Jedro

Ker se dejanske okoliščine niso spremenile, gre za identični historični dogodek, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo predlog tožnice za izdajo začasne odredbe. Pri tem ni odločilno, da je tožnica predlagala drugo izvršilno sredstvo (denarno kazen), saj je odločilna okoliščina, da je bil predlog tožnice za izdajo začasne odredbe, s katero se tožencu prepoveduje razpolaganje z nepremičninami (oziroma odtujitev in obremenitev nepremičnin), ki so predmet izročilne pogodbe, že pravnomočno zavrnjen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog za izdajo začasne odredbe, da se tožencu prepove razpolaganje z nepremičninami, ki so bile predmet izročilne pogodbe z dne 2. 7. 2011, in da se mu izreče denarna kazen v višini 10.000,00 EUR, če bi ravnal v nasprotju s sklepom o zavarovanju.

Tožnica vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1). Niso pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnica z drugim predlogom za izdajo začasne odredbe zahtevala izdajo o predmetu in obsegu identično začasno odredbo, o kateri je sodišče prve stopnje že odločalo. V prvem primeru je tožnica predlagala izdajo začasne odredbe s prepovedjo odsvojitve in obremenitve nepremičnin in da se prepoved vknjiži v zemljiško knjigo, v drugem pa prepoved razpolaganja z istimi nepremičninami in za primer kršitve, če bi toženec ravnal v nasprotju s sklepom o zavarovanju, da se mu izreče denarna kazen v višini 10.000,00 EUR. Z nepremičninami lahko razpolaga le toženec, denarna kazen pa je novo sredstvo izvršbe. Tožnica predlaga višjemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP. Na podlagi prvega odstavka 274. člena ZPP mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena. Če ugotovi, da je bila pravda (postopek za izdajo začasne odredbe) začeta o zahtevku (o predlogu), o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, zavrže tožbo (predlog za izdajo začasne odredbe). Le izrek sodbe postane pravnomočen, pravnomočnost pa je ovira za vložitev nove tožbe oziroma predloga za izdajo začasne odredbe, ob tem, da je tudi obrazložitev pravnomočne odločbe pomembna za identifikacijo vsebine odločbe, ki je podlaga za presojo procesnega gradiva pravnomočno končanega postopka, ki stranki preprečuje, da bi navajala dejstva, o katerih je sodišče že odločalo. Stranka v novem postopku lahko uveljavlja le tiste navedbe, ki niso povezane s procesnim gradivom iz prvega postopka oziroma niso bila podlaga za odločitev. Vsebino sodbe (sklepa) sestavljajo dejanska podlaga sodbe (sklepa), dejansko stanje in izrek, v dejansko podlago sodbe (sklepa) pa spada vse, kar so stranke navedle za utemeljenost zahtevka (2).

Sodišče prve stopnje je v sklepu I P 509/2011 z dne 10. 10. 2011 zavrnilo predlog tožnice za izdajo začasne odredbe, da se tožencu prepove odtujitev in obremenitev nepremičnin, ki so predmet izročilne pogodbe. Predlog za začasno odredbo je bil zavrnjen iz razloga, ker toženec ni bil vpisan v zemljiško knjigo kot lastnik nepremičnin, na katerih je tožnica uveljavljala zavarovanje svoje terjatve, zato posledično tudi ni bil možen vpis te prepovedi v zemljiško knjigo. Zoper ta sklep se tožnica ni pritožila, kar pomeni, da tožnica zaradi pravnomočno razsojene zadeve ni upravičena vložiti predloga za izdajo začasne odredbe na isti dejanski podlagi in sicer, da se tožencu prepove razpolaganje nepremičnin, ki so predmet izročilne pogodbe, saj je bil takšen predlog za izdajo začasne odredbe s sklepom z dne 10. 10. 2011 že pravnomočno zavrnjen. Pri tem ni odločilno, da je tožnica predlagala drugo izvršilno sredstvo (denarno kazen), saj je odločilna okoliščina, da je bil predlog tožnice za izdajo začasne odredbe, s katero se tožencu prepoveduje razpolaganje z nepremičninami (oziroma odtujitev in obremenitev nepremičnin), ki so predmet izročilne pogodbe, že pravnomočno zavrnjen. Ker se dejanske okoliščine niso spremenile, gre za identični historični dogodek, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo predlog tožnice za izdajo začasne odredbe.

Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

S tem, ko je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo, je bil zavrnjen tudi predlog tožnice za povrnitev pritožbenih stroškov.

(1) V nadaljevanju ZPP.

(2) Glej dr. Dragica Wedam Lukič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem 3., stran 162.