Jedro

Razmerje med pravdnima strankama ni obligacijsko razmerje v skladu s 1. členom ZOR, udeleženca nista enakopravna v smislu 11. člena ZOR. Odločbo z dne 25. 9. 1996 je izdal organ tožene stranke kot organ oblasti, ki je med drugim dolžan poskrbeti za financiranje nalog države. Zato posledic medsebojnih učinkov ravnanj udeležencev tega razmerja ni mogoče presojati v skladu z obligacijskimi predpisi.

Pobiranje davkov je oblastna funkcija, prav tako njihovo vračilo.

Primere, ko je bilo davčnemu zavezancu odmerjenih preveč davščin in jih je ta tudi plačal, urejajo davčni predpisi. Zato ni podlage, da bi davčni zavezanec smel terjati kaj več ali kaj drugega, kot pa to, kar mu določa veljavni zakon o davčnem postopku (ali drug ustrezen zakon s tega področja). Te pravice davčni zavezanec uveljavi le v davčnem postopku, torej v upravnem postopku, ki se vodi v zvezi z vračilom davka. Podlage, da bi poleg tega smel zahtevati še kaj drugega, kot v obravnavani zadevi razliko v zamudnih obrestih glede na 210. in 214. člen ZOR, pa nima.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se odločba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. in III. točki izreka potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom in sodbo je sodišče prve stopnje (I.) zaradi umika tožbe za znesek 642.677,82 EUR postopek v tem delu ustavilo, (II.) zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 2.003.304,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.4.2006 dalje in za plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke, (III.) tožeči stranki pa je tudi naložilo povračilo stroškov tožene stranke v znesku 4.246,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude s plačilo.

2. Zoper sodbo, torej zoper II. in III. točko izreka navedene odločbe, se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava (1. in 3. točka 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in predlagala, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa naj sodbo razveljavi in zadevo pošlje v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je svoj zahtevek temeljila na neupravičeni pridobitvi, za kar naj bi bila podlaga v 210. členu Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR, konkretno v 4. odstavku 210. člena ZOR(1) in posledično v 214. členu ZOR, ki določa obseg vrnitve neupravičeno pridobljenega.(2) Tožeča stranka, zastopana po kvalificiranem pooblaščencu, je večkrat poudarila, da njen zahtevek ni odškodninski, zato je pravilno, da sodišče prve stopnje, kljub določilom 3. odstavka 180. člena ZPP, zahtevka ni presojalo na tej podlagi. Ob tem višje sodišče še poudarja, da bi taka dolžnost sodišča obstajala le v primeru, da bi tožeča stranka svoj (odškodninski) zahtevek utemeljevala z nedopustnim ravnanjem tožene stranke, ki je sprejela zakon, za katerega bi se kasneje izkazalo, da je neustaven, kar bi bilo tisto nedopustno ravnanje, ki bi na podlagi 26. člena Ustave Republike Slovenije lahko utemeljevalo njeno odškodninsko odgovornost. Le v tem primeru bi obstajala tudi dolžnost sodišča prve stopnje, da v okviru 285. člena ZPP opozori na manjkajoče navedbe. Pri tem tožeča stranka ves čas postopka kot osebo, ki je obogatena in na račun katere naj bi bila sama prikrajšana, navaja Ministrstvo za finance, Davčno upravo Republike Slovenije, Davčni urad Ljubljana, to pa ni tisti del tožene stranke (Republike Slovenije), ki je sprejel neustaven predpis, saj zakone sprejema Državni zbor, ne pa organ v sestavi kakega od ministrstev. Zato tudi višje sodišče presoja pravilnost izpodbijane sodbe le v okviru uporabljene in izrecno zatrjevane materialnopravne podlage, torej neupravičene pridobitve, z odškodninsko podlago, ki jo tožeča stranka izrecno zavrača, pa se ni ukvarjalo.

6. Iz izpodbijane sodbe (iz 16. točke obrazložitve) višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izhajalo s stališča, da je tožena stranka s tem, ko je tožeči stranki vrnila neupravičeno pridobljeni znesek z davčno odločbo naloženih zamudnih obresti od neplačanega prometnega davka in obresti od plačanega zneska v višini 642.677,82 EUR, sama pripoznala, da tožeči stranki pripadajo obresti od plačanega zneska (122.684.167,60 SIT) za čas od 11. 10. 1996 do 21. 4. 2006, ki jih je obračunala v višini, kot to določa 96. člen Zakona o davčnem postopku – ZDavP-2 v zvezi z 99. členom ZDavP-2. Te obresti naj bi predstavljale zamudne obresti (17. in 18. točka obrazložitve), katerih višino kot specialni zakon določa ZDavP-2, to pa je že dobila plačano, zaradi česar je zahtevek zavrnilo (19. točka obrazložitve). Nasprotno pa tožeča stranka meni, da je za ta primer upravičena do obresti v višini, kot so jo določali zakoni od Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri dalje, ki so podrobneje navedeni v drugem stavku 18. točke obrazložitve odločbe sodišča prve stopnje, torej do plačila (običajno imenovanih) zakonskih zamudnih obresti, saj ZOR in ZDavP-2 nista v razmerju generalnosti in specialnosti, temveč urejata različne položaje in razmerja.

7. Tožeča stranka obračunane zamudne obresti od zneska, ki je bil plačan na podlagi davčne odločbe št. 416-sl.96-MP/96083 z dne 25.9.1996, zahteva že za čas od dneva, ko je ta znesek (122.684.167,60 SIT) plačala (11.10.1996). Iz navedb tožeče stranke je razvidno, da naj bi bila tožena stranka dolžna zakonske zamudne obresti plačati že od takrat, ko je ta znesek prejela, saj ji je tožeča stranka izročila določeno količino denarja na podlagi zakona, za katerega je bilo kasneje ugotovljeno, da je neustaven, da tožena stranka ni upoštevala določenih načel, ki veljajo v vsakem civilnopravnem razmerju, in da je treba odpraviti vse pravne posledice davčne odločbe. Tožena stranka je temu nasprotovala z navedbami, v katerih je navedla vse odločbe, ki so bile izdane v davčnem in upravnem postopku in ki so torej predstavljale podlago za obračunane obresti, pri čemer je na začetku navedla, da je tožeča stranka znesek 122.684.167,60 SIT plačala na podlagi davčne odločbe, kasneje pa je navedla še, da je z zneskom 642.677,82 EUR plačala vse, kar je bila dolžna.

8. Dejstvo, da je tožeča stranka obračunane obresti plačala na podlagi davčne odločbe, med pravdnima strankama ni sporno. Določila Zakona o davčnem postopku, ki je veljal v času izdaje odločbe z dne 25. 9. 1996 (Uradni list RS št. 18/96 – ZDavP), glede obračunavanja zamudnih obresti od kasneje z odločbo obračunanih neplačanih davkov že za čas od takrat, ko je predpisani rok za plačilo davščin potekel, so bila kasneje, z odločbo Ustavnega sodišča U-I-356/02 z dne 23.9.2004, spoznana za neskladna z Ustavo.

9. Razmerje med pravdnima strankama ni obligacijsko razmerje v skladu s 1. členom ZOR, udeleženca nista enakopravna v smislu 11. člena ZOR. Odločbo z dne 25. 9. 1996 je izdal organ tožene stranke kot organ oblasti, ki je med drugim in med drugimi dolžan poskrbeti za financiranje nalog države. Zato posledic medsebojnih učinkov ravnanj udeležencev tega razmerja ni mogoče presojati v skladu z obligacijskimi predpisi. Izjema je dana glede odškodninske odgovornosti države, ki je podana v 26. členu Ustave Republike Slovenije, ki ureja pravico vsakogar do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja.

10. Zakon o davčnem postopku je tisti predpis, ki ureja obračunavanje, odmero, plačevanje, vračilo, nadzor in izvršbo davkov (1. alineja 1. odstavka 1. člena ZDavP-2, vsebinsko podobna določila sta imela tudi prej veljavna zakona o davčnem postopku), kot to pravilno navaja tožeča stranka v pritožbi. Pobiranje davkov je oblastna funkcija, prav tako njihovo vračilo. Zakon o davčnem postopku ureja tudi razmerja med oblastnim organom in davčnimi zavezanci (2. alineja 1. odstavka 1. člena ZDavP-2). Med drugim tako ureja tudi vračilo preveč obračunanega davka (konkretno 99. člen ZDavP-2, pa tudi 95. člen ZDavP ter 32. in 34. člen ZDavP-1). Pri tem določa tudi višino obrestne mere obresti od preveč plačanih davkov, pa tudi začetek teka teh obresti, saj te pripadajo davčnemu zavezancu od takrat, ko je plačal preveč odmerjene davke. To ureja drugače kot ZOR, saj začetek teka roka zamudnih obresti ZOR veže na nastop nepoštenosti dolžnika, davčnemu zavezancu po ZDavP-2 (in prejšnjih predpisih) pa zamudne obresti pripadajo ne glede na poštenost ali nepoštenost davčnega organa, zato davčni predpisi upniku – davčnemu zavezancu priznavajo celo več, kot pa predpis, ki ureja obligacijska razmerja – ZOR. To je tudi odraz dejstva, da gre za razmerje oblasti do fizične ali pravne osebe (davčnega zavezanca), s takim določilom pa se uravnoteži njun neenakopravni položaj, ko mora davčni zavezanec plačati določen davek že pred pravnomočnostjo odločbe, ko njena pravilnost sploh še ni bila preverjena.

11. Iz navedenega višje sodišče nadalje ugotavlja, da razmerje med davčnim organom kot organom oblasti in dolžnikom oziroma upnikom – davčnim zavezancem, urejajo davčni predpisi, razen za primer, ko je bila povzročena škoda. Na tem mestu je treba ponovno poudariti, da tožeča stranka izrecno zavrača odškodninsko podlago svojega zahtevka. Davčni predpisi pa urejajo tudi njuno razmerje za primer, ko je bilo davčnemu zavezancu odmerjenih preveč davščin in jih je ta tudi plačal. Zato višje sodišče zaključuje, da ni podlage, da bi davčni zavezanec smel terjati kaj več ali kaj drugega, kot pa to, kar mu določa veljavni zakon o davčnem postopku (ali drug ustrezen zakon s tega področja). Te pravice davčni zavezanec uveljavi le v davčnem postopku, torej v upravnem postopku, ki se vodi v zvezi z vračilom davka. Podlage, da bi poleg tega smel zahtevati še kaj drugega, kot v obravnavani zadevi razliko v zamudnih obrestih glede na 210. in 214. člen ZOR, pa nima. Tako tožbeni zahtevek za plačilo razlike v zamudnih obrestih nima pravne podlage, zato ga je treba zavrniti. Pri tem med pravdnima strankama tudi ni sporno, da je tožena stranka tožeči stranki izplačala že vse, kar ji gre po ZDavP-2, glede tega, da do česa drugega tožeča stranka po davčnih predpisih ni upravičena, pa je že pravnomočno in dokončno odločeno tudi s sodbama Upravnega sodišča I U 1336/2012-9 in Vrhovnega sodišča X Ips 239/2013, ko se je presojalo tudi, ali je tožeča stranka upravičena do razlike med odmerjenimi obrestmi in zakonskimi zamudnimi obrestmi.

12. Pri tem višje sodišče še poudarja, da za obravnavano zadevo sodba Vrhovnega sodišča III Ips 5/2011 ni relevantna in iz nje ni mogoče zaključiti, da bi obstajala pravna podlaga za zahtevek tožeče stranke. Navedena sodba se je namreč nanašala na dopuščeno revizijo, ki je omejena na točno določena vprašanja, ta pa so bila postavljena le v zvezi s tem, kdaj nastopi nedobrovernost oziroma nepoštenost v smislu 190. in 193. člena Obligacijskega zakonika, ki so vsebinsko podobne oziroma enake določbe kot 210. in 214. člen ZOR.

13. Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, čeprav delno iz drugih razlogov. Zato je višje sodišče, ki tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje v izpodbijani II. in III. točki izreka (353. člen ZPP). Pri tem je višje sodišče odgovorilo le na pritožbene navedbe, ki so bile pomembne za odločitev (1. odstavek 360. člena ZPP).

14. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato je na podlagi 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP dolžna sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka.

(1) Ta določa: Obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti (neupravičeno pridobljenega – dodalo višje sodišče glede na vsebino 1. odstavka 210. člena ZOR) nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla.

(2) Ta določa: Kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, je treba vrniti plodove in plačati zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka.