Jedro

Tožnik je z navedbami v odgovoru z dne 14. 3. 2022 smiselno ugovarjal zaključku organa, da so izpolnjeni pogoji za prisilno izvršitev obveznosti z izrekom denarne kazni. Trdil je namreč, da je naložene obveznosti delno izpolnil, tako da je iz kmetijskih zemljišč, ki jih je imel v uporabi od lastnika teh zemljišč, odpeljal vsa vozila in stroje v njeni lasti ter odstranil ves deponiran material in poravnal površino, ni pa ozemljil in zatravil teh zemljišč, saj mu lastnik teh zemljišč A. A. teh dejanj ne dovoli izvesti, saj so bili obstoječ gramoziran plato in temelji objekta na navedenih zemljiščih že pred prihodom tožnika in teh lastnik A. A. ne dovoli odstraniti oz. jih nadomestiti z zemljo in travo, temveč je zemljišča ogradil z žico in tožniku zagrozil, da bo zoper njega uporabil vsa pravna sredstva, če bi brez njegovega soglasja posegal na njegove nepremičnine; čeprav je torej tožnik pripravljen ozemljiti in zatraviti navedeni nepremičnini, mu je to dejansko onemogočeno, saj mu lastnik ne dovoli posegati na zemljišča.

Tožnikovi ugovori, podani v predmetnem izvršilnem postopku, niso subjektivni razlogi, zaradi katerih zavezancu obveznosti ni uspelo izpolniti, ki pri tem niso pomembni, pač pa se po presoji sodišča ti ugovori nanašajo na samo izvrševanje ureditvene inšpekcijske odločbe in so torej lahko relevantni za odločitev v tej zadevi. Tožnik namreč zatrjuje ravno to, da izvršbo preprečujejo okoliščine, ki so izven njegove sfere in preprečujejo izpolnitev spornih obveznostih ozemljitve in zatravitve nepremičnin, ki so v lasti tretje osebe, ta pa nasprotuje oz. preprečuje posege na svojih nepremičninah. Ker pa, kot rečeno, organa obeh stopenj na te tožnikove navedbe nista argumentirano odgovorila, sodišče izpodbijanega sklepa ne more preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, sklep o izvršbi Inšpektorata Republike Slovenije za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo, Območna enota Celje, št. 0611-4007/2020-24 z dne 29. 4. 2022 se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Uvodno o upravnem postopku

1.Z izpodbijanim sklepom je Inšpektorat Republike Slovenije za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo, Območna enota Celje (v nadaljevanju organ prve stopnje), sklenilo, da je zavezanec (tožnik v tem upravnem sporu) dolžan v določenem roku 21 dneh po vročitvi tega sklepa plačati denarno kazen v znesku 1.000,00 EUR, ki je bila zagrožena s sklepom o dovolitvi izvršbe Inšpektorata Republike Slovenije za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo št. 0611-4007/2020-13 z dne 16. 3. 2021 v korist proračuna RS, na tam naveden račun prejemnika in navedbo sklica (1. točka izreka sklepa); da če zavezanec naknadno v roku do 30. 6. 2022 ne bo izvršil prve točke izreka odločbe št. 0611-4007/2020-8 z dne 17. 12. 2020, bo kot prisilno sredstvo ponovno uporabljena denarna kazen v znesku 1.000,00 EUR (2. točka izreka sklepa) ter da pritožba zoper ta sklep ne zadrži njene izvršitve (3. točka izreka sklepa).

2.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bil inšpekcijski postopek uveden 17. 11. 2020. Z odločbo št. 0611-4007/2020-8 z dne 17. 12. 2020 so bile točno opredeljene tožnikove obveznosti (odstranitev vsega deponiranega materiala, poravnava, ozemljitev in zatravitev obravnavane površine), nanjo se tožnik ni pritožil in je odločba postala pravnomočna in izvršljiva. Po opravljenem kontrolnem ogledu 12. 1. 2021 je bil zaradi neizvršitve odločbe tožniku izdan sklep o dovolitvi izvršbe z denarno prisilitvijo št. 0611-4007/2020-13 z dne 16. 3. 2021, ki mu je bil vročen 22. 3. 2021, s katerim mu je bila zagrožena denarna kazen v znesku 1.000,00 EUR, če do naknadno določenega roka 31. 5. 2021 ne bo s kmetijskih zemljišč parc. št. ... in ... v k.o. ... odpeljal vseh vozil, strojev, odstranil ves deponirani material (gramoz različnih granulacij in gradbene odpadke), površino poravnal, ozemljil in zatravil ter o izvršitvi odločbe obvestil organ prve stopnje. Tožnikova pritožba zoper ta sklep je bila zavrnjena.

3.Na kontrolnem pregledu 19. 1. 2022 je bilo ugotovljeno, da nista izvršeni ne prva (ozemljiti) ne druga (zatraviti) točka odločbe št. 0611-4007/2020-8. V odgovoru z dne 14. 3. 2022 je tožnik navedel, da lastnik zemljišča zahteva, da obstoječ gramoziran plato ostane in priložil izjavo z dne 20. 12. 2020, podpisano s strani tožnika in lastnika zemljišča A. A. Skladno z 298. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) je bilo zato treba uporabiti izrečen prisilni ukrep in zagroziti z novim, strožjim prisilnim ukrepom. Vsaka poznejša denarna kazen za prisilitev je lahko znova izrečena do zneska 1.000,00 EUR.

4.Ministrstvo za okolje in prostor kot organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo. V obrazložitvi je pojasnjeno, da se v postopku upravne izvršbe ne presoja zakonitost izvršilnega naslova, ki se izvršuje v upravni izvršbi in v postopku izvršbe niso več dovoljeni vsebinski ugovori, ki se nanašajo na pravilnost izdane odločbe, ki se izvršuje skladno z 292. členom ZUP. Zato je neutemeljen ugovor, da je inšpekcijska odločba nična. Način izvršitve inšpekcijske odločbe se je določil s predhodno izdanim sklepom o dovolitvi izvršbe, ki je sedaj že pravnomočen. Pritožbeni organ tudi meni, da ni razlogov za ustavitev izvršbe, saj ni izpolnjena nobena izmed okoliščin iz prvega odstavka 293. člena ZUP. Vsebinske razloge za neizvršitev vseh obveznosti iz odločbe, ki je izvršilni naslov, je zavrnil kot nerelevantne, saj je inšpekcijska odločba postala pravnomočna in izvršljiva.

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

5.Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da tožbo vlaga iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava, nepravilno oz. nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in razlogov, zaradi katerih se upravni akt izreče za ničnega. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep o plačilu denarne kazni odpravi in ustavi postopek izvršbe. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6.Tožnik v tožbi navaja, da je na zapisnik o kontrolnem pregledu dne 19. 1. 2022, ki ga je izvedel organ prve stopnje in pri katerem je ugotovil, da tožnik ni izpolnil vseh naloženih obveznosti (ni ozemljil in zatravil predmetnih kmetijskih zemljišč), podal tožnik odgovor, da mu lastnik zemljišča ne dovoli celotne sanacije po pravnomočni odločbi, česar prvostopenjski organ ni upošteval, temveč mu je izdal izpodbijani sklep. Tožnik nasprotuje stališču prvostopnega in drugostopnega organa, da naj bi bili ti ugovori tožnika glede nemožnosti izvršbe odločbe brezpredmetni, saj se nanašajo na vsebino izvršilnega naslova - odločbe, ki pa je postala pravnomočna in izvršljiva, v postopku izvršbe pa se ne presoja več zakonitost izvršilnega naslova, ki se izvršuje. Trdi, da njegovi razlogi za neizvršitev odločbe ne posegajo v vsebino izvršilnega naslova, temveč gre za razloge, ki se nanašajo na sam postopek izvršbe. Tožnik ponovi pritožbene navedbe, da je izpolnil obveznosti iz odločbe, tako da je iz kmetijskih zemljišč, ki jih je imel v uporabi od lastnika teh zemljišč, odpeljal vsa vozila in stroje v njegovi lasti ter odstranil ves deponiran material in poravnal površino, ni pa ozemljil in zatravil teh zemljišč, saj mu lastnik teh zemljišč A. A. teh dejanj ne dovoli izvesti. Obstoječ gramoziran plato in temelji objekta so bili na navedenih zemljiščih že pred prihodom tožnika in teh lastnik A. A. ne dovoli odstraniti oz. jih nadomestiti z zemljo in travo, kot to tožniku nalaga odločba. Tožnikov direktor se je z lastnikom A. A. skušal dogovoriti, a neuspešno. Lastnik je zemljišči ogradil z žico in tožniku zagrozil, da bo zoper njega uporabil vsa pravna sredstva, če bi brez njegovega soglasja posegal na njegove nepremičnine. Tožnik je pripravljen ozemljiti in zatraviti navedeni nepremičnini, a mu je to dejansko onemogočeno, saj mu lastnik ne dovoli posegati na zemljišča. O tem je tožnik opozoril prvostopni organ z obvestilom z dne 6. 1. 2021, ki pa teh navedb ni upošteval. Prvostopni in drugostopni organ zmotno razlagata načelo formalne legalitete, po katerem je izvršilni organ vezan na izvršilni naslov v smislu strank in terjatve oz. obveznosti in sme dovoliti izvršbo le za terjatve, za katere ima izvršilni naslov (290. člen ZUP), ne več ali drugače, kot to določa izvršilni naslov ter da izvršilni organ nima pristojnosti ponovne presoje vsebine izvršilnega naslova. Vendar to načelo in načelo prirejenosti postopkov nista kršeni, če izvršilni organ presodi, da obveznost, določena v izvršilnem naslovu, ni izvršljiva. Izvršljivost terjatve je materialna predpostavka izvršbe. Presoja izvršljivosti terjatve sodi v pristojnost izvršilnega organa. Do neizvršljivosti obveznosti po izvršilnem naslovu pride tudi, ko je dejanje, ki ga mora narediti dolžnik, dejansko nemogoče. Pri tem je praviloma pomembna t. i. objektivna nezmožnost, s katero je izenačena t. i. pravna nezmožnost, ki je podana, ko izpolnitev obveznosti ni odvisna samo od dolžnika, temveč (tudi) od tretjega, tj. tega, ki se z izvršilnim naslovom ni zavezal in ki ga upnik hkrati z dolžnikom ne more prisiliti k izpolnitvi, ker zoper njega nima izvršilnega naslova. To izhaja iz splošne ureditve izvršilnega postopka v ZUP in Zakonu o izvršbi in zavarovanju.

7.Dejanje ozemljitve in zatravitve tuje nepremičnine je upravni organ označil kot nenadomestno dejanje, kar je napačno, saj tožnik meni, da to dejanje lahko stori tudi kdo drug na tožnikove stroške in ne gre za strogo osebne obveznosti, ki jih ne bi mogel izpolniti nihče drug kot tožnik, kar pomeni, da bi bila v konkretni zadevi primernejša in pravilnejša uporaba 297. člena ZUP z izpolnitvijo obveznosti po drugih osebah na tožnikove stroške. Izvršba na podlagi 298. člena je namenjena prisilni izvršitvi dejanja, ki ga more opraviti le zavezanec. Zavezanca je dopustno siliti k izpolnitvi obveznosti z izrekanjem denarnih kazni in njihovo izvršitvijo, če gre za dejanje, ki ga more opraviti le on, če pa izpolnitev dejanja ni odvisna izključno od njega, organ nima pravice zahtevati prisilne izterjave takšne obveznosti v izvršbi. Prvostopni organi ni upošteval, da izpolnitev dejanja ni odvisna izključno od tožnika in ga sili v izpolnitev obveznosti, ki je brez sodelovanja lastnika ne more opraviti, oz. mu lastnik zemljišč celo preprečuje izvedbo dejanj, ki jih mora tožnik opraviti po odločbi.

8.Ker odločbe, v delu, kjer določa ozemljitev in zatravitev nepremičnin v lasti A. A., torej poseg v lastninsko pravico in poseg tretje osebe, ni mogoče izvršiti, je odločba v tem delu na podlagi 3. točke prvega odstavka 279. člena ZUP tudi nična.

9.Toženka je v odgovoru na tožbo predlagala zavrženje tožbe, saj izpodbijani sklep ni upravni akt v smislu 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), saj z njim ni bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika, prav tako ni upravni akt, s katerim se postopek obnovi, ustavi ali konča v smislu drugega odstavka 5. člena ZUS-1, torej ga ni dopustno izpodbijati v upravnem sporu. O obveznosti, ki se nanaša na denarno kazen v konkretni izvršbi, je bilo odločeno z izvršilnim naslovom, tj. inšpekcijsko odločbo št. 0611-4007/2020-8 z dne 17. 12. 2020. S sklepom o dovolitvi izvršbe št. 0611-4007/2020-13 z dne 16. 3. 2021 je zaradi neizpolnitve odrejene obveznosti v določenem roku bil določen naknadni rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti in zagrožena izvršba s posredno prisilitvijo, tj. s plačilom denarne kazni, če tudi v dodatnem roku ne bo ravnal v skladu z naloženo obveznostjo. Izpodbijani sklep pa je izdan, ker tožnik v predvidenem roku obveznosti ni izpolnil in za primer ponovne neizpolnitve določil novo denarno kazen.

10.Toženka še navaja, da bi ugovor, da neizpolnitev obveznosti ni mogoča, moral uveljavljati v pravnih sredstvih zoper inšpekcijsko odločbo, ne more pa jih uveljavljati v pravnih sredstvih zoper sklep o denarni kazni, pač pa se ugotavlja le, ali je ta izpolnjen. Način izvršitve je bil določen že s sklepom o dovolitvi izvršbe z dne 16. 3. 2021 in te navedbe bi moral tožnik podati v postopku presoje tega sklepa. Izpodbijani sklep o denarni kazni je bil izdan z namenom izvršitve obveznosti, naložene z izvršilnim naslovom in ne pomeni ponovnega določanja o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, ampak le z zakonom predviden način prisilne izvršitve naložene obveznosti.

11.V prvi pripravljalni vlogi je tožnik tem navedbam toženke nasprotoval.

Odločanje brez glavne obravnave

12.Obe stranki tega upravnega spora sta na poziv sodišča podali pisno soglasje, da sodišče v tem upravnem sporu odloči na podlagi pisnih vlog in pisnih dokazov strank brez glavne obravnave, saj se glavni obravnavi odpovedujeta skladno s 5. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Sodišče je na podlagi navedenega v zadevi odločilo na podlagi listin v upravnem in sodnem spisu ter glavne obravnave ni izvedlo.

K I. točki izreka

13.Tožba je utemeljena.

14.Tožnik v predmetnem upravnem sporu izpodbija sklep o denarni kazni v znesku 1.000,00 EUR v izvršilni zadevi zaradi nenamenske rabe kmetijskega zemljišča, v zvezi s čimer mu je bila izdana inšpekcijska ureditvena odločba št. 0611-4007/2020-8 z dne 17. 12. 2020 in katere izvršba je bila dovoljena s sklepom o dovolitvi izvršbe z denarno prisilitvijo št. 0611-4007/2020-13 z dne 16. 3. 2021.

15.Sodišče ugotavlja, da je bil v konkretni zadevi sklep o izvršbi izdan na podlagi prvega odstavka 298. člena ZUP, ki določa, da če je zavezanec dolžan kaj storiti, pa ravna v nasprotju s to obveznostjo, prisili organ, ki opravlja izvršbo, zavezanca k izpolnitvi obveznosti z denarno kaznijo. Drugi odstavek 298. člena ZUP določa, da organ najprej zagrozi zavezancu, da bo uporabil denarno kazen, če ne bo izpolnil svoje obveznosti v danem roku, če pa dani rok preteče brez uspeha, se denarna kazen izreče. Denarne kazni so namenjene zagotovitvi spoštovanja izvršilnih naslovov in so torej prisilno sredstvo. Z njimi se želi vplivati na zavezančevo voljo, da bo zaradi teh (zagroženih ali izrečenih) kazni naknadno vendarle izpolnil obveznost, ki izhaja iz izvršilnega naslova.

16.Ugovor toženke o nedopustnosti tega upravnega spora ni utemeljen. Zavrnitev ugovora temelji na stališču, ki ga je Vrhovno sodišče pojasnilo v sklepih I Up 96/2021 in I Up 171/2021, oba z dne 6. 10. 2021, da je sklepe o dovolitvi izvršbe treba šteti za upravne akte. Ker je cilj izvršbe izterjava denarne terjatve ali - kot v konkretnem primeru - izpolnitev nedenarne obveznosti (284. člen ZUP), pomeni izdaja sklepa o izvršbi odločitev, da dolžnikova (zavezančeva) obveznost izpolnitve še obstoji in je zato potrebna njena izvršitev na način in s sredstvi, določenimi v sklepu o dovolitvi izvršbe. Gre torej za odločanje o vidiku obveznosti, o katerem še ni bilo in tudi ni moglo biti odločeno z izvršilnim naslovom, to je o njeni prisilni realizaciji, zaradi katere mora zavezanec dopustiti s tem povezane posege v svoje pravice (predvsem premoženjske). Ob tem je pomembno, da tudi teh posegov ni dolžan trpeti neomejeno, saj je pod pogoji iz 285. člena ZUP upravičen zahtevati, da se izvršba opravi na način in s sredstvom, ki sta zanj najmilejša, če se z njima doseže namen izvršbe. Iz tega pa izhaja, da se s sklepom o dovolitvi izvršbe odloča o pravici oziroma pravni koristi stranke izvršilnega postopka, ki zaradi izvršbe ne sme priti v slabši pravni položaj, kot je nujno potreben za dosego izpolnitve. Tudi sklep o denarni kazni, ki ga tožnik izpodbija s tožbo v tem upravnem sporu, je bil izdan v postopku upravne izvršbe za izpolnitev nedenarne obveznosti s prisilitvijo, katerega cilj je uresničitev odločbe oz. v njej naloženih obveznosti in z njim javnega interesa, zaradi varstva katerega je bila inšpekcijska odločba izdana, pri čemer je sredstvo oziroma način te izvršbe denarna kazen, s katero se želi vplivati na zavezančevo voljo, da bo zaradi nje naknadno vendarle izpolnil to obveznost. Gre za posebno obveznost, katere namen je vplivati na zavezančevo voljo, da bo zaradi teh (zagroženih ali izrečenih) kazni naknadno vendarle izpolnil obveznost, ki izhaja iz izvršilnega naslova. Ob tem tudi velja, da tovrstne denarne kazni izvršujejo organi, pristojni za davčno izvršbo (294. člen ZUP), torej so denarne kazni lahko predmet samostojne izvršbe. Sodišče je zato zaključilo, da je sklep o denarni kazni upravni akt v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1, zoper katerega je zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu.

17.Neutemeljen je tudi tožnikov ugovor o ničnosti inšpekcijske odločbe št. 0611-4007/2020-8 z dne 17. 12. 2020 v delu, kjer določa ozemljitev in zatravitev nepremičnin v lasti A. A. Skladno z drugim odstavkom 37. člena ZUS-1 pazi Upravno sodišče na ničnost upravnega akta po uradni dolžnosti ves čas postopka. Če sodišče ugotovi, da so podani razlogi iz 4. točke prvega odstavka 27. člena ZUS-1 (razlogi, zaradi katerih se upravni akt izreče za ničnega), s sklepom izreče upravni akt za ničen. Glede na stališča Vrhovnega sodišča v sodbi X Ips 2/2024 z dne 29. 1. 2025, je to sodišče v obravnavani zadevi preverilo, ali se v konkretni zadevi izvršuje odločba, ki je sploh ni mogoče izvršiti (ZUP v 3. točki prvega odstavka 279. člena namreč določa, da je nična odločba, ki je sploh ni mogoče izvršiti), sicer je izpodbijani sklep ničen. Ničnega izvršilnega naslova namreč ni dopustno prisilno izvršiti v upravnem postopku, zato ni mogoče izdati sklepa o njegovi izvršbi. V primeru, da je sklep o izvršbi izdan na podlagi nične odločbe, je torej vselej tudi ta ničen, saj ga v upravnem postopku ni mogoče izdati. Vendar po presoji sodišča v konkretni zadevi inšpekcijska odločba z dne 17. 12. 2020 ni nična, torej se v tem izvršilnem postopku ne izvršuje odločba, ki je sploh ni mogoče izvršiti, saj ne gre za objektivno nemožnost izvršitve obveznosti, kar pomeni, da je ne more izvršiti nihče, pod nikakršnimi pogoji. Posledično tudi ni mogoč zaključek, da je izpodbijani sklep ničen.

18.Neutemeljeno je tudi tožnikovo nasprotovanje izvršbi s prisilitvijo na podlagi 298. člena ZUP z zatrjevanjem, da bi to dejanje lahko storil tudi kdo drug na tožnikove stroške in ne gre za strogo osebne obveznosti, ki jih ne bi mogel izpolniti nihče drug kot tožnik, zato bi bila v konkretni zadevi primernejša in pravilnejša uporaba 297. člena ZUP z izpolnitvijo obveznosti po drugih osebah na tožnikove stroške. Način izvršbe (z denarno prisilitvijo) namreč ni bil določen z izpodbijanim sklepom, pač pa je bil določen s sklepom o dovolitvi izvršbe št. 0611-4007/2020-13 z dne 16. 3. 2021, kot to določa 290. člen ZUP, ki je pravnomočen, saj je bila tožnikova pritožba zoper njega zavrnjena, tožnik pa ni sprožil upravnega spora.

19.Utemeljeno pa je tožbeno nasprotovanje stališčem, ki jih je toženka sprejela glede tožnikovih ugovorov o nemožnosti izvršitve odločbe, pri čemer tožnik trdi, da njegovi razlogi za neizvršitev odločbe ne posegajo v vsebino izvršilnega naslova, temveč gre za razloge, ki se nanašajo na sam postopek izvršbe.

20.Prvi odstavek 298. člena ZUP določa, da če je predmet izvršbe kakšno zavezančevo dejanje, ki ga ne more namesto njega opraviti nihče drug, ali če narava izvršbe to terja, ali če izvršba po drugih osebah ni bila uspešna ali ni primerna, prisili organ, ki opravlja izvršbo, zavezanca k izpolnitvi obveznosti z denarno kaznijo. Skladno s prvim odstavkom 292. člena ZUP je zoper sklepe v upravnem izvršilnem postopku dovoljena pritožba, ki se nanaša na samo izvršbo; z njo pa ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje.

21.Iz izpodbijanega sklepa in listin upravnega spisa je razvidno, da je tožnik že tekom prvostopenjskega izvršilnega postopka po tem, ko ga je organ pozval k izjasnitvi v zvezi z ugotovitvami kontrolnega ogleda z dne 19. 1. 2022, odgovoril 14. 3. 2022, da lastnik zemljišč A. A. ne dovoli sanacije in zahteva, da obstoječ gramoziran plato ostane, ter da na tujih zemljiščih ob nasprotovanju lastnika preostalih del ne morejo opraviti, v zvezi s čimer je predložil njegovo izjavo z dne 20. 12. 2020 in predlagal njegovo zaslišanje.

22.Sodišče ugotavlja, da je tožnik z navedbami v odgovoru z dne 14. 3. 2022 smiselno ugovarjal zaključku organa, da so izpolnjeni pogoji za prisilno izvršitev obveznosti z izrekom denarne kazni. Trdil je namreč, da je naložene obveznosti delno izpolnil, tako da je iz kmetijskih zemljišč, ki jih je imel v uporabi od lastnika teh zemljišč, odpeljal vsa vozila in stroje v njeni lasti ter odstranil ves deponiran material in poravnal površino, ni pa ozemljil in zatravil teh zemljišč, saj mu lastnik teh zemljišč A. A. teh dejanj ne dovoli izvesti, saj so bili obstoječ gramoziran plato in temelji objekta na navedenih zemljiščih že pred prihodom tožnika in teh lastnik A. A. ne dovoli odstraniti oz. jih nadomestiti z zemljo in travo, temveč je zemljišča ogradil z žico in tožniku zagrozil, da bo zoper njega uporabil vsa pravna sredstva, če bi brez njegovega soglasja posegal na njegove nepremičnine; čeprav je torej tožnik pripravljen ozemljiti in zatraviti navedeni nepremičnini, mu je to dejansko onemogočeno, saj mu lastnik ne dovoli posegati na zemljišča. Prvostopenjski organ je te navedbe v izpodbijanem sklepu kratko povzel, a nanje ni odgovoril. Svoje ugovore je tožnik ponovil tudi v pritožbi, kar izhaja iz drugostopenjske odločbe, pri čemer jih je pritožbeni organ v celoti zavrnil kot brezpredmetne s sklicevanjem na 292. člen ZUP, da se vsi nanašajo na pravnomočno odločbo in ne na izvršbo. Sodišče pritrjuje toženki, da s pritožbo zoper sklep o izreku denarne kazni v upravnem izvršilnem postopku ni mogoče izpodbijati pravilnosti vsebine izvršilnega naslova. Namen pritožbe zoper sklepe, izdane v upravnem izvršilnem postopku je namreč samo varovanje tistih pravic, ki jih ima tožnik v postopku izvršbe.

Vendar zgoraj povzeti tožnikovi ugovori, podani v predmetnem izvršilnem postopku, niso subjektivni razlogi, zaradi katerih zavezancu obveznosti ni uspelo izpolniti, ki pri tem niso pomembni, pač pa se po presoji sodišča ti ugovori nanašajo na samo izvrševanje ureditvene inšpekcijske odločbe in so torej lahko relevantni za odločitev v tej zadevi. Tožnik namreč zatrjuje ravno to, da izvršbo preprečujejo okoliščine, ki so izven njegove sfere in preprečujejo izpolnitev spornih obveznostih ozemljitve in zatravitve nepremičnin, ki so v lasti tretje osebe, ta pa nasprotuje oz. preprečuje posege na svojih nepremičninah. Ker pa, kot rečeno, organa obeh stopenj na te tožnikove navedbe nista argumentirano odgovorila, sodišče izpodbijanega sklepa ne more preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.

23.Sodišče še pripominja, da mora izvršilni organ, če ve, da obstaja v zadevi oseba, ki je lahko prizadeta z izvršbo (na primer s sredstvom (načinom) izvršbe ali zaradi odnosa do predmeta izvršbe, kot izhajata iz sklepa o dovolitvi izvršbe) (stranski udeleženec - 43. člen ZUP), za katerega pa ni nujno, da je imel tak status v postopku izdaje izvršilnega naslova), to osebo povabiti, da sodeluje v postopku, (lahko pa ta tudi sam zahteva priznanje položaja stranke v izvršilnem postopku). Glede na tožnikove navedbe in dokazne predloge v konkretnem izvršilnem postopku je to A. A. kot lastnik nepremičnin, na katerih mora tožnik izvršiti obveznosti glede nenamenske rabe kmetijskih zemljišč.

24.Tretji odstavek 27. člena ZUS-1 določa, da je bistvena kršitev določb postopka vselej podana, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka. ZUP med absolutne bistvene kršitve pravil postopka uvršča tudi primere, ko se odločbe ne da preizkusiti (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Pri teh kršitvah se vpliv na zakonitost oziroma pravilnost odločitve domneva in ga ni potrebno posebej ugotavljati. Sodišče po navedenem zaključuje, da je v konkretni zadevi podan izpodbojni razlog iz 2. točke prvega odstavka 27. člena ZUS-1 v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1. Po povedanem je tožba utemeljena, zato je sodišče izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

K II. točki izreka

25.Sodišče je tožnikovi zahtevi za povrnitev stroškov postopka ugodilo ob upoštevanju tretjega odstavka 25. člena ZUS-1. Po navedenem določilu sodišče v primeru, če je ugodilo tožbi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravilo ali ugotovilo nezakonitost izpodbijanega upravnega akta, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda ministrica oziroma minister, pristojen za pravosodje. Prisojeni znesek plača toženec.

26.Na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu je sodišče prisodilo tožniku ustrezen pavšalni znesek povračila stroškov v višini 285,00 EUR, kar z 22 % DDV znaša 347,70 EUR. Zadeva je bila namreč rešena brez glavne obravnave, tožnika pa je v postopku zastopala odvetniška družba. Prisojeni znesek stroškov mora tožniku povrniti toženka v roku 15 dni, šteto od dne, ko ji je vročena ta sodba (313. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), od poteka tako določenega paricijskega roka dalje tečejo tudi zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

-------------------------------

1V njem je (v 1. točki izreka) ugotovljeno, da je (le) 1. točka izreka odločbe postala izvršljiva in kdaj je postala izvršljiva, glede 2. točke izreka odločbe pa je le ugotovljeno, da je rok za njeno izvršitev do 15. 5. 2021, torej je bil sklep o dovolitvi izvršbe v tem delu izdan pred izvršljivostjo tega dela odločbe.

2Primerjaj tudi sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 190/2024 z dne 20. 11. 2024 in sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 196/2021 z dne 1. 12. 2021.

3Tako tudi: J. Podlipnik v Komentarju Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ur. P. Kovač in E. Kerševan, Uradni list RS d.o.o. in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2020, 2. knjiga, str. 818, točka 7.

4J. Podlipnik in drugi, Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), 2. knjiga, Uradni list Republike Slovenije in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2022, stran 855.

5E-paket Upravni postopek s komentarjem ZUP, Tax-Fin-Lex, 2024, urednika dr. Erik Kerševan in prof. dr. Polonca Kovač - komentar 292. člena (doc. dr. Jernej Podlipnik).

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 237, 237/2, 237/2-7, 292, 292/1, 298

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.