Jedro

Omeniti le velja, da pritožbeno sodišče soglaša z materialnopravnim zaključkom sodišča prve stopnje glede uporabe enoletnega zastaralnega roka iz 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ. Splošni petletni zastaralni rok, za katerega se zavzema pritožba, se uporablja le, če ni z zakonom določen za zastaranje drugačen rok (346. člen OZ) - po načelu, da posebno pravilo (lex specialis) nadomesti splošno pravilo (lex generalis). Terjatve upravnika za povračilo obratovalnih stroškov od lastnika stanovanja izpolnjujejo elemente verzijskega zahtevka, za katerega se uporabi splošni zastaralni rok in elemente dejanskega stanu iz 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ, za katerega je potrebno uporabiti enoletni zastaralni rok. Ker se splošni zastaralni rok uporabi le takrat, ko s posebnimi pravili ni določen krajši zastaralni rok, je v obravnavanem primeru treba uporabiti enoletni zastaralni rok. Dodati še velja, da so terjatve upravnika za obratovalne stroške primerljive s terjatvami iz 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ, zato ni smiselno, da bili lastniki v slabšem položaju, v primeru, ko bi dolgovali plačilo na podlagi petega odstavka 24. člena SZ-1 upravniku (ker bi veljal daljši zastaralni rok), kot takrat, ko plačilo za iste dobrine in storitve dolgujejo neposredno dobavitelju.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) plačati 277.483,48 EUR (pravilno 226.910,61 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 8. 2012 do plačila in ji povrniti stroške pravdnega postopka. Tožnici je naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženke v znesku 3.907,05 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve procesnih pravil in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določilo 6. točke prvega odstavka 355. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o enoletnem zastaralnem roku, ker je toženka lastnica stanovanj, računi za obratovalne stroške s strani dobaviteljev pa ji niso bili izstavljeni. Citirana določba se lahko uporabi le za najemnike stanovanj, katerim so bili računi neposredno izstavljeni. Glede na to, da je tožnica obratovalne stroške namesto zavezancev za plačilo (najemnikov) poravnala iz lastnih sredstev, njen zahtevek temelji na 190. členu OZ o neupravičeni pridobitvi in se za zastaranje uporablja petletni zastaralni rok. Tožnica sodišču prve stopnje očita tudi procesno kršitev, ker ni dovolilo izvedbe dokaza s postavitvijo izvedenca finančne stroke. Slednji bi zaradi obsežnosti listin pregledal celotno dokumentacijo in ugotovil dejstva, kdaj in v kakšnih zneskih so bila vplačana sredstva s strani tožnice za najemnike toženke. Izvedenec bi prav tako preveril realizacijo sklepov o izvršbi in se seznanil ter preveril njihovo vsebino v primerjavi z zahtevki tožnice. Sodišče prve stopnje temu dokaznemu predlogu neutemeljeno ni sledilo in je kot edino sprejemljivi dokaz poudarilo neposredno seznanitev in vpogled v to dokumentacijo ter njeno predložitev sodišču, kar po mnenju tožnice ni pravilno. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Podrejeno predlaga njeno spremembo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, vključno s stroškovno posledico. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim stališčem in predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene ter potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu z določilom 480. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in drugim odstavkom 350. člena ZPP je sodišče druge stopnje preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti. Po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. V takšnem obsegu opravljen pritožbeni preizkus je pokazal, da je odločitev pravilna iz razlogov, ki sledijo v nadaljevanju obrazložitve.

6. Tožnica zahtevek na plačilo 226.910,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi utemeljuje z določbo petega odstavka 24. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1), ki določa subsidiarno odgovornost lastnika stanovanja za obratovalne stroške najemnika. Navaja, da zahteva plačilo obratovalnih stroškov za več neprofitnih stanovanj, katerih lastnica je toženka, tožnica pa njihova upravnica. Tožnica je neplačane obratovalne stroške primarno poskušala izterjati od najemnikov stanovanj, v dokaz je priložila seznam izvršb S. d.o.o. (priloga A2 spisa).

7. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo iz dveh razlogov: 1. ker tožnica ni podala zadostne trditvene podlage, ki bi omogočala preizkus njenega zahtevka po temelju in po višini in 2. iz razloga zastaranja.

8. Soglašati je z razlogi sodišča prve stopnje, da tožnica tožbenega zahtevka ni substancirala do te mere, da bi bilo mogoče zaključiti, da v razmerju do nje obstoji zatrjevana obveznost toženke. Tožnica bi morala v prvi vrsti zahtevek določneje opredeliti in v dokaz svojih navedb pa predložiti dokaze. Od vseh procesnih bremen sta trditveno in dokazno breme najpomembnejša, ker neposredno vplivata na uspeh v pravdi. Pogoj za tožničin uspeh v pravdi je, da (pravočasno) navede dejstva, ki substancirajo zahtevek in da trditve o teh dejstvih (če niso priznana, domnevana ali splošno znana) dokaže. Bistvo razpravnega načela (7. člen ZPP) je v tem, da nasprotna stranka vselej ve, v okviru kakšnega trditvenega in dokaznega okvira se lahko brani.(1) Ob tem, ko je toženka v postopku nasprotovala zahtevku in zatrjevala, da tožnica ni izkazala, plačila katerih obratovalnih stroškov sploh zahteva, čeprav bi morala navesti (in dokazati) minimum tistih dejstev, ki so potrebna za nastanek s tožbenim zahtevkom uveljavljane pravne posledice. Glede na to, da seznam izvršb S. d.o.o. (priloga A2 spisa) vsebuje imena in priimke dolžnikov (najemnikov stanovanj), opravilne številke izvršilnih zadev, zneske glavnic, sodnih (izvršilnih) stroškov ter obresti, bi morala tožnica, da bi zadostila trditvenemu bremenu, natančno konkretizirati postavke posameznih zneskov s trditvami, kateri obratovalni stroški so bili posameznemu najemniku zaračunani, v katerem časovnem obdobju, v kakšni višini. Za te trditve bi morala predložiti ustrezne dokaze (npr. račune za plačilo obratovalnih stroškov itd.), kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje, ker bi le tako bilo mogoče preizkusiti tožbeni zahtevek po temelju in po višini.

9. Predvsem pa bi morala tožnica v okviru pravilne uporabe materialnega prava izkazati, da je obratovalne stroške, katerih plačilo zahteva od toženke, dobaviteljem plačala iz lastnih sredstev. To dejstvo je za predmetno zadevo odločilno, ker ima zahtevek naravo neupravičene pridobitve - verzije iz 190. člena OZ, ki zahteva trditve in dokaze o prikrajšanju in obogatitvi. Da je bilo plačilo realizirano, je tožnica sicer zatrjevala, ni pa svojih trditev izkazala. Razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka je torej tudi (ne)izkazan prenos materialnopravnega upravičenja na tožnico, kar tožnici „jemlje“ pravico do stvarnopravne (aktivne) legitimacije.

10. Ker nosilni razlog zavrnitve tožbenega zahtevka ne temelji na presoji utemeljenosti ugovora zastaranja terjatve, se sodišče druge stopnje natančneje do pritožbenih navedb v tej smeri ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Omeniti le velja, da pritožbeno sodišče soglaša z materialnopravnim zaključkom sodišča prve stopnje glede uporabe enoletnega zastaralnega roka iz 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ. Splošni petletni zastaralni rok, za katerega se zavzema pritožba, se uporablja le, če ni z zakonom določen za zastaranje drugačen rok (346. člen OZ) - po načelu, da posebno pravilo (lex specialis) nadomesti splošno pravilo (lex generalis).(2) Terjatve upravnika za povračilo obratovalnih stroškov od lastnika stanovanja izpolnjujejo elemente verzijskega zahtevka, za katerega se uporabi splošni zastaralni rok in elemente dejanskega stanu iz 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ, za katerega je potrebno uporabiti enoletni zastaralni rok. Ker se splošni zastaralni rok uporabi le takrat, ko s posebnimi pravili ni določen krajši zastaralni rok, je v obravnavanem primeru treba uporabiti enoletni zastaralni rok. Dodati še velja, da so terjatve upravnika za obratovalne stroške primerljive s terjatvami iz 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ, zato ni smiselno, da bili lastniki v slabšem položaju, v primeru, ko bi dolgovali plačilo na podlagi petega odstavka 24. člena SZ-1 upravniku (ker bi veljal daljši zastaralni rok), kot takrat, ko plačilo za iste dobrine in storitve dolgujejo neposredno dobavitelju.(3)

12. Pritožbene navedbe o procesni kršitvi, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ko ni dovolilo izvedbe dokaza s postavitvijo izvedenca finančne stroke, so neutemeljene. Navedeni dokazni predlog je bil pravilno zavrnjen, ker tožnica (kot že obrazloženo) ni dovolj konkretizirala trditev v zvezi s plačilom obratovalnih stroškov, ki bi jih izvedenec s svojim strokovnim znanjem lahko uporabil oziroma preveril. Manjkajočih trditev stranke ne more nadomestiti mnenje izvedenca.(4) Postavitev izvedenca je dokaz, dokazi pa so namenjeni temu, da se sodišče prepriča o resničnosti dejanskih trditev strank, in ne temu, da stranke z njihovo pomočjo izvedo, kakšne trditve naj postavijo. Teorija in praksa sicer predvidevata izjemo od načelne prepovedi informativnega oziroma poizvedovalnega dokaza. Takšen dokazni predlog je utemeljen tedaj, ko stranka ne more poznati dejstev, v zvezi s katerimi nosi trditveno in dokazno breme.(5) Da bi šlo v konkretnem primeru za tak položaj, pa iz navedb tožnice ne izhaja.

13. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Zaradi neuspeha s pritožbo krije tožnica sama svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP in prvi odstavek 165. člena ZPP). Sodišče druge stopnje tudi toženki ni priznalo njenih pritožbenih stroškov. Vložitev odgovora na pritožbo in v njem navedeni razlogi niso v ničemer prispevali k odločitvi sodišča druge stopnje in bi bila odločitev popolnoma enaka, tudi če odgovor ne bi bil vložen. Ti stroški zato ne sodijo med potrebne in jih je dolžna kriti toženka sama (prvi odstavek 155. člena ZPP in prvi odstavek 165. člena ZPP).

Op.št.(1): Prim. z Ude in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 346; enako tudi sodna praksa npr. VS RS II Ips 170/98 in VSL II Cp 855/2000. Op.št.(2): Primerjaj z M. Juhart, N. Plavšak, et alt.: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2003, 2. knjiga, str. 463. Op.št.(3): Tako tudi pravna teorija (M. Juhart, N. Plavšak, et alt.: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2003, 2. knjiga, str. 488) in sodna praksa (npr. sodba Višjega sodišča v Mariboru I Cpg 393/2012 z dne 28.2.2013).

Op.št.(4): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 102/2011 z dne 20. 10. 2011. Op.št.(5): Več o tem: Mile Dolenc, Informativni dokaz v pravdnem postopku, Pravna praksa, št. 32/2010, str. 8; isti, O vlogi informativnega dokaza v pravdnem postopku, Podjetje in delo, št. 7/2011, str. 7. Primerjaj tudi odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 12/2004 z dne 15. 2. 2005, III Ips 108/2006 z dne 30. 9. 2008, II Ips 102/2011 z dne 20. 10. 2011, III Ips 14/2010 z dne 20. 12. 2011 in III Ips 130/2009 z dne 29. 5. 2012.