Jedro

Ne držijo pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje nepravilno upoštevalo dnevnice kot neto prihodek, ampak je upoštevalo in jasno obrazložilo, da bo tožnik z dnevnicami pokril določene potrebe prehrane, zato drugih stroškov s prehrano, s katerimi bi sicer bila obremenjena njegova neto plača, ne bo imel.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti 16.830,00 SIT stroškov za odgovor na pritožbo v roku 15-ih dni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je preživnino, ki je v breme tožnika A. J. in v korist toženca K. J. določena s sodbo Okrožnega sodišča v N. G. z dne 15.1.1999, opr.št. P 126/98, v višini po 42.500,00 SIT mesečno in je bila po obvestilu Centra za socialno delo N. G. z dne 23.4.2003 usklajena na 59.519,00 SIT za čas od 1.4.2003 do 31.3.2004, po obvestilu istega centra z dne 5.4.2004 pa je od 1.4.2004 znašala 63.923,00 SIT, za čas od 1.8.2003 do 31.1.2005 znižalo na 25.000,00 SIT mesečno, od 1.2.2005 dalje pa na 45.000,00 SIT mesečno. V preostalem je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo ter odločilo, da pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške postopka.

Zoper to sodbo se pritožuje tožnik po svoji pooblaščenki. V pritožbi navaja, da je sodišče napačno ugotovilo višino preživnine in njen delež, ki po odločitvi sodišča odpade na tožnika od 1.2.2005. Tožnik je zavezan k plačilu preživnine tudi za hčerko L., ki bo dopolnila 8 let in katera ravno tako hodi v šolo, tako da njene potrebe niso nič manjše od K.. Po zadnjem obvestilu o uskladitvi preživnine je bil tožnik dolžan zanjo plačevati mesečno 24.000,00 SIT. Sodišče pri tožniku tudi ni upoštevalo stroškov, ki jih ta mesečno plačuje materi, s katero živi v skupnem gospodinjstvu, in znašajo v povprečju 20.000,00 SIT na mesec. V nadaljevanju pritožbe navaja, da sodišče ne bi smelo upoštevati zneska dnevnic, ki jih tožnik dobi kot voznik tovornjaka, kot sredstev, ki jih ima ta na razpolago za prispevanje k toženčevemu preživljanju, saj gre za povračilo nastalih mu stroškov na vožnji in ne predstavljajo prihranka, s katerim bi lahko razpolagal. V primeru tožnikove odsotnosti z dela pa znesek iz naslova dnevnic odpade in tožnik prejme le nadomestilo osebnega dohodka. Če od neto zneska tožnikove plače odštejemo še plačilo preživnine, ki jo je dolžan plačevati za hčerko ter stroške, ki jih plačuje v skupno gospodinjstvo, ima tožnik za več kot polovico manj razpoložljivih sredstev kot toženčeva mati. Ob navedeni primerjavi pa je sodišče odločilo, da je prispevek tožnika k preživljanju toženca skoraj enak prispevku njegove matere, ki ima znatno višje prihodke in glede na spisovne podatke samo preživninsko obveznost do toženca. Glede na vse navedeno je pritožnik mnenja, da so zmožnosti matere toženca prispevati k preživljanju mladoletnega K. večje od tožnikovih, zato je odločitev sodišča o višini preživninske obveznosti tožnika za sina od 1.2.2005 naprej nepravilna. Uveljavlja še stroške pritožbenega postopka.

Tožena stranka je po pooblaščenki na pritožbo odgovorila. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. V utemeljitev tega navaja, da je sodišče pri svoji odločitvi vsekakor upoštevalo tudi zneske, ki jih tožnik plačuje kot preživnino za hčerko, saj se je jasno izrazilo, da bo tožeči stranki po poplačilu obeh preživnin ostalo še vedno 100.000,00 SIT, kar z upoštevanjem dnevnic zadošča za preživljanje tožnika samega. Tudi po mnenju tožene stranke je sodišče več kot radodarno pustilo tožniku znesek za lastno preživljanje. Da sodišče ni posebej upoštevalo stroškov, ki jih tožnik plačuje svoji materi za življenje pri njej, je povsem jasno, saj to niso nobeni posebni stroški. Enake, če ne celo večje stroške ima tudi mati toženca, kar pa po mnenju tožene stranke ni potrebno posebej dokazovati, saj gre za splošno znana dejstva. Pri določanju preživnine za mladoletnega otroka se nikakor ne sme gledati zgolj na to, koliko očetu ostane po odbitju stroškov preživljanja, temveč je potrebno upoštevati potemtakem tudi zmožnosti matere in koliko njej ostane po odbitju stroškov za preživljanje sina in stroškov za osnovno lastno preživetje. Glede nesorazmerja med dogodki pa tožena stranka poudarja, da tožnik za otroka v ničemer ne skrbi, ne za njegovo vzgojo in ne za njegovo varstvo. S svojim sinom dejansko nima nobenega stika, tudi telefonskega ne. Torej je vsa skrb na bremenih matere. Na tožeči stranki pa je zgolj to, da vsak mesec nakaže preko položnice znesek, ki ga določi sodišče. V nadaljevanju tožena stranka še navaja, da so dnevnice strošek za prehrano, torej strošek, ki ga tožnik porabi za lastno preživljanje, in ne predstavljajo povrnitev stroškov kot so strošek za spanje, strošek za prevoz in podobno. Torej mu iz tega naslova ostane na razpolago večji del neto plače, saj iz zneska njegove neto plače ne gre nič denarja za prehrano, po drugi strani pa si zakonita zastopnica toženca plačuje večji del prehrane ravno iz zneska neto plače. Poleg tega je tožnik jasno izpovedal, da se večino dni, ko je na poti, prehranjuje s sendviči. Torej iz tega razloga nikakor ne more porabiti 150.000,00 do 200.000,00 SIT mesečno za prehrano in mu vsekakor pretežni del zneska dnevnic ostane. Četudi tožnik porabi toliko zgolj za prehrano, potem lahko svojemu mladoletnemu otroku prispeva vsaj 45.000,00 SIT mesečno. Potrebno je namreč vedeti, da prehrana v tujini ni toliko dražja od prehrane v Sloveniji, torej tožnik v tujini nikakor ne more porabiti pet do sedemkrat več za prehrano kot mladoletni otrok v Sloveniji. Uveljavlja še stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani pravdni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o zahtevi zavezanca za plačilo preživnine v skladu z določbo 132. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Slednji določa, da lahko sodišče na zahtevo upravičenca ali zavezanca zviša, zniža ali odpravi z izvršilnim naslovom določeno preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa za odločitev pomembna dejstva, pravilno uporabilo citirano materialnopravno določbo ZZZDR ter prepričljivo obrazložilo svojo pravilno odločitev v izpodbijani sodbi.

Po ugotovitvah pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da so se razmere tako na strani preživninskega zavezanca kot tudi na strani preživninskega upravičenca spremenile, da so narekovale znižanje preživnine do višine, kot je določena v izpodbijani sodbi. Pravilna je ocena prvostopnega sodišča, da bo tožnik od 01.02.2005 dalje lahko prispeval 45.000,00 SIT mesečne preživnine za mladoletnega sina. Svojo odločitev je sodišče utemeljilo s tem, da je upoštevalo, da znašajo potrebe otroka 95.000,00 SIT na mesec, da je tožnikov mesečni osebni dohodek 165.000,00 SIT neto ter da prejme od 150.000,00 - 200.000,00 SIT iz naslova dnevnic, čemur pritožba niti ne oporeka. Pri tem pa je sodišče prve stopnje upoštevalo, da ima tožnik tudi preživninsko obveznost do mladoletne hčerke, torej ni utemeljena pritožbena navedba, da preživninska obveznost do hčerke ni bila upoštevana. Za pokrivanje 95.000,00 SIT sinovih mesečnih stroškov bo 45.000,00 SIT prispeval oče (tožnik), kar izraženo v odstotkih pomeni, da bo prispeval 47% materialnih stroškov za otroka, ostalo bo prispevala mati (manjši del bo lahko pokrila s pomočjo otroškega dodatka), ki pa bo, na kar opozarja tožena stranka v odgovoru na tožbo, otroku nudila še druge dobrine, ki niso materialno ovrednotene, kot je nega, vzgoja, varstvo, skrb in delo z otrokom. Pritožbeno sodišče se strinja tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da bo tožnik z dnevnicami v višini 150.000,00 - 200.000,00 SIT mesečno pokril večino potreb po hrani, kar pomeni, da mu neto dohodek v znesku 165.000,00 SIT mesečno zadošča, da plača preživnino za sina in preživnino za hčerko, ki po pritožbenih navedbah znaša povprečno 20.000,00 SIT na mesec. Zato ne držijo pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje nepravilno upoštevalo dnevnice kot neto prihodek, ampak je upoštevalo in jasno obrazložilo, da bo tožnik z dnevnicami pokril določene potrebe prehrane, zato drugih stroškov s prehrano, s katerimi bi sicer bila obremenjena njegova neto plača, ne bo imel. Zaradi tega pritožbeno sodišče zaključuje, da tožnikova plača tožniku omogoča tudi plačilo stroškov za skupno gospodinjstvo v višini 20.000,00 SIT, saj bo vsa omenjena plačila tožnik zmožen plačati. Tožnikove zmožnosti so torej take, da bo lahko plačal 45.000,00 SIT mesečne preživnine za pokrivanje dela otrokovih potreb, zato je polemiziranje v pritožbi, da bo materi ostalo mesečno več denarja kot tožniku, neutemeljeno. Pri tem pritožbeno sodišče pripominja, da je preživninska dolžnost ena temeljnih starševskih dolžnosti, ki ima prednost tudi pred lastnim preživljanjem preživninskih zavezancev, saj otroci sami zase niso sposobni skrbeti.

Iz obrazloženega sledi, da je pritožba tožeče stranke neutemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato mora sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka. Toženi stranki pa je pritožbeno sodišče priznalo stroške odgovora na pritožbo v znesku 16.830,00 SIT, ki obsegajo 125 odvetniških točk za vlogo, 2% materialnih stroškov v znesku 275,00 SIT ter 20% DDV v znesku 2.805,00 SIT, kar mora toženi stranki plačati tožeča stranka, ki v pritožbenem postopku ni uspela, v roku 15 dni. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP.