Jedro

Zakon o obrambi (ZObr - Ur.l. RS št. 82/94) v 1. odst. 109. člena določa, da se določbe v zvezi z ustrezno stopnjo splošne izobrazbe za poklicno delo v vojski ne uporabljajo za tiste, ki so bili pripadniki stalne sestave Teritorialne obrambe na dan 18.7.1991 in so ob uveljavitvi tega zakona imeli najmanj 15 let skupne zavarovalne dobe. Sodišče prve stopnje je pravilno tolmačilo omenjeno določbo 109. člena ZObr (1. in 2. odst.), da je potrebno upoštevati le stalno razporeditev pripadnika stalnega sestava slovenske vojske na določeni dolžnosti in ne morebitno začasno razporeditev na drugo dolžnost. Ker je bil tožnik stalno razporejen na dolžnost X, za katero se zahteva V. stopnja strokovne izobrazbe, je bil po določbi 109. člena ZObr upravičen do razporeditve na dolžnost X. Nikakor pa ne more biti razporejen na dolžnost Y., na katero je bil razporejen le začasno in za katero se zahteva VI. stopnja strokovne izobrazbe.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba glede odločitve o stroških postopka delno spremeni tako, da se v zadnjem odstavku izreka sodbe znesek 47.455,00 SIT zniža na znesek 29.865,00 SIT.

V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pritožbene stroške v višini 32.875,00 SIT, v 8 dneh pod izvršbo, tožena stranka pa krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki obračunati bruto in izplačati neto razlike za opravljene nadure v obdobju od 1.4.1995 do 7.3.1996, izhajajoče iz razlik osnove - plača med formacijsko dolžnostjo Y. in osnove - plača na formacijski dolžnosti X. in sicer v višini in z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov dalje do plačila, kot to izhaja iz 1. točke izreka sodbe. Del tožbenega zahtevka tožnika, ki se glasi, da se razveljavi odločba z dne 10.9.1996 št. 143-3562/96 v delu, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo zahtevo za varstvo pravic kot neutemeljeno in da se ugotovi, da tožnik izpolnjuje pogoje za razporeditev na formacijsko dolžnost Y. z vsemi pravicami in dolžnostmi, ki iz tega izhajajo in da je tožena stranka dolžna tožniku plačati razliko v plači z vsemi dodatki in nadomestili od 7.3.1996 dalje, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska do dneva plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo, pa je kot neutemeljen zavrnilo. Poleg tega je sklenilo, da se tožba v delu, v okviru katerega tožnik vtožuje razporeditev na dolžnost Y. od 7.3.1996 dalje, zaradi stvarne nepristojnosti sodišča zavrže. Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti del njenih stroškov postopka v višini 47.455,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper zavrnilni in zavrženi del sodbe in sklepa se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku. Meni, da je sklicevanje sodišča prve stopnje na določbo 46. člena Zakona o obrambi pravno nepomembno, saj ne izpodbija aktov poveljevanja, temveč le odločitev - odločbo, s katero je tožena stranka zavarnila njegovo zahtevo za varstvo pravic in s katero je zahteval, da se ga na dolžnost Y., katero je po odločbah za določen čas enega leta že opravljal, razporedi za nedoločen čas, ker je mnenja, da izpolnjuje pogoje po 109. členu Zakona o obrambi. Sodišče pa v zvezi s tem povsem samovoljno in brez pravnih argumentov tolmači omenjeno določilo 109. člena ZO. Zakon tako ne govori, da mora biti na tej dolžnosti ob uveljavitvi zakona določen ali nedoločen čas. Navaja tudi, da je sodišče napačno odmerilo stroške postopka, saj njegovih priglašenih stroškov ni odštelo, kljub temu, da je priznalo, da je s tožbenim zahtevkom uspel do 25%. S tako določenim procentom uspeha se sicer ne strinja, ker je mnenja, da je glede na vsebinsko postavljena zahtevka v sporu uspel do polovice. Sicer pa meni, da tožena stranka in njen zastopnik DP kot državna organa na podlagi 162. člena novega ZPP nista upravičena do nagrade. Zakon o državnem pravobranilstvu v 16. členu sicer določa, da se stroški zastopanja državnega pravobranilstva v postopkih pred sodišči obračunavajo po tarifi o odvetniških storitvah. Vendar so po njegovem mnenju stroški zastopanja povsem druga kategorija kot nagrada.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih razlogov ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v zvezi s tožbenim zahtevkom o glavni stvari dejansko stanje popolno ugotovilo, pravilno presodilo odločilna dejstva ter odločilo ob pravilni uporabi materialnega prava. Sodišče v postopku tudi ni bistveno kršilo takih določb postopka, na katere po določbi 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99) pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti. Zmotno pa je uporabilo materialno pravo v zvezi z odločitvijo o stroških postopka.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema pravne zaključke sodišča prve stopnje in ustrezno razlago odločitve tako glede zavrnjenega kot tudi zavrženega dela tožbenega zahtevka in razlogov sodbe ne ponavlja. V zvezi z zavrnilnim delom tožbenega zahtevka je potrebno poudariti, da si tožnik napačno tolmači določbe 109. člena Zakona o obrambi (ZObr - Ur.l. RS št. 82/94). Ta zakon v 1. odst. 109. člena ZObr res določa, da se določbe tega zakona, ki določajo ustrezno stopnje splošne izobrazbe za poklicno delo v vojski, ne uporabljajo za tiste, ki so bili pripadniki stalne sestave Teritorialne obrambe na dan 18.7.1991 in so ob uveljavitvi tega zakona imeli najmanj 15 let skupne zavarovalne dobe, kot to velja za tožnika. Kot izhaja iz listinskih dokazov, je bil tožnik v času uveljavitve ZObr (14.1.1995) po odločbi tožene stranke z dne 16.3.1994 dejansko razporejen na formacijsko dolžnost Y., vendar le za čas od 1.4.1994 do 31.3.1995, kar pomeni, da je bila tožnikova razporeditev omejena le na določen čas. Po pogodbi o zaposlitvi pa je bil tožnik za stalno razporejen na dolžnost X.. Sodišče prve stopnje je zato pravilno tolmačilo omenjeno določbo 109. člena ZObr (1. in 2. odst.) v tem smislu, da je v zvezi z uporabo tega člena potrebno upoštevati le stalno razporeditev pripadnika stalnega sestava slovenske vojske na določeni dolžnosti in ne morebitno njegovo začasno razporeditev na drugo dolžnost. Ker je bil tožnik stalno razporejen na dolžnost X., za katero se zahteva V. stopnja strokovne izobrazbe (tožnik ima končano le IV. stopnjo strokovne izobrazbe), je bil tožnik zato po določbi 109. člena ZObr upravičen do razporeditve na dolžnost X.. Nikakor pa ne more biti razporejen na dolžnost Y., na katero je bil razporejen le začasno in za katero se zahteva VI. stopnja strokovne izobrazbe. Upoštevaje navedeno je sodišče prve stopnje del tožbenega zahtevka, s katerim je tožnik uveljavljal razveljavitev odločbe z dne 10.9.1996 v delu, s katerim je tožena stranka zavrnila njegovo zahtevo za varstvo pravic kot tudi na ugotovitev, da tožnik izpolnjuje pogoje za razporeditev na formacijsko dolžnost Y., utemeljeno zavrnilo. V posledici tega pa je sodišče pravilno zavrnilo tudi tožnikov zahtevek v delu, ki se nanaša na izplačilo razlike v plači med plačo za delovno mesto Y. in delovno mesto X. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno odločilo, ko je tožbo v delu, s katerim tožnik zahteva razporeditev na dolžnost Y. od 7.3.1996 dalje, zaradi stvarne nepristojnosti sodišča zavrglo. Iz tožnikovih navedb, kot tudi iz odločbe tožene stranke z dne 10.9.1996 izrecno izhaja, da je bil tožnik v času od 1.4.1995 do 7.3.1996 na formacijski dolžnosti Y. in da je bil na to dolžnost postavljen z ukazom poveljnika 1/52 br SV, čeprav je bil formalno razporejen na formacijsko dolžnost X.. Z novim ukazom istega poveljnika dne 7.3.1996 je ponovno pričel z delom na formacijski dolžnosti X.. Ker je torej tožnik v omenjenem obdobju opravljal dela na določeni formacijski dolžnosti po ukazu poveljnika, je potrebno ugotoviti, da je prišlo do te razporeditve na podlagi ukaza tožnikovega predpostavljenega, ukaz pa po določbi 2. odst. 46. člena ZObr spada med akte poveljevanja. Kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje, pa akt poveljevanja po svoji vsebini ne predstavlja akta delovnopravne narave, zato za presojo njegove utemeljenosti oziroma pravne pravilnosti ni mogoče uporabiti predpisov, ki urejajo delovna razmerja. Upoštevaje navedeno je zaključek sodišča prve stopnje, da sodišče ni stvarno pristojno za odločanje o delu zahtevka, ki se nanaša na tožnikovo zahtevo za razporeditev na dolžnost Y. za čas od 7.3.1996 dalje, pravilen.

Pritožba pa utemeljeno opozarja na napačno odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z odmerjenimi stroški postopka. Pritožba sicer nima prav, ko zatrjuje, da tožena stranka ni upravičena do plačila nagrade za zastopanje iz razloga, ker novi ZPP ne vsebuje več takega določila. V zvezi s tem je potrebno opozoriti na določbo 1. odst. 16. člena Zakona o državnem pravobranilstvu (ZDPra - Ur.l. RS št. 20/97), ki v 1. odst. 16. člena izrecno določa, da se stroški državnega pravobranilstva v postopkih pred sodišči in upravnimi organi obračunavajo po tarifi o odvetniških storitvah. Ker toženo stranko zastopa državno pravobranilstvo, ji po omenjeni določbi nedvomno gre pravica do povrnitve stroškov zastopanja. Pritožbeno sodišče se tudi strinja s procentom uspeha, s katerim naj bi tožnik v sporu uspel in ki po ugotovitvah sodišča prve stopnje znaša 25%. Sodišče pa je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je pri odmeri stroškov upoštevalo le uspeh tožene stranke v sporu, pri čemer ni upoštevalo oziroma ni odštelo priglašenih stroškov tožeče stranke glede na njen uspeh v sporu. Pritožbeno sodišče je zato samo odmerilo priglašene stroške tožeče stranke in ugotovilo, da ti stroški skupaj s takso za tožbo in sodbo znašajo 70.362,00 SIT. Ker 25% od tega zneska (uspeh tožeče stranke v sporu) znaša 17.590,00 SIT, je potrebno višino tega zneska odšteti od že priznanih in odmerjenih stroškov toženi stranki, ki ob upoštevanju njenega uspeha v pravdi (75%) znašajo 47.455,00 SIT. Po pobotanju medsebojnih obveznosti obeh strank je tožeča stranka zato dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka le v višini 29.865,00 SIT in ne 47.455,00 SIT, kot je to zmotno odločilo sodišče prve stopnje.

Zaradi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo glede odločitve o stroških postopka delno spremenilo tako, da je v zadnjem odstavku izreka sodbe znesek 47.455,00 SIT znižalo na 29.865,00 SIT. V ostalem je pritožbo tožnika zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

Ker je tožeča stranka s pritožbo delno uspela, ji je tožena stranka dolžna povrniti tudi njene stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je v zvezi s tem tožeči stranki priznalo za sestavo pritožbe 125 odvetniških točk, kar glede na vrednost točke ob odmeri (100,00 SIT) in skupaj z 19% DDV znaša 14.875,00 SIT. Ob upoštevanju priglašenega zneska za takse za vložitev pritožbe v višini 18.000,00 SIT, znašajo tako skupni stroški pritožbe 32.875,00 SIT in stroške v tej višini je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki.

Ker odgovor tožene stranke na pritožbo ni bil potreben, tožena stranka krije sama svoje stroške tega odgovora.