Jedro

Že iz same obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče prve stopnje (navkljub sicer sprejetemu mnenju izvedenca, da ne gre za črno gradnjo) dopuščalo možnost, da zadevna vlaganja v predmetno zgradbo predstavljajo črno gradnjo, torej se je že sodišču prve stopnje porajal dvom o pravilnosti izvedenskega mnenja. Zato je pritožničin očitek, ki smiselno uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 254. člena ZPP, utemeljen.

Dejstvo črne gradnje lahko vpliva na vrednost nepremičnine in posledično tudi na višino obogatitve.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožnikoma nerazdelno plačati znesek 38.721,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe, to je od 15. 1. 2007 dalje, do plačila, v roku 15 dni, da ne bo potrebna izvršba (I. točka izreka). Toženki je naložilo, da je dolžna tožnikoma nerazdelno povrniti pravdne stroške v višini 5.883,19 EUR, v 15-ih dneh, po izteku 15-dnevnega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, do plačila, pod izvršbo (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje, s stroškovno posledico. Predlaga dodelitev zadeve drugemu sodniku. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno razumelo odločitev Vrhovnega sodišča RS in je brez obravnave dalo izdelati izvedencu gradbene stroke dopolnitev mnenja, čeprav je toženka izvedencu argumentirano ugovarjala že v prvem postopku, nato pa tudi v ponovljenem. Izvedenec ne pozna osnovnih predpisov, ki urejajo gradbeništvo, kar je razvidno iz njegovega zaslišanja in podanega mnenja. Svoj čas je bil brez dvoma kvaliteten izvedenec, vendar sta čas in upokojitev naredila svoje, žal za podajanje mnenj ni več usposobljen. Toženka je že v odgovoru na tožbo ugovarjala pasivno legitimacijo. Toženka vztraja pri tem, da sta tožnika ves čas vedela, da teče postopek denacionalizacije. Zoper A.A. je bila vložena tudi kazenska ovadba zaradi zlorabe položaja, saj je prodajal premoženje, ki je bilo predmet denacionalizacijskega postopka. Iz odločbe o denacionalizaciji, kjer je bila zavezanka za vrnitev sedanja X, je razvidno, da iz naslova večvrednosti premoženja, ki se vrača, toženka ni bila dolžna plačati odškodnine. Celo nasprotno, dejstvo, da sta tožnika vlagala v predmetno nepremičnino, je vplivalo na to, da toženka ni prejela odškodnine za manjvrednost objekta. Izvedenec je ocenil, da je objekt v času zaplembe in v času vračila približno enako vreden, oziroma v času vračila malo manj. Sodba Upravnega sodišča RS, opr. št. U 2341/2008 z dne 7. 7. 2009 določa, da ima upravičenec pravico do polnega oškodovanja, ki mu je nastalo z vrnitvijo manjvredne nepremičnine (prvi odstavek 26. člena Zakona o denacionalizaciji, v nadaljevanju ZDen). Pritožnica v nadaljevanju pritožbe prepiše celotno vsebino navedene sodbe in zaključi, da je razumeti, da s tem, ko je zaradi vlaganj toženka izgubila pravico do izplačila manjvrednosti nepremičnine od zavezanca, ne more biti oškodovana na ta način, da mora najemniku ali „kupcu“, ki je kupil stanovanje kljub denacionalizaciji, povrniti vlaganja, ki so bila že upoštevana v postopku denacionalizacije. Sodišče mora ugotoviti, da ne more nekdo dvakrat plačati, enkrat na način, da ne dobi nič, drugič pa to, česar ni dobil, vrniti. Vztraja pri že podanih navedbah, zanjo vlaganja ne predstavljajo povečane vrednosti nepremičnine. Vlaganja so nepravilno izračunana, izvedenec ni upošteval, da gre za vlaganja na črno brez upravnega dovoljenja. Če bi tožniki zaprosili za izdajo dovoljenja, bi ugotovili, da vlagajo v tuje prostore in širijo objekt na tujo zemljo. Gradnja na tuji zemlji pomeni, da objekt pripada lastniku zemljišča. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je bila vročena tožnikoma, ki sta nanjo podala pravočasen odgovor in predlagala njeno zavrnitev. Priglašata stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Višje sodišče je v odločbi I Cp 341/2015 z dne 1. 4. 2015 (glede razveljavljenega dela sodbe sodišča prve stopnje) obrazložilo, da bo moralo sodišče prve stopnje v novem sojenju pri ugotavljanju večvrednosti nepremičnine (višine koristi) upoštevati, da je objekt, ki sta ga dozidala tožnika, črna gradnja (čemur tožnika nista nasprotovala) in s pomočjo izvedenca razčistiti, ali ta okoliščina vpliva na vrednost nepremičnine.

6. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju izvedenca B.B. pozvalo, da se izjasni o pripombah toženke, da gre v konkretnem primeru za črno gradnjo in ali to dejstvo kakorkoli vpliva na vrednost nepremičnin. Izvedenec je mnenje podal. Toženka je podala pripombe na mnenje (oziroma pojasnila) izvedenca in predlagala postavitev drugega izvedenca. Sodišče prve stopnje je mnenje izvedenca, ki ga je tudi zaslišalo, v celoti sprejelo in pojasnilo, da toženka s svojimi pripombami ni uspela vzpostaviti dvoma v pravilnost izvedenskega mnenja, saj je izvedenec navedel prepričljive in argumentirane razloge (18. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje).

7. Pritožnica (tehtno) izpostavlja, da je mnenju sodnega izvedenca argumentirano ugovarjala že v prvem in tudi v ponovljenem postopku. Vztraja, da so vlaganja nepravilno izračunana, ker izvedenec ni upošteval, da gre za vlaganja na črno brez upravnega dovoljenja. Višje sodišče ugotavlja, da je pri tem, da sta tožnika za predmetna vlaganja v zgradbo potrebovala gradbeno dovoljenje (tudi sicer tožnika temu sploh nista nasprotovala, primerjaj 5. točko te obrazložitve), toženka res vztrajala že tekom celotnega postopka, tudi v okviru izvedbe dokaza z izvedencem s podanimi pripombami. Pritožnica utemeljeno izpostavlja tudi, da izvedenec v pojasnilu (ki je sledilo odločbi višjega sodišča I Cp 341/2015) ni predstavil predpisov, na katerih temeljijo njegovi zaključki o tem, da ne gre za črno gradnjo, predvsem pa da tega ni pojasnil na zaslišanju(1).

8. Že iz same obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče prve stopnje (navkljub sicer sprejetemu mnenju izvedenca) dopuščalo možnost, da zadevna vlaganja v predmetno zgradbo predstavljajo črno gradnjo. Sodišče prve stopnje je v 28. točki obrazložitve (kot dodatni argument) zapisalo, da “je mogoča naknadna legalizacija in rušenje ni neizogibna in nujna posledica črne gradnje“. Že samemu sodišču prve stopnje se je torej porajal dvom o pravilnosti izvedenskega mnenja. Pritožničin očitek, ki smiselno uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 254. člena ZPP, je utemeljen. Pritožbena navedba, ki izpostavlja starost izvedenca (ob zaslišanju je bil izvedenec star 83 let), ni relevantna.

9. Zmoten je tudi materialno pravni zaključek sodišča prve stopnje, „da tudi v primeru, če bi bil objekt zgrajen brez upravnih dovoljenj (lokacijskega in gradbenega), to na civilnopravne posledice strank ne vpliva“. Konkretno se namreč presoja verzijski zahtevek tožnikov, in sicer na način, da se primerja, ali je vrnjeno premoženje večvredno zaradi vlaganj tožnikov in ali je na račun teh vlaganj toženka obogatena, ker je kot dedinja po denacionalizacijskem upravičencu prejela več, kot bi brez vložka tožnikov v vrnjeno premoženje (12. točka obrazložitve sklepa VSRS II Ips 333/2011 z dne 15. 1. 2015). Dejstvo črne gradnje lahko vpliva na vrednost nepremičnine in posledično tudi na višino obogatitve.

10. Toženka ponovno vztraja, da je njen ugovor pasivne legitimacije, in sicer da je treba „zahtevek uperiti zoper X“, utemeljen. Višje sodišče je že v odločbi I Cp 341/2015, v 6. točki obrazložitve pojasnilo, da je bil ugovor pomanjkanja pasivne legitimacije kot neutemeljen pravilno zavrnjen. Ponovno je to (pravilno) obrazložilo tudi sodišče prve stopnje v 20. točki obrazložitve presojane sodbe. Nadaljnje pritožbene navedbe v tej smeri, da je zavezanec za vrnitev obogaten, toženka pa dvakrat oškodovana, se nanašajo na pravno razmerje, ki ni predmet konkretne presoje (zavezanec za vrnitev, občina, ni pravdna stranka), zato za ta postopek niso pravno relevantne, pritožbeno izpostavljena razmerja pa je tudi sicer v konkretnem primeru obravnavalo že revizijsko sodišče (sklep VSRS II Ips 333/2011 z dne 15. 1. 2015). Višje sodišče že v 8. točki obrazložitve odločbe I Cp 341/2015 ni sprejelo (ponovljenih) očitkov toženke, da sta tožnika ves čas vedela, da teče postopek denacionalizacije.

11. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj kršitve, upoštevajoč njeno (že opisano) naravo, samo ni moglo odpraviti, upoštevalo pa je tudi ustavno pravico strank do pritožbe (prvi odstavek 354. člen ZPP). Sodišče prve stopnje mora v novem sojenju ponovno obravnavati materijo črne gradnje in s pomočjo izvedenca (vprašljivo je, ali se bo kršitev lahko odpravila s ponovnim zaslišanjem že postavljenega izvedenca), ob pravilni uporabi materialno pravnih izhodišč, ponovno odločiti o verzijskem zahtevku tožnikov. Predlog pritožnice, da se zadeva vrne v ponovno sojenje pred drugega sodnika, ni utemeljen.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Na zaslišanju je izvedenec na vprašanje, na podlagi katerega predpisa je ocenjeval, ali se zahteva upravno oziroma gradbeno dovoljenje, najprej rekel, da gre za izkustveno vprašanje, nato, da posebnega zakona ni, da je to praksa, na vprašanje pooblaščenke tožnikov, kateri zakon pa sicer ureja vprašanje, kdaj je potrebno gradbeno dovoljenje oziroma priglasitev, pa je odgovoril, da vsak zakon o gradbenih dovoljenjih, da je to zakon o gradnji, ki se je skozi leta spreminjal, principi pa so ostali skoraj enaki.