Jedro

Zaradi toženkinega neplačila računa tožniku ni nastala podlaga za izdajo novega, predrugačenega računa. Z izdajo kasnejšega računa za isto opravljeno storitev se namreč čas, ko je bila toženki terjatev naložena v plačilo, ni spremenil. Tožnik ne more z izdajanjem vedno novih računov za isto opravljeno storitev, ki je bila stranki že zaračunana in naložena v plačilo, spreminjati trenutka „časa plačila“, to je časa, ko je bila toženki obveznost naložena v plačilo.

Sodišče prve stopnje je določilo 288. člena OZ uporabilo zmotno. Navedeno določilo se uporablja v primeru, če dolžnik poleg glavnice dolguje tudi obresti in stroške. V obravnavanem primeru, ko tožnik vtožuje le znesek 2,04 EUR iz naslova neplačanih zakonskih zamudnih obresti kot samostojno glavnico (glavnico po računu 112/18 je toženka že plačala pred vložitvijo predloga za izvršbo), po presoji pritožbenega sodišča ne gre za situacijo iz 288. člena OZ. Podlaga za plačilo zakonskih zamudnih obresti sta, kot pravilno izpostavlja pritožba, določili 299. člena OZ in 378. člena istega zakona.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da je tožena stranka poleg obveznosti v I. točki izreka sodbe dolžna tožeči stranki plačati tudi znesek 2,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 2. 2020 dalje do plačila.

II. V ostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem ter nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pritožnik nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati znesek 391,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 1. 2019 dalje do plačila (I. točka izreka). Kar je tožnik zahteval več, to je še plačilo preostalega zneska v višini 266,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov, razvidnih iz II. točke izreka, je zavrnilo.

2. Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da še v preostalem delu ugodi tožbenemu zahtevku. V pritožbi navaja, da je toženka vtoževano razliko po računu 74/19, ki je bil izdan, ker ni pravočasno plačala računa 10/19, zakrivila sama. Ker je 6. 4. 2019 prišlo do spremembe vrednosti odvetniške točke, ji je izdal dodaten račun, in to spremembo v njem upošteval. Ker toženka namenoma ni plačala predhodnega računa 10/19, je sama kriva za nastalo razliko v vrednosti točke in je zato dolžna plačati tudi račun 74/19. Sprememba vrednosti odvetniške točke ima absoluten značaj. V skladu z določilom 12. člena Odvetniške tarife (OT) je pomemben čas odločanja o terjatvi, ne glede na to, kdaj so storitve opravljene. Sodišče je prekršilo načelo dispozitivnosti postopka po 2. in 7. členu OT, prav tako pa je zagrešilo kršitev protispisnosti iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi zamude pri plačilu računa 112/18 mu pripadajo zakonske zamudne obresti v višini 2,04 EUR, saj velja 299. člen OZ in ne 288. člen istega zakona. Pri odločitvi je sodišče napačno uporabilo določilo 288. člena OZ, s čimer je prekršilo tudi 22. člen Ustave RS. Opomini so obrazloženi dopisi, ki po svoji daljši vsebini predstavljajo opravljeno storitev za toženko glede na dana pojasnila, zato je upravičen do nagrade za njihovo sestavo.

3. Toženka na pritožbo ni podala odgovora.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti, v katerem se sme odločba sodišča prve stopnje izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (458. člen ZPP).

6. V tej zadevi je tožnik vložil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, nakar se je postopek nadaljeval v pravdi. V tožbi je tožnik navedel, da je za toženko (skupaj še z ostalimi 50 garažisti) opravljal storitve v postopku urejanja garaž. Pooblaščen je bil za opravo storitev, potrebnih za vpis toženkine lastninske pravice na garaži. Zaradi tega je opravil tudi določene predhodne storitve, za katere je izdal račun 54/17. Te storitve so bile opravljene v času od 22. 11. 2012 do 27. 3. 2017. V tem obdobju je prišlo do spremembe OT, kar je za sabo potegnilo spremembo višine nagrade za posamezne opravljene storitve. Zaradi te spremembe (prvotni račun za opravljene predhodne storitve 54/17 je toženka plačala) je izdal nov račun 10/19 z dne 11. 1. 2019 v višini 391,71 EUR, v katerem je bila upoštevana sprememba OT. V nadaljevanju pa je 6. 4. 2019 prišlo še do spremembe vrednosti odvetniške točke, ki se je z 0,4590 EUR zvišala na 0,60 EUR. Ker toženka računa 10/19 ni plačala, ji je tožnik izdal še (dodaten) nov račun 74/19 za znesek 191,55 EUR, v katerem pa je upošteval zvišano vrednost odvetniške točke. Poleg tega je vtoževal plačilo stroškov opominov v višini 73,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 2. 2019 dalje do plačila in plačilo zakonskih zamudnih obresti v višini 2,04 EUR zaradi zamude s plačilom računa 112/18 z dne 26. 11. 2018, ki ga je toženka plačala prepozno.

7. V skladu z določilom 12. člena OT je dolžna stranka plačati odvetniku storitev po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil, pomnoženi z vrednostjo točke v času plačila, povečano za DDV, če je odvetnik zavezanec za plačilo v Republiki Sloveniji. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnik zaradi spremembe OT za opravljene storitve, ki jih je toženki zaračunal z računom 54/17, izdal nov račun 10/19 z dne 11. 1. 2019, v katerem je upošteval spremembe OT in toženki za opravljene storitve zaračunal višjo nagrado, ki je skladna s spremenjeno OT. Račun 10/19 je toženki izstavil januarja 2019; v tem računu pa je bila pravilno obračunana predhodna storitev, ki jo je opravil za toženko. Zaradi toženkinega neplačila računa tožniku ni nastala podlaga za izdajo novega, predrugačenega računa. Z izdajo kasnejšega računa za isto opravljeno storitev se namreč čas, ko je bila toženki terjatev naložena v plačilo, ni spremenil. Tožnik ne more z izdajanjem vedno novih računov za isto opravljeno storitev, ki je bila stranki že zaračunana in naložena v plačilo, spreminjati trenutka „časa plačila“, to je časa, ko je bila toženki obveznost naložena v plačilo. Terjatev po računu 74/19 je bila toženki že zaračunana z računoma 54/17 in 10/19; obveznost plačila je bila toženki naložena že pred 6. 4. 2019. Zato se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da ni podlage za zaračunanje opravljenih storitev po višji vrednosti odvetniške točke, ki je bila sprejeta šele po že opravljenem zaračunanju storitev. Zato je bil tožnikov zahtevek za plačilo računa 74/19 z dne 12. 9. 2019 pravilno zavrnjen.

8. Pritožba glede zavrnitve zahtevka za plačilo računa 74/19 z dne 12. 9. 2019 neutemeljeno očita kršitev protispisnosti (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Pritožba ne pojasni, katero odločilno dejstvo naj bi sodišče prve stopnje napačno povzelo v sodbi, in iz katere listine je to dejstvo napačno povzeto. Zato očitek protispisnosti ni utemeljen. Z očitkom o zagrešeni kršitvi načela dispozitivnosti iz 2. in 7. člena ZPP pa pritožba uveljavlja relativni bistveni kršitvi, ki v postopku v sporu majhne vrednosti ne predstavljata dopustnega pritožbenega razloga (458. člen ZPP).

9. Utemeljen pa je pritožbeni očitek, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka iz naslova zakonskih zamudnih obresti, ker je toženka račun 112/18 z dne 26. 11. 2018 plačala prepozno. Sodišče prve stopnje je določilo 288. člena OZ uporabilo zmotno. Navedeno določilo se uporablja v primeru, če dolžnik poleg glavnice dolguje tudi obresti in stroške. V obravnavanem primeru, ko tožnik vtožuje le znesek 2,04 EUR iz naslova neplačanih zakonskih zamudnih obresti kot samostojno glavnico (glavnico po računu 112/18 je toženka že plačala pred vložitvijo predloga za izvršbo), po presoji pritožbenega sodišča ne gre za situacijo iz 288. člena OZ. Podlaga za plačilo zakonskih zamudnih obresti sta, kot pravilno izpostavlja pritožba, določili 299. člena OZ in 378. člena istega zakona. Obligacijski zakonik v 299. členu določa, da pride dolžnik v zamudo, če obveznosti ne izpolni v roku, ki je določen za izpolnitev. Takšna situacija je podana tudi v obravnavanem primeru, ko je toženka s plačilom glavnice zamudila. Prvi odstavek 378. člena OZ pa določa, da dolžnik, če je v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti. Ker je toženka z izpolnitvijo obveznosti po računu 112/18 zamudila, tožniku na podlagi določila 378. člena OZ dolguje tudi zakonske zamudne obresti, katerih višina v postopku ni bila sporna, in sicer 2,04 EUR. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in sodbo sodišča spremenilo tako, da je toženko obsodilo tudi na plačilo zneska 2,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki na podlagi določila 381. člena OZ tečejo od vložitve predloga za izvršbo (24. 2. 2020) dalje do plačila.

10. Glede zahtevka za plačilo zneska v višini 73,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 2. 2019 dalje do plačila, kar je tožnik vtoževal iz naslova opominjanja toženke na plačilo, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik toženko z dvema obrazloženima opominoma pozval na plačilo (opomin za plačilo računa 10/19 in opomin za plačilo II). Glede na to, da tožnik z danima opominoma ni opravljal storitev na podlagi pooblastila toženke, temveč je šlo za zastopanje v lastni zadevi zoper toženko, tožnik do nagrade za sestavo dveh opominov po OT, četudi sta bila opomina obrazložena, ni upravičen. Po tretjem odstavku 16. člena OT se namreč šteje, da je odvetniška storitev opravljena najkasneje, ko odvetnik v celoti izvrši vsa opravila, ki izhajajo iz pooblastilnega razmerja. Tako v obravnavanem primeru za obračunani postavki, s katerima ni bila obračunana odvetniška storitev, ki bi jo tožnik opravil za toženko na podlagi pooblastila (prvi odstavek 2. člena OT), ni podlage; tožnik pa ni upravičen do plačila.

11. Ker je pritožba delno utemeljena, ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo tako, da je toženko obsodilo tudi na plačilo zneska 2,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 2. 2020 dalje do plačila (358. člen ZPP). V ostalem delu pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem ter nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

12. Ker je pritožnik s pritožbo uspel le v neznatnem delu (plačilo 2,04 EUR od 266,93 EUR), je pritožbeno sodišče na podlagi določila drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom istega zakona odločilo, da pritožnik nosi svoje stroške pritožbenega postopka.