Jedro

Upravičenost do denacionalizacije je priznati vsem tistim, ki jim je bilo stavbno zemljišče podržavljeno na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč in odvzeto iz posesti, kot tudi tistim, na katere je prejšnji lastnik zemljišča, podržavljenega na podlagi navedenega zakona, prenesel pravico uporabe, pa jim je bila ta kasneje odvzeta.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1883/99-11 z dne 24.1.2001 se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradi list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožnice zoper odločbo tožene stranke z dne 9.11.1999. S to je tožena stranka odločila o pritožbi Slovenskega odškodninskega sklada (sedaj Slovenske odškodninske družbe - SOD) zoper odločbo Upravne enote L., Izpostava M.P. z dne 23.2.1999, s katero je ta odločila, da je SOD dolžan skrbnici za posebne primere, M.B., izročiti odškodninino za pokojnega upravičenca J.K. v obliki obveznic SOD v znesku 4.615,34 DEM, za podržavljeno zemljišče, parcela št. 888/1, njiva 5. razreda, v izmeri 6923 m2 in parcela št. 888/2, njiva 5. razreda, v izmeri 2238 m2. Tožena stranka je pritožbi ugodila, navedeno odločbo odpravila ter zavrnila zahtevo za denacionalizacijo navedenih parcel. Presodila je, da glede na dejansko stanje, ugotovljeno v postopku na prvi stopnji, ni podlage za denacionalizacijo. V postopku je bilo ugotovljeno, da je bilo zemljišče, ki je predmet tega postopka, prejšnjemu lastniku sicer podržavljeno na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (ZNNZ, Uradni list FLRJ, št. 52/58), torej na podlagi predpisa, navedenega v 3. členu ZDen, vendar je na njem prejšnji lastnik obdržal pravico uporabe in sicer vse do leta 1965, ko je s pogodbo, št. 19/66 prenesel pravico uporabe na Zavod za izgradnjo industrije M. v L. Ker navedena pogodba ni bila sposobna za vpis v zemljiški knjigi, saj podpisi na pogodbi niso bili overjeni, je bila zaradi ureditve zemljiškoknjižnega stanja dne 23.8.1968 izdana upravna odločba. Zemljišče torej prejšnjemu lastniku ni bilo odvzeto na način, ki je v 3., 4. in 5. členu naveden kot podlaga za denacionalizacijo.

Sodišče v izpodbijani sodbi soglaša s presojo tožene stranke. Kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor bistvene kršitve določb postopka - stvarna nepristojnost tožene stranke ter nemožnost sodelovanja tožnice v postopku na drugi stopnji. Glede stvarne pristojnosti tožene stranke se sklicuje na posebne določbe ZDen o stvarni pristojnosti prvostopnih in drugostopnih upravnih organov (54. in 57. člen). Glede očitane bistvene kršitve iz 3. točke 3. odstavka 25. člena ZUS navaja, da je tožena stranka odločila o pritožbi na podlagi določbe 243. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86). Po tej določbi lahko upravni organ druge stopnje odpravi odločbo prve stopnje in sam reši stvar, če ugotovi, da so bili v odločbi prve stopnje zmotno presojeni dokazi, da je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep glede dejanskega stanja ali da je bil napačno uporabljen predpis, ki je bil podlaga za odločitev o stvari. Ker organ druge stopnje, če odloči po tej določbi ne ugotavlja dejanskega stanja, ampak odloči na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v postopku na prvi stopnji, ni treba v postopek na drugi stopnji vključiti strank, zato očitana bistvena kršitev postopka ni podana.

Tožnica v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 72. člena ZUS. Vztraja pri ugovoru stvarne nepristojnosti tožene stranke.

Navaja, da je bila tožena stranka, glede na določbe ZDen, pristojna le za odločanje o pritožbi, ne pa za odločanje o utemeljenosti zahteve za denacionalizacijo. Po določbi 1. točke 1. odstavka 54. člena so stvarno pristojne za odločanje o zahtevi za denacionalizacijo upravne enote, torej prvostopni organi. Sklicuje se na določbo 2. odstavka 6. člena ZDen, po kateri se v postopkih za uveljavljanje pravic po ZDen uporablja ZUP, če Zden ne določa drugače. Tožena stranka je bistveno kršila določbe postopka, ker je odločila o zahtevi, ne da bi ustanovila komisijo za denacionalizacijo, izvedla poseben ugotovitveni postopek, pripravila poročilo o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju in ga vročila tožnici. Navedene kršitve so imele za posledico nepopolno in zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Ne strinja se s presojo tožene stranke, da ni podlage za denacionalizacijo. Zemljišče, ki je predmet zahteve za denacionalizacijo je bilo prejšnjemu lastniku podržavljeno na podlagi ZNNZ, torej na način, ki je podlaga za denacionalizacijo. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožena stranka ter Slovenska odškodninska družba in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, kot stranki z interesom v tem upravnem sporu, na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba je utemeljena.

Iz izpodbijane sodbe in odločbe tožene stranke izhaja, da je bilo zemljišče, ki je predmet zahteve za denacionalizacijo, prejšnjemu lastniku podržavljeno na podlagi ZNNZ, torej na podlagi predpisa, ki je v 3. členu naveden kot podlaga za denacionalizacijo. Na tej podlagi podržavljeno nezazidano zemljišče, je ostalo v posesti prejšnjega lastnika vse dotlej, dokler ga ni bil, po odločbi občinskega ljudskega odbora, dolžan izročiti v posest občini ali komu drugemu, da sezida zgradbo ali kakšen drug objekt ali izvede kakšna druga dela (38. člen ZNNZ).

Če je bila taka odločba izdana, je bilo zemljišče podržavljeno na način, ki je po določbah ZDen podlaga za denacionalizacijo. Tako stališče je zavzelo že Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi, št. U-I-130/01-18 z dne 23.5.2002, objavljeni v Uradnem listu RS, št. 54/2002. Iz navedene odločbe izhaja, da je upravičenost do denacionalizacije priznati vsem tistim, ki jim je bilo stavbno zemljišče podržavljeno na podlagi ZNNZ in odvzeto iz posesti, kot tudi tistim, na katere je prejšnji lastnik zemljišča, podržavljenega na podlagi ZNNZ, prenesel pravico uporabe, pa jim je bila ta kasneje odvzeta.

V obravnavanem primeru je tožena stranka ugotovila, da je prejšnji lastnik pravico uporabe sicer prenesel s pravnim poslom, ki pa ni bil pravno perfekten, in je bila zato leta 1968 izdana odločba o odvzemu zemljišča iz posesti. Tako dejansko stanje pa glede na navedeno stališče, ne mora biti podlaga za sklep sodišča prve stopnje, da zemljišče ni bilo odvzeto prisilno in zato ni podlage za denacioanlizacijo in za zavrnitev tožbe. Pa tudi sicer v podatkih predloženih upravnih spisih ni podlage za ugotovitev, da so bila ista zemljišča, ki so bila prejšnjemu lastniku podržavljena leta 1959, z odločbo iz leta 1968 tudi odvzeta iz posesti. Ker tega dejstva, ki je bistveno za odločitev o stvari, sodišče prve stopnje ni ugotovilo, tudi ni imelo podlage za zavrnitev tožbenega ugovora bistvene kršitve določb postopka.

Pritožbeno sodišče je presojalo tudi pritožbeni ugovor, ki se nanašajo na pristojnost tožene stranke in ugotovilo, da je ta neutemeljen zaradi razlogov, ki jih je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje.

Ker glede na navedeno sodišče prve stopnje ni imelo podlage za odločanje na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS in za zavrnitev tožbe, je podan pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi na podlagi 74. člena ZUS ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.