Jedro

Vrhovno sodišče soglaša z razlogi izpodbijanega sklepa, ki se nanašajo tudi na presojo upravičenosti izrečene denarne kazni v višini 1.000 EUR. Pritrjuje pravni presoji, da je dolžnost sodišča, da poti, ki skrenejo izven dopustnega, prepozna ter prepreči ne samo tako, da zlorabo pravice v konkretnem primeru onemogoči (prvi odstavek 11. člena ZPP), temveč tudi da se s poskusi zlorab in v primerih očitnih zlorab odzove še s kaznovalnim ukrepom (drugi odstavek 11. člena ZPP). Vrhovno sodišče v pritožbenem postopku torej soglaša, da opisano ravnanje pooblaščenca tožeče stranke omogoča kot primeren in sorazmeren ukrep izrek kaznovalnega ukrepa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu sklep potrdi.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim delom sklepa je Vrhovno sodišče kaznovalo pooblaščenca tožeče stranke odvetnika A. A. z denarno kaznijo 1.000 EUR, ki jo je dolžan plačati v roku 30 dni od dne vročitve tega sklepa.

2.Zoper navedeni del sklepa vlaga pritožbo pooblaščenec tožeče stranke.

3.Očita nepravilnosti in nezakonitost odločitve. Poudarja, da je Vrhovno sodišče zagrešilo bistvene kršitve določb postopka, zmotno uporabilo materialno pravo in zmotno ter nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Predlaga ugoditev pritožbi in razveljavitev izpodbijanega dela sklepa.

4.Navaja, da je kršena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, ker o pritožbi ne more odločati isti organ, ki je izpodbijani sklep izdal. Poudarja, da noben z njegove strani vloženih predlogov za prenos pristojnosti ni bil vložen na podlagi dejstev ali zaznavanj, ki ne bi bila resnična. Vsak predlog temelji na drugačnih razlogih. Izostala je razlaga, zakaj naj bi bili razlogi v predlogih navidezni. Zato ga ni mogoče preizkusiti in je pooblaščencu onemogočeno podajanje ustreznih pritožbenih navedb. Vrhovno sodišče ne sme nesorazmerno in nedopustno krčiti razlogov za prenos pristojnosti iz 67. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), in razen tega še pooblaščenca kaznovati. Noben predlog ni bil vložen z namenom zavlačevanja postopka ali škodovanja. Ni mu ni bilo omogočeno, da se o očitkih sodišča izjavi. Napačno je uporabljen tudi 11. člen ZPP. V skladu z drugim odstavkom tega člena je mogoče zlorabo očitati le, če se oseba zaveda protipravnosti svojega procesnega ravnanja, pa kljub temu tako ravna. Zloraba je namreč najhujša oblika nevestnega uveljavljanja procesnih pravic. Sodišče ni navedlo, na kakšen način naj bi pooblaščenec zlorabljal procesne pravice z namenom škodovati drugemu oziroma na kakšen način se kaže, da je ravnal s ciljem, ki je v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem. Pooblaščencu bi moral biti dokazan namen, da je s predlogom hotel le zavlačevati s postopkom. Odločitev o tem, ali bo sodišče narok preložilo ali ne, je stvar sodišča, ne pooblaščenca tožeče stranke, ne strank samih. Tudi sicer predlog za prenos pristojnosti ne predstavlja upravičenega razloga za preložitev naroka za glavno obravnavo. Sodišče je o tem odločilo, ker je očitno ocenilo, da mora predlog najprej obravnavati Vrhovno sodišče. Tudi ni pomembno, ali je predlog po vsebini enak ostalim predlogom, ki so bili vloženi v drugih postopkih pred tem sodiščem ali pred drugimi sodišči v Sloveniji. Obravnavani predlog po vsebini tudi ni bil enak ostalim. Podal ga je v imenu tožeče stranke in ne v svojem imenu, ne zase. Zaradi njegovega ravnanja nikomur ni nastala škoda, prav tako se postopek ni v ničemer in na noben način nesorazmerno zavlekel. V predmetni zadevi je bila namreč tožba oz. njena dopolnitev vložena 30. 8. 2021, postopek pa je posledica nepravdnega postopka sodne ureditve meje, ki je tekel pred Okrajnim sodiščem v X. pod opr. št. N 45/2016. Poziv na dopolnitev tožbe je tožnik prejel šele po štirih letih. Osem let pa je Okrajno sodišče v X. potrebovalo, da je spor zoper Občino B. privedlo do razpisa naroka za glavno obravnavo. Obširno nato opisuje tudi vzroke za spor s toženo stranko. Podrobno opisuje dosedanje postopke. Kot problem izpostavlja, da sodišče v vseh postopkih po pravilu tožniku ne verjame. Vsi postopki potekajo nesorazmerno dolgo. Zaključuje, da je očitek Vrhovnega sodišča, da je pooblaščenec ravnal nevestno, nepošteno, v nasprotju z običaji oziroma da je predlog za prenos pristojnosti podal zaradi zavlačevanja postopka, ne vzdrži resne kritične, pravne in dejanske presoje ter je v nasprotju z resničnim dejanskim stanjem.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Uvodoma Vrhovno sodišče odgovarja na očitek, da je upoštevaje, da o pritožbi odloča isto sodišče, kršena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. O pritožbi je res odločilo isto sodišče - Vrhovno sodišče, vendar zato še ni kršena pravica do pravnega sredstva. Prav nasprotno. Vrhovno sodišče je s pravnim poukom ter odločanjem o pritožbi v tem postopku to pravico zagotovilo. Dvostopenjsko odločanje pred istim sodiščem je posledica dejstva, da je o predlogu za prenos pristojnosti v skladu s svojo pristojnostjo (67. člen ZPP) moralo odločati Vrhovno sodišče, ki ima zakonsko podlago za izrek denarne kazni, ko pri odločanju o predlogu ugotovi tudi zlorabo pravice (drugi odstavek 11. člena ZPP). V senatu, ki je odločilo o pritožbi, pa ni tistih članov - sodnikov Vrhovnega sodišča, ki so odločili z izpodbijanim sklepom, s čimer je zagotovljena tudi nepristranskost odločanja.

7.Z izpodbijanim sklepom pritožniku tudi ni bila kršena pravica do izjave (22. člen Ustave), kar vsebinsko prav tako očita v pritožbi. Izrek denarne kazni je posledica ugotovitve o zlorabi pravice, oziroma posledične odločitve o zavrženju predloga (pod točko I izreka, zoper katerega pritožba ni dopustna). Izpodbijani del sklepa (točka II izreka) je posledica prvega dela sklepa. Podvržen je pravni presoji upravičenosti denarnega kaznovanja v tovrstnih primerih. Kritika te presoje sodišča pa je pritožniku učinkovito oziroma ustrezno omogočena v tem pritožbenem postopku. To možnost je pritožnik izkoristil. Vrhovno sodišče je njegove očitke celovito presodilo in jih zavrnilo kot neutemeljene (nadaljnji razlogi tega sklepa).

8.Pritožnik obširno izpodbija razloge Vrhovnega sodišča, ki je ugotovilo, da je pooblaščenec nekritično vlagal istovrstne predloge (skupaj 11) , neposredno pred izvedbo razpisanega naroka, kar je zavlačevalo in oteževalo postopek. Natančno je obrazložilo njegovo ravnanje tako v zadevi I R 217/2015, kot tudi v obravnavanem primeru. Ko ni uspel s preložitvijo naroka zaradi razpisanih obravnav v drugih zadevah, je takoj zatem vložil predlog za prenos pristojnosti, zaradi česar je moralo sodišče prve stopnje razpisani narok preklicati. Zaključilo je, da gre za očitno zlorabo pravice oziroma instituta delegacije pristojnosti, ki nepotrebno zavlačuje postopek. Ker je bil na to že predhodno opozorjen (vsi njegovi predlogi so bili zavrnjeni ali zavrženi), se je moral zavedati protipravnosti svojega procesnega ravnanja - toliko bolj, ker gre za kvalificiranega pooblaščenca. V takem primeru se abstraktno predlagalno upravičenje iz 67. člena ZPP uresničuje mimo namena tega instituta ter v neposrednem nasprotju z načelom ekonomičnosti in hitrosti postopka. Uresničuje ga prav s ciljem, da se to načelo ne bi udejanjilo. Tak cilj pa je v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (drugi odstavek 11. člena ZPP in tudi drugim odstavkom 11. člena Zakona o odvetništvu). Prvi odstavek 11. člena ZPP pa sodišču nalaga, da onemogoči vsako zlorabo pravic, ki jih imajo stranke in drugi udeleženci v postopku. To je potrebno zaradi varstva pravic nasprotne stranke do izvedbe postopka brez nepotrebnega zavlačevanja in s čim manjšimi stroški ter zaradi varstva pravnega reda kot celote (razlogi v 9. točki izpodbijanega sklepa).

9.Ugotovljene dejanske in pravne okoliščine so bile podlaga tako za zavrženje predloga kot posledično tudi za izpodbijani izrek denarne kazni. Pritožnik jih poskuša izpodbiti s sklicevanjem na svoj drugačni pogled na (predolg) tek postopkov, za katerega naj bi bila odgovorna sodišča, ki so jih vodila. Izpodbijana odločitev pa je pravilno osredinjena na presojo njegovega ravnanja. Prav to je omogočalo ugotovitve o zlorabi pravice do predlaganja procesnega instituta prenosa pristojnosti in posledicah zaznavnih tudi v hitrosti odvijanja sodnih postopkov. Pravno neutemeljeno je zato za ta postopek njegovo obširno sklicevanje na očitane procesne pomanjkljivosti in napake prvostopenjskega sodišča pri vodenju postopkov, v katerih je sodeloval kot pooblaščenec tožeče stranke, ter na tožniku nenaklonjeno presojanje dokazov v teh postopkih. Neutemeljeno je tudi njegovo poudarjanje - v nasprotju z dejstvi, da noben od predhodnih predlogov ni bil enak drugemu. Razlogi za neuspešnost njegovih predlogov so namreč temeljli na presoji enakovrstnih trditev o nezadovoljstvu z delom sodišča in zatrjevanih nepravilnostih sodišč.

10.Vrhovno sodišče soglaša z navedenimi razlogi izpodbijanega sklepa, ki se nanašajo tudi na presojo upravičenosti izrečene denarne kazni v višini 1.000 EUR. Pritrjuje pravni presoji, da je dolžnost sodišča, da poti, ki skrenejo izven dopustnega, prepozna ter prepreči ne samo tako, da zlorabo pravice v konkretnem primeru onemogoči (prvi odstavek 11. člena ZPP), temveč tudi da se s poskusi zlorab in v primerih očitnih zlorab odzove še s kaznovalnim ukrepom (drugi odstavek 11. člena ZPP). Vrhovno sodišče v pritožbenem postopku torej soglaša, da opisano ravnanje pooblaščenca tožeče stranke omogoča kot primeren in sorazmeren ukrep izrek kaznovalnega ukrepa. Pritožnik same višine izrečene denarne kazni ne izpodbija. Zato v tej smeri Vrhovnemu sodišču ni bilo treba presojati.

11.Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev niti kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP) je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep v izpodbijanem delu (2. točka 365. člena ZPP).