Jedro

Konkretno delovanje tožnice v času pred poškodbo ni mogoče označiti za nevarno dejavnost, ki jo je zakonodajalec predvidel v drugem odstavku 154. člena in v 173. členu ZOR. Kot je zapisalo že sodišče druge stopnje, pomivanje pladnjev, njihovo zlaganje v odcejalnik in nato v voziček, ni dejavnost, ki je ne bi bilo mogoče imeti pod nadzorom in kljub posebni skrbi odvrniti škodnega dogodka. Pladnji za hrano niso težki in tudi povečan ritem takega dela na spremeni uvrstitve dela med običajna dela, pri katerih je pač potrebna pozornost, da se ne primeri nezgoda.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji mora tožena stranka plačati odškodnino v skupnem znesku 2.068.000 tolarjev z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 2.000.000 tolarjev od datuma prve sodbe do plačila, in od odškodnine za premoženjsko škodo v znesku 68.000 tolarjev od dospetja vsakokratnega mesečnega obroka po 17.000 tolarjev v času 23.11.1994 - 25.3.1995 do plačila. Proti tej sodbi se je pritožila tožeča stranka, toda sodišče druge stopnje je njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je postala pravnomočna zavrnilna sodba sodišča prve stopnje, je tožeča stranka pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi reviziji in spremeni izpodbijani sodbi, tako da glede pravnega temelja ugodi tožbenemu zahtevku, glede višine odškodnine pa naj ju razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Po njenem gre za kombinirano odškodninsko odgovornost tožene stranke (in intervenientke), tako na podlagi objektivnih načel, kot po krivdnem načelu. Elementi objektivne odgovornosti tožene stranke so v tem, da je tožnica opravljala dela pomivalke v kuhinji tožene stranke in je morala navedenega dne zaradi odsotnosti kuharice in pomivalke delati v bistveno večjem obsegu kot sicer, da je morala zaradi neučakanosti učencev hitro delati in ni bilo dovolj časa, da bi se pomiti pladnji za hrano odcedili na pultu, temveč je morala še mokre zlagati na voziček, ki je po konstrukciji ozek in nekoliko nižji, tako da je morala držati pladnje v neugodnem položaju telesa in rok ter jih postaviti v navpični položaj. Tožeča stranka trdi, da našteti elementi (delo s hitrim tempom, prenašanje težkega in spolzkega bremena v neugodnem položaju telesa ter njihovo odlaganje v ozek voziček na utrujajoč način) opredeljujejo povečano stopnjo fizičnega napora pri opravljanju dela, pri katerem lahko pride do poškodbe, kljub veliki pazljivosti delavke. Takšno delo je delo s povečano nevarnostjo. Krivdna odgovornost tožene stranke pa je v tem, da ni zagotovila normalnih delovnih pogojev. Tožnica je zelo pridna in prizadevna delavka, zato je hotela čim hitreje opraviti delo in umiriti razposajene in nedisciplinirane učence. Tožena stranka ji ne bi smela dovoliti, da bi zaradi povečanega obsega dela prenašala večje število pladnjev, temveč bi morala nadomestiti manjkajoči delavki in preprečiti škodno nevarnost. Za izključitev krivdne odgovornosti ne zadostuje, da ni vedela za odsotnost ene pomivalke, ker bi morala ustrezno organizirati delo. Ker je intervenient zavaroval odgovornost tožene stranke, ni jasno, zakaj naj bi se tožena stranka in intervenient izognila plačilu odškodnine.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 12/03 - uradno prečiščeno besedilo) je bila revizija vročena toženi stranki in intervenientki na njeni strani, ki nanjo nista odgovorili, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Uvodoma revizijsko sodišče pojasnjuje, da je pri preizkusu materialnopravne pravilnosti sodbe uporabilo določila o splošni odškodninski odgovornosti, ki se uporabljajo tudi za nesreče pri delu, in so zapisana v Zakonu o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89), ker se je ta zakon uporabljal v času pravnomočne odločitve o zadevi, in ker 1060. člen sedaj uveljavljenega Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01) predpisuje, da se določbe novega zakona ne uporabljajo za obligacijska razmerja, ki so nastala pred njegovo uveljavitvijo.

Zakon o obligacijskih razmerjih v 154. členu ureja dve podlagi za odškodninsko odgovornost: odgovornost po načelu krivde (subjektivna odgovornost) in odgovornost po načelu vzročnosti (objektivna odgovornost). V našem pravnem sistemu je odgovornost po načelu krivde pravilo, odgovornost po načelu vzročnosti pa izjema. Odgovornost po načelu vzročnosti je podana, kadar gre za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti, in v drugih v zakonu izrecno določenih primerih (154. člen ZOR). O nevarni dejavnosti govorimo, kadar gre za dejavnost, ki je po svoji naravi bolj nevarna za življenje in zdravje ljudi ali dobrine. Objektivna odgovornost ni bila uzakonjena zaradi običajnih nevarnosti, ki smo jim izpostavljeni pri delu in na vsakem koraku, temveč zaradi dejavnosti, ki so tako nevarne, da jih kljub zadostni skrbnosti ni mogoče nadzorovati.

Konkretno delovanje tožnice v času pred poškodbo ni mogoče označiti za nevarno dejavnost, ki jo je zakonodajalec predvidel v drugem odstavku 154. člena in v 173. členu ZOR. Kot je zapisalo že sodišče druge stopnje, pomivanje pladnjev, njihovo zlaganje v odcejalnik in nato v voziček, ni dejavnost, ki je ne bi bilo mogoče imeti pod nadzorom in kljub posebni skrbi odvrniti škodnega dogodka. Pladnji za hrano niso težki in tudi povečan ritem takega dela na spremeni uvrstitve dela med običajna dela, pri katerih je pač potrebna pozornost, da se ne primeri nezgoda.

Tožena stranka je torej lahko odgovorna za škodo po splošnem načelu o krivdni odgovornosti. To pomeni, da bi bila odgovorna za nedopustni škodni dogodek, če bi tožnici krivdno povzročila škodo. Toda tožena stranka tožnici ni povzročila škode, ne s storitvijo, ne z opustitvijo dolžnega ravnanja. Res je bila odgovorna za pravilno organizacijo dela, a sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je delo v kuhinji potekalo normalno in ni bilo nobenih posebnih okoliščin, saj je treba predvidevati tudi odsotnost koga od delavcev. Hvalevredno je, da je tožnica pridna in prizadevna delavka, vendar mora pri delu ravnati v skladu s pravili o varnem delu. Nihče je ni silil, naj dviguje veliko število pladnjev hkrati in naj hiti preko svojih zmožnosti. Če pa se je kljub temu čutila preobremenjeno, bi morala na to opozoriti nadrejene. Ker torej toženi stranki ni mogoče očitati krivde za tožničino poškodbo, je bil tožbeni zahtevek proti njej pravilno zavrnjen.

Tako se izkaže, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je revizijsko sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo. S tem je zavrnilo tudi predlog za povrnitev stroškov revizije.