Jedro

Revizijsko sodišče je pri svojem odločanju vezano na dejansko podlago, ki sta jo ugotovili sodišči prve in druge stopnje.

Izrek

I. Revizija zoper sodbo sodišča druge stopnje, s katero je bila zavrnjena pritožba tožene stranke zoper izrek pod tč. 1. sodbe prve stopnje stopnje, se zavrne kot neutemeljena.

II. Revizija zoper sodbo sodišča druge stopnje, s katero je bila zavrnjena pritožba tožene stranke zoper izrek pod tč. 2. sodbe prve stopnje, se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izrekom pod tč. 1. razsodilo, da je tožnik solastnik do idealne polovice stanovanjske hiše in da spada k hiši funkcionalno zemljišče, ki ga sestavlja del parcele št. 221/2 v izmeri 81 m2, del parcele št. 22176 travnik v izmeri 92 m2, dvorišče v izmeri 218 m2, hiša v izmeri 98 m2, šupa v izmeri 22 m2 vse vl. št. 531, del parcele št. 220/2 gozd v izmeri 30 m2 in del parcele št. 538/2 gozd v izmeri 46 m2 vl.št. 582 v skladu s skico Geodetske uprave v S. z dne 28.8.1990. Toženki je naložilo, da izstavi zemljiškoknjižno listino za vknjižbe v skladu s to odločitvijo, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo.

Z izrekom pod tč. 2 sodbe je naložilo toženki, da izroči tožniku drug izvod ključa kletnega prostora v hiši S. ali mu omogoči prost vstop, klet pa prepusti tožniku v souporabo in soposest. Presežek tožbenega zahtevka je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženkino pritožbo in potrdilo sodbo prve stopnje.

Obe sodišči sta v zvezi z izrekom pod tč. 1 ugotovili, da je toženka prodala tožniku s pogodbo z dne 25.1.1965 zemljišče, na katerem je tožnik nato zgradil sporno stanovanjsko hišo. To ugotovitev sta obe sodišči oprli na podrobno oceno številnih dokazov. Sodišče druge stopnje je opozorilo še na toženkine navedbe v drugih pravdah, ki so bistveno drugačne od njenih navedb v tej pravdi.

Izrek pod tč. 2 sodbe prve stopnje o izročitvi kletnega prostora v soposest, sta sodišči oprli na odločitev o tožnikovi polovični solastninski pravici na hiši, v kateri je ta klet. Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve ali druge stopnje v novo sojenje. Navaja, da tožnik ni pridobil zemljišča, na katerem stoji hiša. Vedel je, da gradi na tujem svetu in z denarjem toženke. Dovoljenje za gradnjo je pridobil na nelegalen način. Tožnik ni bil pošten graditelj. Napačno je uporabljeno pravilo paragrafa 418 ODZ. V zvezi z odločitvijo o izročitvi kleti (tč. 2 izreka sodbe prve stopnje), tožena stranka revizije ni obrazložila.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila in Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3. odst. 390. čl. zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija zoper odločitev o solastninski pravici ni utemeljena, zoper odločitev o izročitvi kleti pa ni dovoljena.

Revizijsko sodišče je pri svojem odločanju vezano na dejansko podlago, ki sta jo ugotovili sodišči prve in druge stopnje. Bistvena ugotovitev v tej zadevi je, da je toženka podpisala pogodbo z dne 25.1.1965, s katero je tožniku prodala zemljišče za gradnjo hiše in da je tožnik hišo zgradil s svojimi sredstvi. Te ugotovitve temeljijo na oceni izvedenih dokazov. Nanašajo se na dejansko stanje. Zato jih z revizijo ni mogoče izpodbijati (3. odst. 385. čl. ZPP). Revizijsko sodišče zato ni moglo upoštevati razlogov, s katerimi tožena stranka uveljavlja drugačno oceno dokazov.

Toženka uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z razlago pravnega pravila paragrafa 418 ODZ. Vendar pa odločitev v delu, s katerim je bilo ugodeno tožnikovemu lastninskemu zahtevku in ki jo toženka izpodbija z revizijo, ne temelji na pravilu par. 418 ODZ, ki je tedaj urejal pravna razmerja v zvezi z gradnjo na tujem svetu. Sodbi v tem delu temeljita na ugotovitvi, da je tožnik pridobil s pogodbo z dne 25.1.1965 pravico uporabe oziroma lastninsko pravico na zemljišču in da je lastninsko pravico na stavbi pridobil na originaren način z lastno gradnjo. Na pravnem pravilu par.418 ODZ pa temelji sklep druge stopnje, s katerim je bilo ugodeno tožnikovi pritožbi in ki ni predmet tega revizijskega postopka. Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava torej ni podan. Prav tako niso podani nadaljnji revizijski razlogi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jih revizija posebej ne opredeljuje. Zato je revizijsko sodišče v tem delu revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. čl. ZPP).

Revizija zoper odločitev o izročitvi kleti v soposest pa ni dovoljena. Tožbo na izpraznitev kleti, izročitev ključa in plačila uporabnine v znesku 10.800.- tedanjih dinarjev je tožnik vložil dne 7.3.1983 in je zadeva tekla pod opr. št. P ../83. S sklepom z dne 9.3.1983 je sodišče obe zadevi združilo v skupno obravnavanje. Tožeča stranka je posebej navedla vrednost spornega predmeta v tožbi na izpraznitev kleti in izročitev ključa z zneskom 4.000.- tedanjih dinarjev. Po določbi 2. odst. 382. čl. ZPP v zvezi z zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ št. 69/82), pa ni revizije v premoženjskopravnih sporih, v katerih se zahtevek nanaša na izročitev stvari, če vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 50.000.- tedanjih dinarjev. V tem primeru vrednost spornega predmeta torej ne zadostuje za dovoljenost revizije. Zato je revizijsko sodišče revizijo v tem delu zavrglo (392. čl. ZPP).