Jedro

Določba 5. točke 1. odstavka 263. člena ZUP po mnenju sodišča niti tako, kot je zapisana, niti v povezavi z ostalimi določbami ZUP, ki se nanašajo na obnovo postopka, ne dopušča začetka štetja roka od trenutka, ko so se pojavile okoliščine, na podlagi katerih bi stranka mogla sklepati (lahko sklepala), da je bilo gradbeno dovoljenje izdano.

Določba 2. odstavka 229. člena ZUP omogoča stranskemu udeležencu, da šele v pritožbeni fazi vstopi v postopek, vendar pod pogojem, da pred tem ni zlorabil pravice do udeležbe v njem, s tem ko je opustil zahtevo za vstop v postopek v času trajanja na prvi stopnji.

Izrek

1. Tožba zoper 2. točko izreka sklepa Upravne enote A., št. ... z dne 7. 11. 2008 se zavrže. 2. V preostalem delu se tožbi ugodi, 1. točka izreka sklepa Upravne enote A., št. ... z dne 7. 11. 2008 se odpravi in se zadeva v tem obsegu vrne upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek.

3. Toženka je tožnikom dolžna povrniti 350 EUR stroškov tega postopka v 15 dneh, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom v 1. točki izreka kot prepoznega zavrgla predlog tožnikov za obnovo postopka, končanega z gradbenim dovoljenjem št. ... z dne 20. 6. 2007, ki ga je Upravna enota A., izdala investitorki občini A. (v tem upravnem sporu prizadeti stranki). Iz obrazložitve je razvidno, da je bilo gradbeno dovoljenje izdano za prestavitev komunalnega kolektorja, ki je obsegala njegovo odstranitev na zemljišču parc. št. ... k.o. ... in gradnjo prometne in komunalne infrastrukture na zemljiščih parc. št. ... vsa k.o. ... Gradbeno dovoljenje je postalo pravnomočno 21. 6. 2007. Predlog za obnovo postopka, v katerem tožniki uveljavljajo razlog po 9. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), je bil vložen 4. 7. 2008. V njem so navedli, da so etažni oz. skupni lastniki nepremičnin na zemljiščih parc. št. ... k.o. ..., ki mejijo na zemljišče parc. št. ... k.o. .... Za gradbeno dovoljenje naj bi izvedeli 4. 6. 2008, ko je upravni organ tožniku Ž. d.o.o. vročil odgovor, iz katerega izhaja, da je bilo 20. 6. 2007 izdano gradbeno dovoljenje. Ostali predlagatelji so zanj izvedeli od omenjene gospodarske družbe še kasneje, to je 9. 6. 2008. V postopku bi morali sodelovati kot stranke iz vplivnega območja gradnje, saj bo gradbena jama na zemljišču parc. št. ... k.o. ..., ki sega do sten kletnih etaž njihovega objekta na .... cesti v A., služila izgradnji garažnega objekta in ne le odstranitvi kolektorja, za kar je bilo izdano gradbeno dovoljenje. Med izvajanjem del v zvezi z izdanim gradbenim dovoljenjem je prišlo do poškodb na stenah njihovega objekta, poleg tega pa je preko njihovega zemljišča dejansko urejen dostop do gradbene jame, o čemer niso bili obveščeni.

Glede same pravočasnosti predloga za obnovo postopka je iz obrazložitve izpodbijanega sklepa razvidno, da po mnenju upravnega organa pri presoji tega pogoja ni odločilno, kaj je oseba, ki vlaga predlog, dejansko vedela oz. v kaj je bila prepričana, ampak je odločilnega pomena, kaj bi mogla sklepati glede na okoliščine konkretnega primera. Meni, da je v obravnavanem primeru glede na obseg gradnje nemogoče, da predlagatelji obnove niso mogli vedeti za samo gradnjo in izdajo gradbenega dovoljenja pred 4. 6. 2008. Mogoče je, da niso vedeli za vsebino gradbenega dovoljenja, bi pa lahko iz okoliščin primera ob začetku gradbenih del na sosednjem zemljišču sklepali, da je bilo to izdano. Kot je razvidno iz gradbenega dnevnika, je investitorka začela z gradnjo 30. 7. 2007, da je bila dan prej opravljena zapora cest in postavljena gradbiščna ograja. Iz dokazov, ki jih je predložil pooblaščenec investitorke, je tudi razvidno, da je bil zaradi gradnje kolektorja močno oviran promet na ... cesti in na križišču, kar je bilo objavljeno tudi po radiu. Za gradbena dela na sosednjem objektu so morali tožniki vedeti tudi 26. 5. 2008, ko je investitorka z gradnjo na sosednjem zemljišču poškodovala njihov objekt in so zaradi tega svoji pooblaščenki naročili, da poizve, ali je bilo za ta dela izdano gradbeno dovoljenje. Da so tožniki morali vedeti za izdano gradbeno dovoljenje oz. bi lahko iz okoliščin primera sklepali, da je bilo to izdano že pred 4. 6. 2008, izhaja tudi iz zapisnika zbora lastnikov ... ceste št. ... z dne 13. 9. 2007, ki ga je upravni organ dobil od upravnika objekta. Na tem sestanku je bil predstavljen projekt v zvezi z gradnjo sosednje stolpnice in deli, ki so bila v teku pri prestavitvi kolektorja. Kot je razvidno iz liste prisotnosti, so bili na zboru lastnikov prisotni predstavniki tožnikov kot tudi tožnik A.A. Tudi na podlagi tega bi lahko vedeli oz. iz okoliščin primera sklepali, da je bilo za dela, ki so v teku in s katerimi jih je seznanil predstavnik pooblaščenca investitorke, izdano gradbeno dovoljenje. Glede na navedeno predlagatelji niso z gotovostjo dokazali, da niso vedeli ali mogli vedeti, da se na sosednjem objektu opravljajo gradbeni posegi pred datumom, ki ga sami navajajo.

Upravni organ druge stopnje je ob reševanju pritožbe tožnikov odpravil 2. točko izreka prvostopenjskega sklepa (glede stroškov postopka) in v tem obsegu zadevo vrnil prvostopenjskemu upravnemu organu v ponovno obravnavo. V preostalem delu (zoper 1. točko izreka sklepa) pa je pritožbo zavrnil. Zavrnil je tudi zahtevo predlagateljev obnove za povrnitev stroškov pritožbe, naložil pa jim je, da občini A. povrnejo stroške pritožbenega postopka v višini 22,95 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V razlogih med drugim navaja, da je treba določbo 9. točke 260. člena ZUP glede na njeno vsebino uporabljati v povezavi z določbo 2. odstavka 229. člena ZUP. Za ugotovitev, ali je predlog za obnovo postopka vložen pravočasno, je zato ključnega pomena, kdaj je predlagatelj izvedel oz. iz okoliščin mogel sklepati, da je odločba izdana. Po mnenju pritožbenega organa tako ni odločilno, kaj je predlagatelj dejansko vedel oz. v kaj je bil prepričan, ampak to, kaj bi mogel (in ne moral) sklepati glede na okoliščine v konkretnem primeru. Če bi na podlagi njih mogel sklepati, da je gradbeno dovoljenje izdano, bi se moral v skrbi za lastno nepremičnino takoj odzvati na ugotovljeno dejstvo o gradnji na sosednjem zemljišču bodisi pri upravnem organu, pristojnem za izdajo gradbenih dovoljenj, bodisi pri gradbeni inšpekciji, če sumi, da se gradi brez ustrezne upravne odločbe. Postavitev gradbiščne ograje, gradbena tabla in proces izvajanja gradnje predstavljajo takšne okoliščine, na podlagi katerih se utemeljeno lahko sklepa, da je bilo gradbeno dovoljenje izdano, na tako stališče pa se je postavila tudi sodna praksa med drugim v sodbi Upravnega sodišča št. U 2189/2005-18 z dne 24. 5. 2007. Tožniki tudi ne trdijo in niso dokazovali, da kateri izmed njih v vsem tem času nikoli ni bil v objektu, katerega etažni lastnik je. Poudarja, da seznanitev z vsebino odločbe ni odločujoči element in je glede na 263. člen ZUP v določenih primerih stranka prisiljena predlog za obnovo postopka vložiti še pred vročitvijo odločbe in pred tem, ko je v celoti seznanjena z njeno vsebino.

Tožniki se s tako odločitvijo ne strinjajo in uvodoma poudarjajo, da upravni organ svojega mnenja, da je glede na obseg gradnje nemogoče, da tožniki niso vedeli zanjo in za izdajo gradbenega dovoljenja, ni utemeljil, Ni jasno, kako je lahko obseg gradnje enostavnega objekta (komunalnega kolektorja) takšen, da bi ga moral vsakdo opaziti. Nadalje navajajo, da so dokazali, da so za odločbo izvedeli z dnem, ko so se seznanili z vsebino dopisa z dne 3. 6. 2008, s katerim so bili obveščeni o izdanem gradbenem dovoljenju, pri čemer so datumi za vsakega od tožnikov različni, predlog pa je bil vložen v roku, ki je veljal za družbo Ž. d.o.o., katere direktor je prvi izvedel za odločbo. Da naj temu ne bi bilo tako, bi moral dokazati investitor za vsakega izmed tožnikov posebej. Tudi toženka bi morala v postopku raziskati dejansko stanje za vsakega od njih posebej in odločitev za vsakega posebej tudi obrazložiti. S tem ko se sklicujejo na omenjeni dopis, dokazujejo, da pred tem datumom z gradnjo oz. odločbo niso bili seznanjeni, niti niso vedeli za izdano gradbeno dovoljenje. Okoliščina, da niso vedeli za odločbo, je negativno dejstvo, ki ga je že po sami logiki stvari nemogoče dokazati. S stališča dokaznega standarda se zdi tožnikom nenavadno, da toženka ni upoštevala listinskega dokaza, upoštevala pa je indic (objavo po radiu) oz. zgolj posredni dokaz (nepodpisan predlog dnevnega reda sestanka etažnih lastnikov). Poudarjajo, da na nobenem sestanku etažnih lastnikov niso govorili o prestavitvi kolektorja, zapisnikov pa nihče izmed predlagateljev ni nikoli podpisal. Upravni organ se do takih njihovih navedb ni opredelil. Če bi občina A. v resnici želela obvestiti najbližje sosede o gradnji, bi bilo najenostavneje, da bi jim predložil kopijo gradbenega dovoljenja, česar pa ni storil. Poudarjajo tudi, da so se s predstavniki družb, ki naj bi na mestu odstranjenega kolektorja gradile stolpnico, pogovarjali zgolj o bodoči stolpnici, za katero gradbeno dovoljenje po njihovih podatkih še ni izdano in nikoli o kolektorju. Tožniki v nadaljevanju navajajo razloge, zaradi katerih iz okoliščin niso mogli sklepati na izdano gradbeno dovoljenje (gradbiščna tabla na tem mestu stoji že od nekdaj, neprisotnost zastopnikov tožnikov kot pravnih oseb v stavbi na ... cesti). Poudarjajo pa tudi, da se gradbeno dovoljenje, na podlagi katerega naj bi se odstranil le enostavni objekt (komunalni kolektor), nanaša tudi na gradnjo drugega, nikakor ne enostavnega objekta, katerega investitor sploh ni občina A. Tožniki se nadalje ne strinjajo z razlago 5. točke 1. odstavka 263. člena ZUP o tem, od kdaj teče rok za vložitev predloga za obnovo postopka. Če bi zakonodajalec želel predpisati večjo odgovornost in breme v postopku neudeleženi stranki, bi se omenjeni člen moral glasiti „ ... ko bi stranka morala in mogla izvedeti, da je bila odločba izdana ...“. Razširjanje omenjenega zakonskega določila pomeni njegovo spremembo, kar pa ni v pristojnosti upravne enote. V postopku pa so bile storjene tudi absolutne bistvene kršitve, saj toženka ni obrazložila svoje odločitve, zakaj ne sledi navedbam in dokazom tožnikov, nadalje se ni opredelila do navedb tožnikov, ki na ... cesti št. ... nimajo sedeža oz. prebivališča (npr. A.A., Z. d.d.), niti ni upoštevala dejstva, da gre večinoma za gospodarske družbe, zaradi česar niso usmerjene na „opazovanje premikov v okolici“; kar je izrecno poudaril direktor družbe Ž. d.o.o. B.B. na ustni obravnavi. Nadalje menijo, da nihče ni dolžan poslušati radia, da bi izvedel o oviri v prometu in bi iz tega lahko sklepal, da gre za gradnjo. S takim svojim ravnanjem upravni organ ustvarja vtis pristranskega ravnanja, s čimer krši ustavno načelo enakega varstva pravic in enakosti pred zakonom iz 14. in 22. člena Ustave RS (URS). Menijo še, da toženka nima pravne podlage za pridobitev zapisnikov z zbora etažnih lastnikov po uradni dolžnosti, saj ne gre za podatke iz uradnih evidenc in so bili zapisniki pridobljeni od zasebnega gospodarskega subjekta. Predlagajo, da sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da dovoli predlagano obnovo upravnega postopka, podrejeno, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje. Zahtevajo tudi povračilo stroškov postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov pa ne navaja.

Prizadeta stranka občina A. v odgovoru na tožbo navaja le, da je z investitorjem V. d.o.o., sklenila pogodbo o opremljanju z dne 25. 7. 2007, s katero mu je bilo dano tudi pooblastilo za zastopanje v vseh upravnih in pravnih postopkih za pridobitev gradbenega in uporabnega dovoljenja.

K 1. točki izreka Tožba ni dovoljena v delu, v katerem tožniki izpodbijajo sklep glede odločitve o stroških postopka.

V tem delu je bil namreč upravni akt v pritožbenem postopku odpravljen in zadeva vrnjena upravnemu organu prve stopnje v ponovno odločanje. Ker v tem delu (še) ni bilo poseženo v pravni položaj tožnikov, ne gre za upravni akt iz 1. odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06; v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je zato tožbo v navedenem obsegu zavrglo (4. točka 1. odstavka 36. člena ZUS-1).

K 2. točki izreka V skladu z določbo 5. točke 1. odstavka 263. člena ZUP (Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji) lahko stranka v primeru iz 9. točke 260. člena ZUP predlaga obnovo postopka v enem mesecu od dneva, ko je izvedela, da je bila odločba izdana.

Iz navedene določbe je razvidno, da je začetek štetja subjektivnega roka vezan na čas, ko se je stranka seznanila (je izvedela) z dejstvom, da obstaja odločba (v tem primeru gradbeno dovoljenje), v zvezi s katero predlaga obnovo postopka. Na podlagi katerih okoliščin se stranka seznani s tem dejstvom (npr. ko jo seznani investitor, ko vidi gradbiščno tablo z navedbo gradbenega dovoljenja, ko ji to na podlagi poizvedb sporoči upravni organ ipd.), je dejansko vprašanje in kot tako del ugotavljanja relevantnega dejanskega stanja v upravnem postopku. Omenjena določba pa po mnenju sodišča niti tako, kot je zapisana, niti v povezavi z ostalimi določbami ZUP, ki se nanašajo na obnovo postopka, ne dopušča začetka štetja roka od trenutka, ko so se pojavile okoliščine, na podlagi katerih bi stranka mogla sklepati (lahko sklepala), da je bilo gradbeno dovoljenje izdano. Razlaga upravnega organa, ki presojo pravočasnosti širi na čas obstoja dejstev, na podlagi katerih bi tožniki lahko sklepali na izdano gradbeno dovoljenje, v ZUP nima podlage. Tako stališče je to sodišče zavzelo tudi v sodbi opr. št. U 1121/2008 z dne 5. 2. 2009. Res pa je, da mora upravni organ pred tem preizkusiti tudi, ali je vloženi predlog za obnovo postopka sploh dovoljen (1. odstavek 267. člena ZUP). Kot je določeno v 3. odstavku 261. člena ZUP, stranka ne more predlagati obnove postopka iz razloga iz 9. točke 260. člena, če gre za primer iz 2. odstavka 229. člena ZUP. Enaka zahteva je zapisana že pri samem obnovitvenem razlogu v 9. točki 260. člena, in sicer, da se postopek lahko obnovi, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, pa ne gre za primer iz 2. odstavka 229. člena, ni bila dana možnost udeležbe v postopku. Po 2. odstavku 229. člena ZUP namreč lahko oseba, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranski udeleženec, v roku, ki ga ima stranka za vložitev pritožbe, zahteva vročitev odločbe in nato sama vloži pritožbo v roku, kot je določen za stranko – pogoj pa je, če iz vseh okoliščin izhaja, da za izdajo odločbe ta oseba ni vedela oz. iz okoliščin ni mogla sklepati, da je bila odločba izdana. Ta določba torej omogoča stranskemu udeležencu, da šele v pritožbeni fazi vstopi v postopek, vendar pod pogojem, da pred tem ni zlorabil pravice do udeležbe v njem, s tem ko je opustil zahtevo za vstop v postopek v času trajanja na prvi stopnji.

Pogojevanje dopustnosti obnove postopka iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP (v zvezi s 3. odstavkom 261. člena ZUP) z odsotnostjo okoliščin iz 2. odstavka 229. člena ZUP ima za posledico, da stranka ne more predlagati obnove postopka, če je vedela ali bi lahko vedela (na podlagi okoliščin bi to lahko sklepala) za izdajo odločbe, pa ni v pritožbenem roku, določenem za stranke, zahtevala vročitve odločbe in zoper njo vložila pritožbo. Nepravočasno uveljavljanje udeležbe v prvotnem postopku je torej sankcionirano tako, da v takem primeru stranskemu udeležencu zakon ne prizna obnovitvenega razloga. Ali drugače: obnovo postopka lahko oseba predlaga le, če je izvedela za odločbo ali bi lahko izvedela zanjo šele po poteku pritožbenega roka za stranko, in to v subjektivnem roku, ki začne teči od dneva, ko je izvedela, da je bila odločba izdana. V skladu z navedenim torej ni pravilno niti stališče upravnega organa druge stopnje, ki pravočasnost predloga za obnovo postopka – in ne le njegovo dopustnost – povezuje s pogoji iz 2. odstavka 229. člena ZUP.

Ob tem sodišče še dodaja, da je iz razlogov odločb obeh stopenj mogoče razbrati, da se tožnikom pravzaprav očita premalo skrbno (hitro) ravnanje za zavarovanje pravic in pravnih koristi v zvezi z njihovo nepremičnino. Tožniki naj bi namreč na podlagi dejstva, da se na sosednjem zemljišču gradi, morali takoj odzvati in opraviti poizvedbe, za kakšna dela gre in na podlagi česa so ta dovoljena.

Poštena uporaba pravic v postopku je eno od načel upravnega postopka (11. člen ZUP). Vendar pa je kršitev teh pravic, relevantnih za obravnavani primer, sankcionirana (konkretizirana) le v 2. odstavku 229. člena ZUP in v 3. odstavku 261. člena ZUP, ne pa tudi pri presoji pravočasnosti predloga za obnovo postopka. Pri tem pa upravni organ druge stopnje v primeru, ko stranka izve za gradnjo, dopušča poizvedovanje ne le pri upravnem organu, pristojnem za izdajo gradbenih dovoljenj, ampak tudi pri gradbeni inšpekciji, kar pomeni, da bo tudi v takem primeru čas, ko je oseba izvedela za izdano gradbeno dovoljenje, odvisen od rezultata njenih poizvedb, ne pa od trenutka, ko je izvedela za samo gradnjo.

Če bi zakonodajalec z vidika onemogočanja zlorabe procesnih pravic in s tem zavlačevanja postopka štel za potrebno, bi moral poseči tudi v vsebino 5. točke 1. odstavka 263. člena ZUP in zapisati, da teče enomesečni subjektivni rok od dneva, ko je stranka izvedela, da je bila odločba izdana oz. ko bi iz okoliščin mogla sklepati, da je bila odločba izdana. Ker tega ni storil, drugačna razlaga glede na predhodne razloge ni pravilna.

Upravni organ je po prejemu predloga za obnovo tako dolžan preveriti njegovo dovoljenost (1. odstavek 267. člena ZUP), med drugim, ali so podane okoliščine, v katerih bi predlagatelji obnove postopka lahko vstopili vanj že pod pogoji iz 2. odstavka 229. člena ZUP. Če presodi, da takih okoliščin ni in je predlog dovoljen, preveri pravočasnost predloga. Sodišče ob tem le dodaja, da v izpodbijani odločbi navedene okoliščine o poteku gradnje (zapora cest in postavitev gradbene ograje 29. 7. 2007) in o stikih tožnikov z investitorjem (zbor lastnikov z dne 13. 9. 2007) segajo v čas po pravnomočnosti gradbenega dovoljenja (21. 6. 2007), zato na podlagi teh okoliščin ni mogoče sklepati na ravnanje tožnikov v nasprotju z 2. odstavkom 229. člena ZUP.

Glede pomena gradbiščne table, na katero se sklicuje upravni organ druge stopnje, sodišče ponavlja svoje stališče iz sodbe opr. št. U 1121/2008 z dne 5. 2. 2009: investitor je v skladu z določbo 3. odstavka 82. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/02 in naslednji; ZGO-1) dolžan poskrbeti za označitev gradbišča s tablo, na kateri so navedeni vsi udeleženci pri graditvi objekta, imena, priimki, nazivi in funkcije odgovornih oseb ter podatki o gradbenem dovoljenju, če je ugotovljeno, da je predlagatelj videl tablo, je mogoč zaključek, da se je seznanil tudi z dejstvom, da je bilo gradbeno dovoljenje izdano. Ne zadostuje pa le ugotovitev, da je bila tabla postavljena – npr. za lastnika nepremičnine iz vplivnega območja gradnje, ki živi drugje, je lahko tabla povsem nepomembna, saj ne ve zanjo. Drugačno stališče, ki bi kot relevantno priznavalo zgolj dejstvo, da je bila tabla postavljena, bi pomenilo objektiviziranje teka roka in zato v nasprotju s 5. točko 1. odstavka 263. člena ZUP.

V nasprotju s tožbo pa sodišče ne vidi nepravilnosti v ravnanju upravnega organa v zvezi s pridobitvijo in uporabo zapisnika zbora lastnikov z dne 13. 9. 2007 v dokazne namene. V postopku mora namreč organ v skladu z načelom materialne resnice ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (1. odstavek 8. člena ZUP). Kot dokaz pa se uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru, med drugim listine in priče (2. odstavek 164. člena ZUP). Z namenom ugotoviti materialno resnico lahko torej uradna oseba izvaja tudi dokaze, za katere sama meni, da so pomembni za ugotovitev posameznega dejstva, in ne le tiste, ki jih predlagajo stranke. Tožniki ne navajajo razlogov, zakaj upravni organ ne bi smel zaprositi in v dokazni namen uporabiti omenjene listine, ki jo je na podlagi zaprosila posredoval upravnik ... ceste št...., zato dodaten preizkus v tej smeri ni mogoč. Pri tem sodišče le dodaja, da bi bil upravnik oz. njegov predstavnik v postopku lahko zaslišan kot priča glede tega, o čem se je razpravljalo na zboru lastnikov 13. 9. 2007 in ali so bili pri tem navzoči tožniki ali njihovi predstavniki.

Ker je sodišče ugotovilo, da je upravni organ nepravilno razlagal določbe ZUP o obnovi postopka, je že iz tega razloga tožbi ugodilo, izpodbijani sklep v tem delu odpravilo (3. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponovno odločanje (3. odstavek 64. člena ZUS-1). Sodišče ni samo odločilo o stvari, saj ni odločalo v sporu polne jurisdikcije in ni samo ugotavljalo dejanskega stanja (1. odstavek 65. člena ZUS-1). V ponovljenem postopku bo moral upravni organ ob upoštevanju v tej sodbi navedenih stališč še enkrat opraviti formalni preizkus vloženega predloga za obnovo postopka. Če ne bo sprejel trditve tožnikov o času, ko so se seznanili, da je bilo gradbeno dovoljenje izdano, in bo na ta čas sklepal na podlagi navzven zaznavnih okoliščin gradnje (postavitev gradbene ograje, obseg gradnje, gradbiščne table), bo moral ugotoviti ne le, ali je posamezni od predlagateljev to dejstvo zaznal, ampak tudi navesti razloge, zakaj seznanjenost s posamezno od ugotovljenih okoliščin pomeni tudi seznanjenost predlagatelja, da je bilo gradbeno dovoljenje izdano. Pri tem ni nujno, da bo dokazna ocena za posamezne tožnike, ki so sicer vsi lastniki istega objekta, enaka, saj se ta lahko razlikuje glede na njihove osebne okoliščine (npr. v tožbi poudarjajo, da vsaj dva tožnika – A.A. in Z. d.d. v stavbi nimata niti sedeža niti prebivališča).

K 3. točki izreka Če sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu z določbo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov upravnega spora v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07; v nadaljevanju Pravilnik). V obravnavanem primeru so tožniki s tožbo uspeli deloma (del je bil zavržen), vendar pa so stroški zanjo enaki, kot če bi uspeli v celoti. Zato so upravičeni do povračila celotnih stroškov, kot jih priznava omenjena določba ZUS-1. Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnike pa je v postopku zastopala odvetnica, se jim priznajo stroški v višini 350 EUR (2. odstavek 3. člena Pravilnika). V skladu z določbo 5. člena Pravilnika se pri določitvi in povrnitvi stroškov tožnikom ne uporabljajo določbe drugih predpisov, razen v primeru, če bi v postopku nastali tudi stroški prič, izvedencev in tolmačev, ko se ti stroški povrnejo na podlagi zakona, ki ureja pravdni postopek in podzakonskih predpisov, izdanih na njegovi podlagi.

Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (1. odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).