Jedro

Opomin za izterjavo neplačanih kazni za prekršek in povprečnine ni akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati s pritožbo v upravnem postopku.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 in 45/06 - sklep US) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 7.10.2003, s katero je ta zavrnila njegovo pritožbo zoper sklep Davčnega urada Novo mesto z dne 27.1.2003. S tem sklepom je bila kot nedovoljena zavržena tožnikova pritožba zoper obvestilo - opomin Davčnega urada Novo mesto z dne 8.1.2003. Opomin, zoper katerega je vložil pritožbo, namreč ni sklep o prisilni izterjavi ali drug upravni akt, zoper katerega bi bilo v skladu z Zakonom o prekrških (ZP), Zakonom o davčnem postopku (ZDavP) ali Zakonom o splošnem upravnem postopku (ZUP) dopustno vložiti pritožbo v upravnem postopku.

Prvostopno sodišče je pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke v njeni odločbi, jih v izpodbijani sodbi ni ponavljalo, temveč se je nanje izrecno sklicevalo (2. odstavek 67. člena ZUS). Ravnanje prvostopnega upravnega organa, ki je v zvezi z zahtevo Sodnika za prekrške v ..., da prisilno izterja denarno kazen, povprečnino in stroške postopka od tožnika, najprej tožnika z opominom opozoril na plačilo dolgovanih zneskov in mu zagrozil s prisilno izterjavo teh zneskov, kolikor jih v odrejenem roku ne bo plačal tožnik sam, je ocenil za pravilno in zakonito (256. člen ZP). Opomin namreč ni upravni akt, zoper katerega bi bilo dopustno vložiti pritožbo v upravnem postopku. Pritožbo pa bo mogoče vložiti zoper sklep o prisilni izterjavi dolgovanih zneskov, če bo ta izdan.

Zoper prvostopno sodbo je tožnik vložil pritožbo. Meni, da je obveznost plačila zahtevanih stroškov zastarala in se pri tem sklicuje na 167. člen ZP. Predlaga, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi in razveljavi izpodbijano sodbo ter ustavi upravni postopek ter naloži stroške postopka proračunu.

Tožena stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1. Ta je v 1. odstavku 107. člena določil, da vrhovno sodišče o vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1. V 2. odstavku 107. člena pa je določil kriterije za razvrščanje pred uveljavitvijo ZUS-1 vloženih pritožb na pritožbe oziroma revizije. Ker obravnavana vloga, ki je bila vložena kot pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po 2. odstavku 107. člena ZUS-1, jo vrhovno sodišče obravnava kot pravočasno in dovoljeno revizijo. Prvostopna sodba pa je po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna s 1.1.2007. V obravnavanem primeru je predmet upravnega spora odločba tožene stranke, s katero je zavrnila pritožbo zoper sklep prvostopnega organa, s katerim je ta zavrgel tožnikovo pritožbo zoper opomin za plačilo obveznosti, ker tak opomin ni upravni akt. Odločitev prvostopnega sodišča in obeh upravnih organov je v tem primeru pravilna in zakonita ter je tožnik z revizijo po vsebini niti ne izpodbija. Njegova revizija se namreč nanaša na vprašanje zastaranja obveznosti, ki so bile predmet opomina. Teh ugovorov pa, kot sta mu pravilno pojasnila že prvostopno sodišče in tožena stranka, v tem upravnem sporu, ko gre za vprašanje pravne narave opomina, ne more uspešno uveljavljati. Ta ugovor bi lahko uveljavljal zoper sklep o prisilni izterjavi, če je bil izdan.

Ker v obravnavanem primeru revident niti ne zatrjuje, da bi bile bistveno kršene določbe postopka v upravnem sporu, absolutne kršitve pravil postopka, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, pa niso podane, kršitev materialnega prava, saj v tem primeru v predhodnih postopkih niti ni bilo uporabljeno, pa ni mogoče ugotavljati, je vrhovno sodišče revizijo zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1.