Jedro

Po določbi drugega odstavka 18. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) sodišče ne sme opreti sodne odločbe na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot tudi ne na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka in je zanje v tem zakonu določeno, da se sodna odločba nanje ne more opreti, ali ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza (doktrina sadežev zastrupljenega drevesa – fruit of the poisonous tree doctrine). Če sodišče opre sodbo na nedovoljen dokaz, zagreši bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, če pa je sodil sodnik, ki bi moral biti izločen, ker se je seznanil z nedovoljenim dokazom, pa je podana tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana pravnomočna sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo z dne 1. 2. 2011 spoznalo obsojenega M. Ž. za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leta zapora s preizkusno dobo treh let. Na podlagi 498. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s četrtim odstavkom 186. člena KZ-1 mu je iz razlogov splošne varnosti odvzelo in uničilo 49,3 grama konoplje, obsojenca pa oprostilo plačila stroškov postopka. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 11. 10. 2011 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo plačila sodne takse.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik pravočasno, dne 7. 12. 2011, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem dne 10. 1. 2012, navaja, da zahtevi ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je pri dokazni oceni ravnalo skladno z načelom proste presoje dokazov, ocenilo je, da je bilo obsojenčevo priznanje prostovoljno, snov, ki mu je bila zasežena je sam štel za marihuano. Sodišče je svojo odločitev oprlo tudi na izpoved J. D., ki ji je bilo iz obsojenčevega pripovedovanja znano, kaj so mu policisti zasegli in v kakšni količini. Glede namena prodaje pa je sodišče navedlo razloge, na podlagi katerih je zaključilo, da je obsojencu ta namen dokazan. Sodišče je ravnalo skladno z 18. členom ZKP. Z odgovorom državne tožilke sta bila obsojenec in njegov zagovornik seznanjena, ter se je zagovornik o odgovoru izjavil dne 19. 1. 2012. B.-1

4. Vrhovno sodišče po preučitvi podatkov spisa in sodbe sodišča prve in druge stopnje ugotavlja: da je senat sodišča prve stopnje na glavni obravnavi dne 1. 2. 2011 s sklepom (list. št. 85., 86) na podlagi četrtega odstavka 340. člena ZKP iz spisa izločil: stekleno posodo z delci posušene „trave“, delno pokajeno cigareto sestavljeno iz delcev posušene „trave“, zapisnik o zasegu predmetov na list. št. 13-14, potrdilo o zasegu predmetov na list. št. 15-16 in poročilo o kriminalistično-tehničnih ugotovitvah na list. št. 17-19, ker je presodil, da gre za dokaze, ki so bili pridobljeni na nezakonit način – z nezakonito osebno preiskavo obdolženca (ker je policist sam odprl obsojenčev nahrbtnik in iz njega sam jemal vsebino, s čimer je prekoračil pooblastila glede varnostnega pregleda po 38. členu Zakona o policiji in pri obsojencu dejansko opravil osebno preiskavo po drugem odstavku 214. člena ZKP); da senat sodišča prve stopnje kljub gornji odločitvi o izločitvi nezakonitih dokazov, iz spisa ni v celoti izločilo teh dokazov, ker je vsebina teh izločenih dokazov navedena (reproducirana) v kazenski ovadbi in albumu fotografij, glede količine pa tudi v ostalih listinah v spisu; da po izdaji sklepa o izločitvi nezakonitih dokazov, senat sodišča prve stopnje svoje izločitve iz razloga 4. a točke 39. člena ZKP ni predlagal, ter da izločitve predsednice senata in sodnikov porotnikov iz istega razloga v roku iz drugega odstavka 41. člena ZKP na glavni obravnavi ni zahtevala obramba in je senat, ki je iz spisa nezakonite dokaze izločil, po zaključenem dokaznem postopku na isti obravnavi odločil o obtožbi in izrekel obsodilno sodbo; da se sodišče druge stopnje do zagovornikove pritožbene navedbe o „okuženosti senata sodišča prve stopnje“ in s tem nakazovani bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v sodbi, s katero je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno, ni opredelilo; da v postopku pred sodiščem prve stopnje nobena od strank, niti zagovornik, niso predlagali zaslišanja priče J. D. (obsojenčevega dekleta), ki jo je sodišče kot pričo vabilo na glavno obravnavo dne 1. 2. 2011; da je sodišče druge stopnje v pritožbi zagovornika uveljavljano bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zavrnilo z obrazložitvijo, da v izreku sodbe navedena količina konoplje ne izvira le iz obdolženčevega zagovora, temveč iz izpovedi priče J. D. (obdolženčevega dekleta, kateri je o tem povedal sam obdolženec).

B.-2

5. Po določbi drugega odstavka 18. člena ZKP sodišče ne sme opreti sodne odločbe na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot tudi ne na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka in je zanje v tem zakonu določeno, da se sodna odločba nanje ne more opreti, ali ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza (doktrina sadežev zastrupljenega drevesa – fruit of the poisonous tree doctrine). Teorija sadežev zastrupljenega drevesa uči, da je treba v verigi dokazov izločiti tiste dokaze, ki izhajajo vzročno-posledično iz nezakonito (ali neustavno) pridobljenega dokaza, čeprav dokaz sam po sebi ni bil pridobljen nezakonito. Gre za širitev izločitve ne samo na tiste dokaze, ki so bili neposredno pridobljeni na nezakonit način, temveč tudi na dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi vednosti o teh nezakonitih dokazih. Če sodišče opre sodbo na nedovoljen dokaz, zagreši bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, če pa je sodil sodnik, ki bi moral biti izločen, ker se je seznanil z nedovoljenim dokazom, pa je podana tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

6. Z bistveno kršitvijo iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zakon varuje ekskluzijska pravila o nedovoljenih dokazih oziroma dokazne prepovedi. Kateri dokazi so nedovoljeni in kdo jih izloči iz spisa, določa ZKP v posameznih določbah. Ekskluzijsko (izločitveno) pravilo je najradikalnejši primer procesnega sankcioniranja zbiranja dokazov na način, ki ni skladen z ustavo in zakonom. Uporaba dokazov, ki jih je policija v predkazenskem postopku nezakonito pridobila, na sojenju, bi namreč pomenila odobritev nezakonitega delovanja policije. Zato morajo nezakonito pridobljeni dokazi in dokazi, pridobljeni na podlagi teh dokazov, biti iz dokaznega gradiva izločeni in se na sojenju ne smejo uporabiti. Smisel izločitve dokazov je v tem, da se nezakoniti dokazi na sojenju ne uporabijo in da se z njimi ne seznani sodnik, ki vsebinsko odloča o zadevi (obtožbi).

7. Sodišče prve stopnje je svoje dokazne zaključke o krivdi obsojenca oprlo na njegov zagovor oziroma njegovo priznanje. Kot izhaja iz razlogov sodbe je ocenilo, da je obsojenec povsem spontano, prostovoljno in jasno v zagovoru v preiskavi povedal, da je imel 49,3 grama prepovedane droge konoplje, sam jo je poimenoval marihuano, to pa je notorno znan mednarodni izraz za konopljo, ob trditvi, da jo je imel za lastne potrebe. V nadaljevanju pa sodišče obsojenčevemu zagovoru v delu, da je to drogo imel za lastne potrebe, ni sledilo, ker ob oceni ostalih izvedenih dokazov (katerih sodišče v sodbi ne definira) po presoji sodišča prve stopnje takšen zagovor glede na obsojenčeve premoženjske razmere (študent) ne prestane logičnosti, niti življenjske izkustvenosti ter je edini odgovor, da je drogo hranil in prenašal z namenom prodaje. Tem razlogom je ob zavrnitvi pritožbe obsojenčevega zagovornika zoper sodbo sodišča prve stopnje pritrdilo sodišče druge stopnje, ki je opirajoč se na izpoved obsojenčevega dekleta J. D. zaključilo, da v izreku sodbe sodišča prve stopnje navedena količina konoplje ne izvira le iz obdolženčevega zagovora (torej obdolženčev zagovor ni edini dokaz), temveč tudi iz izpovedbe te priče, kateri je obtoženec sam povedal, da so ga „policisti dobili s travo in pregledali glede količine po okrog 50 gramov“.

8. Zapis obsojenčevega zagovora pred preiskovalnih sodnikom dne 2. 7. 2009 v drugem odstavku na hrbtni strani list. št. 23, na katerega se v sodbi sklicuje sodišče prve stopnje („povem pa, da sem marihuano imel za lastno uporabo in pri tem vztrajam tudi po tem, ko mi preiskovalni sodnik predoči, da naj bi marihuane bilo za 49,3 grama“), ne potrjuje zaključka sodišča prve stopnje o „povsem spontani prostovoljni in jasni izjavi obsojenca o količini snovi, ki mu je bila dne 26. 1. 2009 (nezakonito) zasežena. Iz tega dela zagovora namreč nedvoumno izhaja, da je količino zaseženih snovi obsojencu (očitno na podlagi listin, ki so bile na glavni obravnavi izločene iz spisa) predočil preiskovalni sodnik. Glede vrste zasežene snovi pa je obsojenec v (spontanem delu) zagovora povedal, da je imel marihuano oziroma posušene delce konoplje, vendar pa to obsojenčevo priznanje (posesti droge) z drugimi dokazi ni podprto (ni strokovnega mnenja o vrsti zasežene snovi). Tako zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti pravilno navaja, da se obsojenec v zagovoru nikoli ni izjasnil o domnevni količini konoplje, ki mu je bila kritičnega dne zasežena. S tem ko se je sodišče v izpodbijani sodbi oprlo na podatek o količini iz zapisnika o zaslišanju obsojenca pred preiskovalnim sodnikom ter sodišče druge stopnje tudi na izpoved obsojenčevega dekleta, ki ji je o zasegu povedal obsojenec (podatek o količini pa izvira iz reprodukcije nezakonito pridobljenega dokaza) ter glede na tako ugotovljeno količino v izpodbijani pravnomočni sodbi zaključilo, da je bila obsojencu zasežena droga namenjena prodaji (kaznivo dejanje), ne pa lastni uporabi, kot je v zagovoru trdil obsojenec (prekršek), je prekršilo določbo 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je sodbo oprlo na reprodukcijo izločenega nezakonitega dokaza, torej na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nezakonitega dokaza.

9. Glede na ugotovljeno kršitev določb kazenskega postopka je Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom. Pred novim sojenjem bo morala predsednica senata sodišča prve stopnje, ki je izreklo izpodbijano sodbo, iz spisa izločiti tudi dokaze, ki vsebujejo reprodukcijo vsebine dne 1. 2. 2011 že izločenih dokazov (da se z njihovo vsebino, ki je takšna da bi lahko vplivala na njegovo odločitev, ne bo seznanil spremenjen senat – 4. a točka 39. člena ZKP). Zatem pa bo moralo sodišče prve stopnje zagovor obsojenca in ostale dokaze ponovno izvesti in oceniti ter ugotoviti, ali so v ravnanju obsojenca podani vsi znaki očitanega mu kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1.