Jedro

Zahteva za varstvo zakonitosti utemeljeno trdi, da iz obrazložitve pravnomočnega sklepa ni razvidna konkretna presoja, zakaj in kako naj bi okoliščine, ki so navedene v obrazložitvi sklepov, upravičevale nevarnost, da bo obdolženka na prostosti ponovila istovrstno kaznivo dejanje.

V obeh izpodbijanih sklepih je torej umanjkala navedba konkretnih razlogov, ki bi omogočali zaključek o cilju, ki se zasleduje s podaljšanjem pripora zoper obdolženo J. A., v naslednjem koraku pa presojo sorazmernosti med varnostjo ljudi in obdolženkino pravico do osebne svobode.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sklepa sodišč prve in druge stopnje se glede obdolžene J. A. razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje v roku 24 ur.

Obrazložitev

A. 1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 2. 8. 2019 zoper obdolžena J. A. in S. A., ki sta utemeljeno osumljena storitve nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po tretjem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 211. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena in 34. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), ob vložitvi obtožnice podaljšal pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 9. 8. 2019 pritožbi obdolženčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeni.

2. Zoper pravnomočni sklep je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obdolženkin zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka in drugega odstavka 371. člena ZKP. Zatrjuje, da izpodbijana sklepa nimata razlogov o odločilnih dejstvih, saj bi morale biti v obrazložitvi navedene okoliščine, ki kažejo na obstoj ponovitvene nevarnosti in neogibne potrebnosti pripora. Sodiščema očita, da nista presodili in obrazložili subjektivnega in objektivnega elementa ponovitvene nevarnosti. Razlogi v zvezi s ponovitveno nevarnostjo so arbitrarni, diskriminatorni in pavšalni, izpodbijana sklepa pa sta posledica medijskega nastopanja določenih družbenih skupin, predvsem zavarovalnic, ki v nebrzdani slasti zasledujejo le neskončni dobiček. Po zagovornikovih navedbah je nedopustno, da sodišči nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj utemeljujeta s posegom obdolženke v lastno telo in z varovanjem premoženja velikih zavarovalnic, ob tem, da glede na veliko medijsko odmevnost zadeve, ki je znana vsem zavarovalnicam, vpletene osebe sploh ne bi več mogle skleniti kakršnegakoli posla. Če bi taki zaključki držali, potem sodišče zagovarja tezo, da je samopoškodovanje kaznivo, varovanje premoženja ljudi pa je le podpiranje neskrbnega sklepanja pravnih poslov s strani velikih korporacij. Izpodbijanima sklepoma očita tudi, da nimata razlogov o tem, za kakšen poseg v ustavne pravice gre oziroma katera dobrina se s priporom varuje. Zagovornik Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi ugodi, izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi in pripor zoper obdolženko odpravi, podrejeno pa, naj zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Vrhovni državni tožilec dr. Zvonko Fišer v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, predlaga zavrnitev zahteve. Meni, da zatrjevane kršitve niso podane. Po njegovi oceni je razlog ponovitvene nevarnosti v izpodbijanih sklepih izkazan in ustrezno obrazložen.

4. Z odgovorom vrhovnega državnega tožilca sta bila seznanjena obdolženka in njen zagovornik, ki v izjavi z dne 11. 9. 2019 nasprotuje odgovoru vrhovnega državnega tožilca ter vztraja pri navedbah in predlogu iz zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

5. Sodišče je vselej, ko odloča o priporu zaradi ponovitvene nevarnosti, poleg utemeljenega suma dolžno (1) ugotoviti in navesti tiste konkretne okoliščine, iz katerih je mogoče napraviti na življenjskih izkušnjah utemeljen sklep, da obstaja realna nevarnost, da bo obdolženec ponovil določeno specifično kaznivo dejanje, (2) ugotoviti in obrazložiti, da obstoji nevarnost ponavljanja takšnega dejanja, ki pomeni ogrožanje varnosti ljudi, in (3) ob uporabi načela sorazmernosti pretehtati, ali je v konkretnem primeru varnost ljudi zaradi nevarnosti ponovitve določenega kaznivega dejanja ogrožena do te mere, da odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode.1 Glede presoje obstoja nevarnosti ponavljanja kaznivega dejanja je sprejeto stališče, da mora sodišče ugotoviti konkretne okoliščine, iz katerih je možno potegniti na konkretnih izkušnjah utemeljen in specifičen sklep, da res obstaja realna nevarnost (ne le bojazen), da bo prav obdolženi ponovil določeno specifično kaznivo dejanje.2 Pri presoji, ali obstaja realna nevarnost ponovitve kaznivega dejanja, je treba upoštevati ne samo težo in okoliščine storitve kaznivega dejanja, ampak tudi osebnost obdolženca, okolje in razmere, v katerih živi, in njegovo dotedanje življenje. Odločba o priporu mora biti v vsaki bistveni točki obrazložena na tako konkreten (ne pavšalen, abstrakten, splošen) način, da je mogoča presoja njene pravne pravilnosti. Stopnja podrobnosti, s katero mora biti obrazložena odločba, je v veliki meri odvisna od narave, vsebine in teže dejstev in okoliščin vsakokratnega primera.

6. V konkretnem primeru sta sodišči prve in druge stopnje na obstoj ponovitvene nevarnosti na strani obdolžene J. A. sklepali na podlagi načina storitve kaznivega dejanja, obdolženkine vztrajnosti, nekompromisnosti in odločenosti pri zasledovanju cilja pridobiti protipravno premoženjsko korist na škodo zavarovalnic. Izpostavili sta tudi, da je obdolženka brez zaposlitve in premoženja ter v osebnem stečaju (5. točka sklepa zunajobravnavnega senata in 6. točka sklepa višjega sodišča). Navedene okoliščine po oceni nižjih sodišč kažejo na nevarnost, da bi obdolženka z istovrstnimi kaznivimi dejanji na prostosti nadaljevala.

7. Iz tako povzete obrazložitve sicer izhaja zaključek o obstoju ponovitvene nevarnosti, vendar pa ta zaključek po presoji Vrhovnega sodišča, glede na vse okoliščine konkretnega primera, ni v zadostni meri obrazložen oziroma konkretiziran. Zahteva za varstvo zakonitosti utemeljeno trdi, da iz obrazložitve pravnomočnega sklepa ni razvidna konkretna presoja, zakaj in kako naj bi okoliščine, ki so navedene v obrazložitvi sklepov, upravičevale nevarnost, da bo obdolženka na prostosti ponovila istovrstno kaznivo dejanje. Presoja okoliščin je presplošna, če pri tem sodišči ne obrazložita, kako naj bi ugotovljene okoliščine realno vplivale na sklepanje, da bo obdolženka ponovila kaznivo dejanje. Sama (okrutna) nekompromisnost obdolženke pri storitvi očitanega kaznivega dejanja, ki se kaže v tem, da naj bi bila zaradi pridobitve protipravne premoženjske koristi iz naslova sklenjenih življenjskih in nezgodnih zavarovanj pripravljena celo poseči v svoje telo z namerno amputacijo roke, upoštevajoč obdolženkino vlogo pri storitvi očitanega kaznivega dejanja, v tej fazi postopka ne more biti zadostna podlaga za sklepanje o ponovitveni nevarnosti kot o razlogu za pripor. To velja tudi za navajanje subjektivnih okoliščin, ki bi bile sicer na splošni ravni lahko upravičene, vendar pa bi morali sodišči v obrazložitvi utemeljiti, zakaj konkretno pri obdolženki, ki do sedaj še ni bila obsojena zaradi kaznivih dejanj, upravičujejo njeno nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj. Kot je bilo navedeno, mora sodišče, ko odloča o priporu zaradi ponovitvene nevarnosti, napraviti na življenjskih izkušnjah utemeljen sklep, da obstaja realna nevarnost, da bo obdolženi ponovil tovrstno kaznivo dejanje. Zahteva ima prav, ko navaja, da bi morali sodišči presojo pripornega razloga ponovitvene nevarnosti skrbno presoditi tudi v luči medijske odmevnosti zadeve in seznanjenosti zavarovalnic z zadevo.3 Zato bi se sodiščema moralo tudi v luči te okoliščine postaviti vprašanje, kakšna je sploh realna možnost, da bi obdolženka lahko ponovila istovrstno kaznivo dejanje.

8. Prav tako iz izpodbijanih sklepov ni razvidno, ali je bil v tem primeru pripor res uporabljen kot skrajno sredstvo. Varnost ljudi v smislu prvega odstavka 20. člena Ustave RS je kompleksen pojem, ki se sicer ne nanaša le na ogrožanje življenja in telesne integritete ali zdravja ljudi, ampak lahko zajema tudi druge elemente varnosti ljudi, npr. njihovega premoženja. Pri tem pa je treba ob odreditvi in podaljšanju pripora zaradi ponovitvene nevarnosti presoditi tudi, ali je pripor nujen ukrep in ali je podana sorazmernost med zasledovanim ciljem in intenzivnostjo posega.

9. V konkretnem primeru to pomeni, da bi morala biti v izpodbijanem pravnomočnem sklepu navedena pravno relevantna dejstva, ki kažejo na neogibnost in sorazmernost ukrepa, ki se ga odreja (spodnja premisa), neogibnost pripora, ki izhaja iz 20. člena Ustave RS (zgornja premisa), nato pa bi moralo sodišče napraviti zaključek _(conclusio)_, da je pripor neogibno potreben in sorazmeren ukrep, s katerim je edino mogoče zagotoviti varnost ljudi in preprečiti, da bi obdolženka ponavljala kazniva dejanja.

10. Sodišče prve stopnje ni navedlo nobenih razlogov, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da bo obdolženka, ki, kot navedeno, ni predkaznovana, na prostosti ogrožala varnost (drugih) ljudi. Višje sodišče je v 7. točki sklepa sicer zapisalo, da je odrejeni ukrep ob tehtanju obdolženkine pravice do osebne svobode še vedno sorazmeren in nujen ukrep. Vendar takšen posplošen zaključek ne vsebuje pojasnila, na kakšen način bi obdolženka z očitanim dejanjem lahko ogrozila varnost (drugih) ljudi. Poleg tega je obrazložitev sklepa višjega sodišča v tem delu nejasna, saj iz razlogov ne izhaja jasen odgovor na vprašanje zasledovanega cilja. Višje sodišče tako navaja, da so podane okoliščine, iz katerih izhaja konkretna nevarnost za življenje in zdravje ljudi in posledično za varnost premoženja občanov. Zahteva takšne razloge utemeljeno graja, kolikor višje sodišče navaja, da je v primeru obdolženkine izpustitve na prostost podana nevarnost za življenje in zdravje ljudi. Varovanje lastnega telesa, glede na interpersonalno naravo kazenskega prava in glede na to, da samopoškodba ni kazniva, ne more biti upošteven razlog za utemeljevanje neogibnosti pripora pri obdolženi J. A. 11. V obeh izpodbijanih sklepih je torej umanjkala navedba konkretnih razlogov, ki bi omogočali zaključek o cilju, ki se zasleduje s podaljšanjem pripora zoper obdolženo J. A., v naslednjem koraku pa presojo sorazmernosti med varnostjo ljudi in obdolženkino pravico do osebne svobode. Šele na podlagi konkretno navedenih razlogov o nevarnosti, ki jo za pravne dobrine drugih predstavljajo obdolženki očitana ravnanja, bi bilo mogoče ugotoviti, kakšen cilj se s podaljšanjem pripora zasleduje. Presoja neogibnosti in sorazmernosti ukrepa pripora mora biti še posebno skrbna v tistih primerih, ko gre za kazniva dejanja, ki ne predstavljajo neposredne grožnje za varnost ljudi. Ob tem je treba upoštevati stopnjo intenzivnosti napada na varnost drugih ljudi in stopnjo verjetnosti ponovitve istovrstnega kaznivega dejanja. Sodišči bi torej morali ugotoviti in s konkretnimi razlogi obrazložiti, na kakšen način bi obdolženka s ponovitvijo očitanih kaznivih dejanj lahko ogrozila varnost (drugih) ljudi, pri tem pa določno in nedvoumno pojasniti, katero pravno dobrino se s podaljšanjem pripora zoper obdolženo J. A. (sploh) varuje.

12. Ker v izpodbijanem pravnomočnem sklepu niso v zadostni meri ocenjene in obrazložene okoliščine, na podlagi katerih sta sodišči presodili o obstoju ponovitvene nevarnosti ter neogibne potrebnosti in sorazmernosti pripora glede obdolžene J. A., je zaključek o obstoju teh pripornih pogojev pavšalen in ga ni mogoče preizkusiti, s čimer je podana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

C.

13. Zaradi ugotovljene kršitve je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo, izpodbijani pravnomočni sklep glede obdolžene J. A. razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje v 24 urah (prvi odstavek 426. člena ZKP). Sodišče bo pri ponovnem odločanju moralo navedeno kršitev odpraviti ter v luči navedenih razlogov ponovno presoditi, ali je v obravnavanem primeru na strani obdolženke podana realna nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj in ali je pripor neogibno potreben in sorazmeren ukrep.

1 Tako na primer odločbe Ustavnega sodišča U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996, Up-74/95, Up-75/95 in Up-57/95, vse z dne 7. 7. 1995. 2 Gl. na primer odločbo Ustavnega sodišča Up-152/06 z dne 8. 3. 2006. 3 Prim. odločbo Ustavnega sodišča Up-152/06 z dne 23. 3. 2006, tč. 16.