Jedro

Dolžnik je tisti, ki v ugovornem postopku nosi trditveno in tudi dokazno breme za razloge, ki preprečujejo zavarovanje.

Predlog dolžnika za zavarovanje terjatve upnika na drugi nepremičnini je nedopusten. Smisel te omejitve je v preprečitvi prodaje konkretne nepremičnine dolžnika, kar pa ni predmet postopka zavarovanja. V tem postopku namreč upnik pridobi hipoteko, ki je namenjena zavarovanju terjatve vse do njenega dokončnega poplačila. Dolžnik ima tako možnost poseči po institutih za omejitev predmeta prodaje v postopku realizacije izvršbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor dolžnika (I. točka izreka) ter zavrglo predlog dolžnika za omejitev zavarovanja (II. točka izreka).

2. Zoper sklep se pravočasno pritožuje dolžnik. Navaja, da ni bil upoštevan 169. člen ZIZ. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da ni podal dovolj konkretnih trditev in dokazov.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (350. člen v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ).

5. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 19. 2. 2020 v zavarovanje izvršljive terjatve upnika dovolilo vknjižbo zastavne pravice in zaznambo izvršljivosti terjatve na dolžnikovi nepremičnini. 113. člen Zakona o davčnem postopku določa, da lahko davčni organ pri dolžnikih, ki so lastniki nepremičnega premoženja ali deleža družbenika, predlaga zavarovanje davčnega dolga z vknjižbo zastavne pravice na njihovih nepremičninah oziroma deležu družbenika neposredno pri sodišču, lahko pa tudi prek pristojnega državnega pravobranilstva. Upnik s sklepom o zavarovanju pridobi zastavno pravico na nepremičnini in s tem varstvo vrstnega reda (244. in 245. člen ZIZ).

6. Pogoje za zastavno pravico kot sredstvo zavarovanja predpisuje ZIZ v 243. členu in določa, da ima upnik na podlagi izvršilnega naslova, ki se glasi na denarno terjatev, pravico zahtevati njeno zavarovanje z zastavno pravico na dolžnikovi nepremičnini. Dolžnik lahko dovoljenemu zavarovanju ugovarja iz razlogov, ki so primeroma našteti v 55. členu ZIZ. Na podane ugovorne navedbe dolžnika je obrazloženo odgovorilo že sodišče prve stopnje, sodišče druge stopnje razlogom pritrjuje. Z zavarovanjem na predmetih, ki niso njegova last, namreč pravice dolžnika niso prizadete, za obrambo pravice tretje pa nima pravnega interesa. Tudi sicer pa je po podatkih zemljiške knjige dolžnik lastnik nepremičnine parcela X do celote, dolžnik pa svojih pavšalnih trditev o lastništvu svoje sestre ne izkaže. Enako pavšalno in neizkazano je dolžnik ugovarjal tudi nesorazmernost med terjatvijo upnika in vrednostjo nepremičnine, na katero je dovoljeno zavarovanje. Dolžnik je tisti, ki v ugovornem postopku nosi trditveno in tudi dokazno breme za razloge, ki preprečujejo zavarovanje. Sklicevanje na podatke iz arhiva sodišča, brez konkretnih podatkov o zadevi, zahtevi po sklepčnosti1 ugovornih navedb ne zadosti, kar je dolžniku pojasnilo tudi že prvostopenjsko sodišče. 7. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki o neupoštevanju 169. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, zakaj šteje predlog dolžnika za zavarovanje terjatve upnika na drugi nepremičnini za nedopusten. Razlogom, da je smisel omejitve po citiranem členu v preprečitvi prodaje konkretne nepremičnine dolžnika, kar pa ni predmet postopka zavarovanja, pritrjuje tudi sodišče druge stopnje. V tem postopku namreč upnik pridobi hipoteko, ki je namenjena zavarovanju terjatve vse do njenega dokončnega poplačila. Dolžnik ima tako možnost poseči po institutih za omejitev predmeta prodaje v postopku realizacije izvršbe.

8. Pritožba dolžnika je torej neutemeljena in ker sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Dolžnik mora konkretno navesti vsa pravno pomembna dejstva, s katerimi utemeljuje svoj ugovorni razlog. Sklepčnost pomeni, da iz navedenih dejstev izhaja v zahtevku zatrjevana pravna posledica.