Jedro

Trditev je res lahko tudi objektivno žaljiva, vendar po mnenju pritožbenega sodišča le tedaj, kadar je podana kot odgovor na določeno dejanje ali izjavo politika, ki je bodisi za prizadetega ali po splošnih vrednostnih merilih, ocenjena kot žaljiva ali drugače neprimerna. Ni pa sprejemljiva razlaga, da so politiki zgolj zaradi svojega javnega delovanja in strožje kontrole javnosti, dolžni trpeti žalitve ali ponižanja tistih, ki se z njimi ne strinjajo.

Izrek

I. Pritožba obtoženega Z.V. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obtoženega Z.V. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja razžalitve po prvem v zvezi z drugim odstavkom 158. člena KZ-1 in mu po drugem odstavku 158. člena in 47. členu KZ-1 izreklo denarno kazen v višini 20 dnevnih zneskov po 15,00 EUR oz. skupno v višini 300,00 EUR, katero je dolžan plačati v roku treh mesecev in ki se bo v primeru, da se na bo dala niti prisilno izterjati, izvršila tako, da se bo za vsaka začetna dva dnevna zneska denarne kazni določil en dan zapora. Dalje je odločilo, da se na podlagi četrtega odstavka 59. člena KZ-1 pogojna obsodba po sodbi Okrajnega sodišča v Kopru, opr. št. I K 1 z dne 20.6.2011, s katero je bila obtožencu za kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1 določena enotna kazen sedem mesecev zapora, s preizkusno dobo treh let, ne prekliče. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtožencu naložilo, da mora oškodovanemu B.P. iz naslova nematerialne škode za razžalitev dobrega imena in časti plačati 1.500,00 EUR, s preostankom premoženjskopravnega zahtevka pa je oškodovanca napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je še odločilo, da je obtoženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. in 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom in sodno takso po odmeri sodišča. 2. Zoper sodbo se je pritožil obtoženec in sicer najprej z eno pritožbo, istega dne pa še z drugo, zaradi česar je obe pritožbi sodišče štelo le kot eno pritožbo. V njej uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitev kazenskega zakona, sodišču druge stopnje pa predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ga oprosti obtožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Preizkus izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je obtoženec storil očitano mu kaznivo dejanje. Okoliščine primera je namreč zanesljivo in v celoti ugotovilo, sprejete zaključke pa tako prepričljivo obrazložilo, da razlogom sodbe ni potrebno ničesar dodati. Kolikor pritožnik uvodoma izpostavlja kršitev kazenskega zakona češ, da bi bilo potrebno obravnavano kaznivo dejanje opredeliti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 58. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 168. člena KZ-1, saj je oškodovanec župan, sodišče druge stopnje ugotavlja, da pravna opredelitev kaznivega dejanja v sodbi ni nepravilna. Določba drugega odstavka 168. člena KZ-1 je namreč procesne narave, saj le določa, da se kazenski pregon v primerih, ko je kaznivo dejanje storjeno na škodo državnega organa, občinskega ali pokrajinskega organa in podobno, začne na predlog oškodovanca. Zato ni potrebno, da bi se pravna opredelitev kaznivega dejanja sklicevala tudi na drugi odstavek 168. člena KZ-1. 5. Bistvo pritožbenih navedb temelji na očitku zmotne presoje upravičenosti obtoženčeve kritike z vidika ustavne pravice do svobode izražanja. V postopkih zaradi razžalitve dobrega imena in časti namreč pride do kolizije dveh ustavnih pravic in sicer že navedene do svobode izražanja z ustavno pravico do osebnega dostojanstva, zaradi česar je potrebno obe pravici omejiti in pretehtati, katera pravica ima glede na konkretne okoliščine prednost pred drugo. Dejstvo je, kot pritožba dalje opozarja, da se obtoženčeva sporna kritika nanaša na oškodovanca, ki je kot župan oz. politik dolžan izkazovati višjo stopnjo tolerance in zato trpeti tudi oznake, pri katerih gre za izrazito negativne in splošne vrednostne sodbe, kot je to že bilo obravnavano v številnih sodbah Evropskega sodišča za človekove pravice in v odločbah Ustavnega sodišča R Slovenije, ki jih pritožba tudi citira. V konkretnem primeru pa inkriminirane trditve ne pomenijo grobega posega v čast in dobro ime oškodovanca kot župana, temveč gre za kritiko gradbenih posegov v mestu Koper v času sedanjega in tudi prejšnjih županov. Označba „Balkanoidi“se ne nanaša izključno na župana P. in jo je tudi sicer šteti, enako kot ostale trditve, le kot posplošeno kritiko županove mestne politike, ki je bila izražena „z retorično figuro pretiravanja“ in je tudi sicer iztrgana iz celotnega konteksta spornega besedila.

6. Na navedene pritožbene očitke je prepričljivo odgovorilo že sodišče prve stopnje, najprej v 6. točki sodbe, ko je povzelo ustaljeno sodno prakso tovrstnih kaznivih dejanj in nato še v točki 15, ko je obrazložilo svoje stališče, da obtoženčevega zapisa ni moč oceniti kot še dopustno in konstruktivno kritiko županovega dela. Načeloma se je sicer strinjati s pritožbeno oceno, da je potrebno pri presoji žaljivosti posameznih oznak ali trditev upoštevati celotno besedilo in njeno sporočilnost, ki je lahko tudi ostra, neprizanesljiva in tudi pretirana. Trditev je res lahko tudi objektivno žaljiva, vendar po mnenju pritožbenega sodišča le tedaj, kadar je podana kot odgovor na določeno dejanje ali izjavo politika, ki je bodisi za prizadetega ali po splošnih vrednostnih merilih, ocenjena kot žaljiva ali drugače neprimerna. Ni pa sprejemljiva razlaga, da so politiki zgolj zaradi svojega javnega delovanja in strožje kontrole javnosti, dolžni trpeti žalitve ali ponižanja tistih, ki se z njimi ne strinjajo. Da obtoženec oškodovanca ne tolerira, in da je njegov odkrit nasprotnik, ni nobenega dvoma, saj je ta odnos nedvoumno razviden tako iz obravnavanega komentarja, kakor tudi njegovega zagovora ter vloge, ki jo je naslovil kot „Popovščina“ in priložil k pritožbi. Vendar njegov negativen odnos ne more biti okoliščina, ki bi tudi z vidika ustavne pravice svobode izražanja opravičeval neupravičen poseg v oškodovančevo osebno dostojanstvo.

7. Kot izhaja iz celotnega komentarja na članek „Presedlajmo na kolo“ sicer drži, kot pritožba opozarja, da je obtoženec v njem kritiziral objekte za izposojo koles, ki so po njegovem okusu preveliki in neestetski ter služijo bolj za reklamne površine. Dvoma ni, da je obtoženec, ki se tudi poklicno ukvarja z arhitekturo, imel pravico izraziti svoje mnenje o obliki objektov in da njegov komentar v tem delu ni žaljiv, je pa na drugi strani res, da oškodovanec kot župan, v celotnem članku sploh ni omenjen. Članek namreč govori le o projektu izposoje koles, ki bo za občane skoraj brezplačen ter, da je na javnem razpisu uspelo podjetje, ki se je edino prijavilo na razpis. V članku je tudi navedeno, da si ponudnik zaslužek obeta od prodaje oglasnega prostora na postajališčih, pri čemer pa razen tega, da je javni razpis objavila občina, župan P., kot rečeno, ni omenjen, ne pri samem razpisu, niti pri kakršnihkoli pogojih za postajališča ali kako drugače, skratka z ničemer. Dvoma pa tudi ni, da je projekt brezplačne izposoje koles, kot je bil v članku predstavljen, za prebivalce K. predstavljal pozitivno pridobitev.

8. Nobenih pomislekov tudi ni v ugotovitev, da obtoženčev komentar predstavlja negativno mnenje na projekt izposoje koles in ne samo zaradi fizičnega izgleda postaj za izposojo, temveč tudi zaradi drugih posegov v prostor, ki po njegovem mnenju kazijo izgled mesta in izvirajo že iz obdobja prejšnjih županov. Tudi takšno stališče obtoženca je po oceni pritožbenega sodišča povsem legitimno, nesprejemljiva pa je nato obtoženčeva oznaka županov kot „Balkanoidov, ki nimajo pameti in znanja in kulture urbaniziranega človeka„. Res je, da se ta oznaka nanaša na vse župane, kot obtoženec to opozarja tudi v pritožbi, vendar pa je sodišče prve stopnje povsem pravilno ugotovilo, da se vsebina celotnega komentarja prvenstveno nanaša le na župana P., saj slednjega v nadaljevanju identificira in ga tudi označi za nepopravljivega „čobana“ oz. pastirja. Dvoma ni, da je obtoženec s temi navedbami s svoje, povsem dovoljene kritike urbanističnih posegov v mestu K.(postavitev klopi, razsvetljave, konstrukcijskih in pomožnih objektov) prešel na osebnostno raven oškodovanca in sicer, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, na njegov izvor po očetu Črnogorcu. Da je bil prav to namen njegove oznake, pa je obtoženec jasno potrdil na glavni obravnavi z razlago, da „vsi podedujemo kulturo, kot nam jo prenašajo očetje v patriarhalni družbi“ (list. št. 64 v spisu). Z drugimi besedami to pomeni, da je obtoženec oškodovancu z izrazi balkanoid, čoban in osiralec, pripisal primitivnost, neznanje in kulturno zaostalost zaradi svojega izvora in s takšnimi trditvami, ki nimajo nobene povezave z vsebino članka, katerega je komentiral, o oškodovancu povsem neupravičeno podal negativno in celo zaničevalno vrednostno oceno. Takšno ravnanje pa tudi po oceni pritožbenega sodišča občutno presega dovoljeno kritiko delovanja javne osebe in tudi „retorično figuro pretiravanja“ kot navaja pritožba. Glede na obtoženčevo predkaznovanost zaradi enakega kaznivega dejanja, njegov zagovor na glavni obravnavi in vlogo, ki jo je pripel k pritožbi in v kateri našteva številne županove „grehe“, je očitno, kot že rečeno, da oškodovanca osebnostno ne prenaša. Verjetno v tem ni osamljen, vendar mora upoštevati, da je bil oškodovanec na funkcijo župana izvoljen na demokratičen način, po volji prebivalcev in da zgolj zato, ker se obtoženec z njim nikakor ne more sprijazniti, ni dolžan trpeti žalitev in ponižanj na nacionalni osnovi. Zato nasprotna pritožbena razlaga tudi z vidika sodobne demokracije, strpnosti in kulture dialoga, ni sprejemljiva. Izkaže se torej, da zatrjevana pritožbena razloga nista podana.

9. S pritožnikom tudi ne gre soglašati, ko izpodbija odločbo o prisojenem premoženjskopravnem zahtevku z utemeljitvijo, da le-ta v spisovnih podatkih nima podlage. Po mnenju pritožnika, ki se ob tem sklicuje na sodno prakso, morajo biti duševne bolečine zaradi razžalitve časti in dobrega imena intenzivne, dolgotrajne in se morajo odražati v okolju, v katerem oškodovanec živi. Ker pa slednji teh podatkov ni navajal, je trditvena podlaga o višini zahtevka tako pomanjkljiva, da onemogoča njegovo ugotavljanje. Vendar pa se sodišče druge stopnje s temi trditvami ne strinja, saj je oškodovanec, ko je bil zaslišan na glavni obravnavi, opisal nevšečnosti, ki so jih, tako sam kot njegova družina utrpeli zaradi obtoženčevega komentarja. Slednje je, kot izhaja iz obrazložitve sodbe, sodišče prve stopnje tudi upoštevalo tako pri utemeljenosti premoženjskopravnega zahtevka kot pri njegovi višini tako imenovane pravične odškodnine, zaradi česar ne drži, da za svojo odločitev ni imelo ustrezne podlage. Višine prisojenega premoženjsko- pravnega zahtevka pa pritožba izrecno ne izpodbija.

10. Glede na določbo 386. člena ZKP je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo v odločbi o kazenski sankciji in pri tem ocenilo, da so okoliščine, ki vplivajo na izbiro vrste in odmero kazenske sankcije pravilno ugotovljene ter tudi ustrezno ovrednotene. Glede na obtoženčevo predkaznovanost za istovrstno kaznivo dejanja na škodo istega oškodovanca, se tako izkaže, da je izrečena denarna kazen povsem primerna, zaradi česar v kazensko sankcijo po uradni dolžnosti ni bilo potrebno poseči. Ker tudi preizkus, katerega je bilo opraviti po uradni dolžnosti v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP, ni pokazal nepravilnosti, je sodišče druge stopnje glede na vse obrazloženo, obtoženčevo pritožbo na podlagi 391. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

11. Pritožbeni neuspeh ima v smislu prvega odstavka 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP za posledico plačilo stroškov pritožbenega dela postopka, ki so zaenkrat nastali le v obliki sodne takse. Le-to pa bo naknadno v skladu z Zakonom o sodnih taksah odmerilo prvostopenjsko sodišče.