejstev sodišče ugotavlja, da je bil za nastanek prometne nesreče kriv toženec. Zaradi te prometne nesreče teče med istima strankama pravdni postopek VI P 536/99, v katerem je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo, čeprav gre za isto dejansko in pravno situacijo.

Sodišče druge stopnje je v obravnavani zadevi že enkrat odločilo, in sicer je s sodbo, opr. št. I Cp 5789/2006, z dne 20.9.2006 ugodilo pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je razveljavilo plačilni nalog in tožbeni zahtevek zavrnilo ter tožeči stranki naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki njene pravdne stroške. Zoper to sodbo je tožeča stranka vložila revizijo. Vrhovno sodišče RS je reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo na podlagi 2. odstavka 380. člena ZPP ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec dne 22.12.1995 povzročil prometno nesrečo in odšel s kraja nesreče, ne da bi obvestil policijo in ne da bi oškodovancem sporočil svoje osebne podatke. S tem se je izmaknil možnosti ugotavljanja alkoholiziranosti. Zapustil je kraj nesreče, kljub temu da je bil sposoben počakati na kraju nezgode ali vsaj poklicati policiste. Toženec ni dokazal trditev, da ga je po nezgodi neki taksist odpeljal v bolnico. Izpovedbi priče M.Ž. sodišče ni sledilo, ker je ugotovilo, da je ob prvem zaslišanju izpovedovala drugače kot ob drugem.

Toženec je s tožečo stranko sklenil zavarovalno pogodbo kot zavarovalec za takratnega lastnika avtomobila A. d.d., Ljubljana (zavarovanje na tuj račun po takrat veljavni določbi 905. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR). Tožeča stranka je bila skladno z določili zavarovalne pogodbe in na podlagi 919. člena ZOR dolžna izplačati odškodnino zaradi nastanka zavarovalnega primera svojemu zavarovancu, lastniku osebnega avtomobila in hkrati leasingodajalcu. Toženec je kot leasingojemalec in zavarovalec sklenil s tožečo stranko zavarovalno pogodbo po določilih splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska AK-92/XI (v nadaljevanju splošni pogoji). Pravna podlaga za odločitev o zahtevku tožeče stranke je v določbah 10. in 31. člena splošnih pogojev in v določbi 939. člena ZOR (subrogacija). Po 1. odstavku 10. člena splošnih pogojev zavarovanec izgubi svoje zavarovalne pravice med ostali tudi, če je v času prometne nesreče kot voznik zavarovanega vozila vozil pod vplivom alkohola, pri čemer se šteje, da je voznik pod vplivom alkohola tudi v primerih, če se po nesreči izmakne preiskavi oziroma možnosti ugotavljanja njegove alkoholiziranosti (točka 2.d. 1. odstavka 10. člena splošnih pogojev). Navedena domneva alkoholiziranosti zaradi izmaknitve preiskavi velja tudi za primere iz 3. točke 2. odstavka 10. člena splošnih pogojev, ki določa, da zavarovalnica krije škodo, nastalo ob zavarovalnem primeru, zavarovancu, ki se ukvarja z izposojanjem vozil ali dajanjem v zakup, če je zavarovalni primer povzročil voznik brez vozniškega dovoljenja, pod vplivom alkohola ali mamil. Smisel z zavarovalno pogodbo dogovorjene domneve je v obeh primerih enak: zavarovalnica ima v prvem primeru pravico, da zavrne izplačilo odškodnine zavarovancu, ki je vozil pod vplivom alkohola, v drugem primeru pa ima pravico do povračila zavarovancu izplačane odškodnine, če je voznik najemnik ali zakupnik vozil pod vplivom alkohola. V obeh primerih zavarovalnica nima objektivne možnosti dokazovati alkoholiziranosti bodisi zavarovanca bodisi voznika. Edini način, kako lahko zavarovalnica ugotavlja in dokazuje alkoholiziranost, je preko policije, zato je v splošnih pogojih voznikom naloženo, da morajo ob prometni nesreči takoj obvestiti policijo, da lahko ta na zakonsko predpisan način ugotovi, ali ima voznik v organizmu alkohol. Če se temu izmakne, se domneva voznikova alkoholiziranost, kar ima za posledico, da voznik zavarovanec izgubi zavarovalne pravice, voznik najemnik oziroma zakupnik pa mora zavarovalnici povrniti zavarovancu (ki se ukvarja z izposojanjem vozil ali dejanjem v zakup) izplačano zavarovalnino ali odškodnino (sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 4/2007, ki se sklicuje na sklep II Ips 21/2002 in sodbo II Ips 547/2002).

V obravnavani zadevi je bilo potrebno ugotoviti, ali je toženec po prometni nezgodi brez tehtnih razlogov zapustil kraj nezgode ter ni o nezgodi obvestil policistov oz. oškodovancev, kot vseskozi trdi tožeča stranka. S takšnim ravnanjem se voznik lahko izmakne preiskavi oziroma možnosti ugotavljanja njegove alkoholiziranosti, lahko pa ima za to, da je pred prihodom policistov zapustil kraj nezgode, upravičene razloge. Pri tem je na njem dokazno breme, da izpodbije domnevo iz 2. točke 10. člena splošnih pogojev, torej da dokaže dejstva, iz katerih izhaja neresničnost domneve. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno dokazno ocenilo izpovedbo toženca in priče M.Ž. ter na podlagi ostale listinske dokumentacije v spisu pravilno zaključilo, da tožencu domneve o njegovi alkoholiziranosti ni uspelo ovreči. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je način toženčevega odhoda s kraja nesreče pred prihodom policistov oziroma reševalcev nenavaden in vzbuja dvom v resničnost njegove izpovedbe. Toženec je izpovedal, da sam policistov ni klical, kljub temu da bi bil po nezgodi po ugotovitvi sodišča zmožen počakati na kraju nezgode ali vsaj poklicati policiste. Ni pa dokazal, da sta po njegovem naročilu poklicala na kraj nesreče policiste taksist in prijateljica M.Ž., četudi isto trdi tudi v pritožbi. Pri tem zmotno šteje, da bi bila dolžnost policistov oziroma lečečega zdravnika, da poskrbijo za odvzem krvi z namenom preiskave alkoholiziranosti. Dolžnost zavarovanca oziroma v konkretni zadevi zavarovalca je bila, da omogoči preiskavo alkoholiziranosti in si s tem zagotovi pravice in ugodnosti iz zavarovanja, kot to določajo splošni pogoji, ki so sestavni del zavarovalne pogodbe (3. točka 1. odstavka 24. člena splošnih pogojev – zavarovančeva dolžnost obvestiti o prometni nesreči policiste).

Glede na zgoraj navedene dejanske ugotovitve je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo določbe splošnih pogojev, ko je odločitev oprlo na domnevo alkoholiziranosti. Pri tem pa sodišče prve stopnje ni zagrešilo v pritožbi očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. V sodbi so navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in ti razlogi niso v nasprotju z vsebino listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku. Ker niso podani niti razlogi, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka je uspela v revizijskem postopku, zato je upravičena do povrnitve stroškov sestave revizije ter sodne takse v znesku 1.113,90 EUR. Stroške je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu s taksno in odvetniško tarifo.