21. 3. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Republike Ž. in družbe B. B., d.o.o., Z., V. in V., ki ju zastopa C. C., odvetnik v U., na seji senata dne 28. februarja 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. in družbe B. B. zoper odločbo Senata za prekrške št. Pp-1649/2004 z dne 21. 4. 2004 v zvezi z odločbo Carinskega urada Celje št. 426-40/51-1/2003/2200-030 z dne 15. 1. 2004 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Z odločbo Carinskega urada Celje je bil prvi pritožnik spoznan za odgovornega storitve prekrška po 8. točki prvega odstavka 170. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95 in nasl. – v nadaljevanju CZ). Izrečeni sta mu bili denarna kazen in varstveni ukrep odvzema blaga ter naloženo plačilo stroškov postopka. Senat za prekrške je pritožbo zavrnil kot neutemeljeno in potrdil prvostopenjsko odločbo o prekršku.

2.Pritožnika v ustavni pritožbi zatrjujeta kršitev 18., 21., 22., 23., 24., 25., 29. člena ter 34. člena Ustave. Prvostopenjsko odločbo naj ne bi izdala pristojna oseba, s čimer naj bi bila kršena pravica do sodnega varstva, saj odločajo o zadevi inšpektorji, ne pa sodniki. Kršitev 22. člena Ustave ter 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) naj bi bila v tem, ker je drugi pritožnik predlagal, da se ga zasliši, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev o njegovi pravici, pa to ni bilo storjeno. Kršitev 18., 21., 34. in 62. člena Ustave zatrjuje z navedbo, da prvi pritožnik ni razumel slovenskega jezika, v katerem je tekel postopek. Obdolženec naj bi ne bil poučen o pravici do prevajalca in o pravici, da si vzame zagovornika. Prvi pritožnik naj bi bil prisiljen v podpis zapisnika o zaslišanju. Izpodbijana odločba naj bi se tako opirala na nedovoljen dokaz. Pritožnikoma naj bi bila kršena pravica do izvajanja dokazov v njuno korist iz tretje alineje 29. člena Ustave, ker naj ne bi mogla zastavljati vprašanj cariniku, prav tako naj ne bi bilo mogoče razbrati, na podlagi katerih dokazov je bil prekršek ugotovljen. Kršena naj bi jima bila pravica do javnosti sojenja, ker ju Senat za prekrške ni obvestil o času odločanja. Zatrjujeta, da sta organa za postopek o prekršek odločala neenako in drugače, kot sicer odločata v podobnih primerih, s čimer zatrjujeta kršitev 14. oziroma 22. člena Ustave.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.Ustava v 29. členu določa temeljne pravice, ki gredo obdolžencu v kazenskem postopku in katerih namen je, da mu zagotovijo pošteno sojenje pred neodvisnim in nepristranskim sodiščem. V odločbi št. Up-120/97 z dne 18. 3. 1999 (Uradni list RS, št. 31/99 in OdlUS VIII, 126) je Ustavno sodišče sprejelo stališče, da morajo biti obdolžencu tudi v postopku o prekršku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka, da pa je raven zagotovljenih pravic lahko v primeru lažjih kršitev z manj hudimi posledicami za kaznovano osebo nižja od tiste, ki je zagotovljena v kazenskem postopku.

5.Bistveno v postopku o prekršku je, da so obdolžencu dane ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot tudi glede pravnih vidikov nanj naslovljenega očitka. Kriterij za presojo, ali je bil obdolžencu v postopku o prekršku zagotovljen pošten postopek, je jamstvo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave v povezavi z določbo 29. člena Ustave o pravnih jamstvih v kazenskem postopku. Določba prvega odstavka 87. člena Zakona o prekrških (Uradni list SRS, št. 25/83 in nasl. − v nadaljevanju ZP) daje obdolžencu in njegovemu zagovorniku ves čas postopka pravico pregledovati spis in na tej podlagi uresničevati svoje pravice do obrambe. Po določbi tretje alineje 29. člena Ustave je vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Ne glede na to, da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, mora po ustaljeni ustavnosodni presoji izvesti dokaz, ki je materialnopravno relevanten in za katerega je obramba utemeljila potrebno stopnjo verjetnosti obstoja in pravne relevantnosti. Sodišče ne sme zavrniti izvedbe predlaganih dokazov, razen če je očitno, da niso pomembni za odločitev, ali če bi bilo nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč.

6.Očitek obeh pritožnikov, da jima je bila kršena pravica iz 22. člena Ustave v zvezi z 29. členom Ustave ter 6. člen EKČP, ni utemeljen. Pritožnika nista z ničimer izkazala, da jima ni bila dana možnost sodelovati v postopku o prekršku ter uresničevati pravice do obrambe ter izjave. Iz izpodbijanih odločb je tudi razvidno, da je bil prvi pritožnik pred zaslišanjem opozorjen in poučen v skladu z določbami iz 113. člena ZP. Prav tako je bil poučen o uporabi jezika, na kar je odgovoril, da slovenski jezik razume in da tolmača ne potrebuje, prav tako je izjavil, da si zagovornika ne bo vzel. Zato za kršitev pravice očitno ne gre.

7.Po presoji Ustavnega sodišča očitki glede kršitve pravice iz tretje alineje 29. člena niso utemeljeni. V postopku na prvi stopnji je pritožnik–obdolženec podal zagovor, v katerem je imel možnost predstaviti svoj pogled na dejanski in pravni vidik zadeve. Kolikor se pritožnik ne strinja z odločitvijo oziroma s stališčem v izpodbijanih odločbah, je treba ugotoviti, da sta tako prvostopenjski organ kot drugostopenjski organ pretehtala zagovor v povezavi z drugimi dokazi in dovolj prepričljivo ter razumno obrazložila presojo izvedenih dokazov. Prvostopenjski organ je predlog za zaslišanje priče zavrnil, kar je posebej utemeljil ter pojasnil razlog, zakaj predlog ni bil sprejet. Tudi drugostopenjski organ je pojasnil, zakaj nima pomislekov v pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja ter zakaj se strinja z oceno na prvi stopnji izvedenih dokazov. Kolikor pritožnika utemeljujeta kršitev ustavne pravice z vprašanjem ocene verodostojnosti izvedenih dokazov, sodi to v polje proste sodnikove presoje. Ta ni nerazumna in ni brez podlage v izvedenih dokazih. Iz prvostopenjske odločbe tudi ne izhaja, da bi organ odločbo oprl na nedovoljene dokaze. Senat za prekrške je v obrazložitvi odločbe posebej pojasnil, zakaj izvedenih dokazov, zlasti zagovora prvega pritožnika in njegovo priznanje storitve prekrška, ni mogoče šteti kot nedovoljenih dokazov v smislu 9. točke prvega odstavka 186. člena ZP. Prvi pritožnik pavšalne navedbe, da je podpisal zapisnik proti svoji volji, s čimer zatrjuje kršitev četrte alineje 29. člena Ustave, ni izkazal.

8.Pravica do pritožbe v postopku o prekršku ima svoj ustavni temelj v 25. členu Ustave. Po tej določbi je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Ustavno sodišče je že v svoji odločbi št. U-I-98/91 z dne 10. 12. 1992 (OdlUS I, 101) poudarilo, da smisel tega ustavnega zagotovila ni le v tem, da zagotavlja posamezniku pravico do vložitve pravnega sredstva, temveč predvsem v tem, da lahko z vložitvijo pravnega sredstva učinkovito brani in varuje svoje pravne interese. Pravici do pritožbe pa odgovarja tudi obveznost organa, ki odloča o pritožbi, da pritožbo, če je dopustna, vsebinsko obravnava ter da se opredeli do tistih pritožbenih navedb, zaradi katerih bi bilo, če bi bile utemeljene, treba izpodbijano odločbo spremeniti oziroma razveljaviti. Da bi bilo razvidno, ali je pritožbeni organ upošteval navedene zahteve, pa mora biti njegova odločba obrazložena. Tako je po določbi drugega odstavka 198. člena ZP organ druge stopnje dolžan v obrazložitvi odločbe oceniti pritožbene navedbe in navesti kršitve materialnopravnih določb ZP ali predpisa, ki določa prekršek, ki jih je upošteval po uradni dolžnosti. Pritožnika sta pritožbo vložila, o njej pa je pritožbeni organ tudi odločil. Kot izhaja iz obrazložitve drugostopenjske odločbe, je drugostopenjski organ ocenil vse navedbe v pritožbi, se do njih opredelil in svojo odločitev tudi obrazložil. Zato pritožnikov očitek kršitve 25. člena Ustave ni utemeljen.

9.Prav tako ni utemeljen očitek kršitve pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave). Ustava v 23. členu določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Sodi mu lahko samo sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s sodnim redom. V konkretnem primeru je bilo sodno varstvo pritožnikoma zagotovljeno v postopku pred Senatom za prekrške, ki ga je bilo po izrecni odločbi Ustavnega sodišča obravnavati kot del sodne oblasti (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-117/93 z dne 2. 2. 1995, Uradni list RS, št. 13/95 in OdlUS IV, 10). Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 24/01 – ZP-M) je v 5. členu določal, da se za sodnike za prekrške glede zakonitega sodnika smiselno uporabljajo določbe Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) o zakonitem sodniku. Ustavno sodišče je že v odločbi št. Up-58/95 z dne 20. 11. 1997 (OdlUS VI, 196)[1] izreklo, da je pravici do sodnega varstva zadoščeno, če so odločitve drugih organov (v tem primeru carinskega) podvržene nadzoru sodišča, ki ima polno jurisdikcijo in zagotavlja jamstva po prvem odstavku 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 − EKČP). V navedeni odločbi je Ustavno sodišče zavzelo stališče, da daje ZP Senatu za prekrške, ki odloča na pritožbeni stopnji, t. i. polno jurisdikcijo, saj lahko preizkusi izpodbijano odločbo tako glede pravnih kot tudi glede dejanskih vprašanj. Senat za prekrške je v obravnavani zadevi odločil v skladu z navedenimi pristojnostmi. Glede na navedeno pritožniku očitno ni bila kršena pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Ustavno sodišče tudi ni zasledilo kršitve 24. člena Ustave, saj je bila javnost sojenja zagotovljena v skladu z zakonom.

10.Pritožnika zatrjujeta, da je bil njihov primer obravnavan neenako glede na sodno prakso. Načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) se na področju sodnih postopkov izraža kot pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Člen 22 Ustave zagotavlja, da sodišče v zadevi vsakogar odloči tako, kot sicer redno odloča v podobnih zadevah. Pritožnika s posplošenimi navedbami zatrjevane kršitve ne more utemeljiti.

11.Pritožnika očitkov, da so jima bile kršene pravice iz 18., 21., 34. in 62. člena Ustave, nista utemeljila, zato Ustavno sodišče morebitnih kršitev ni moglo preizkusiti.

12.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjujeta pritožnika, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

13.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel z dvema glasovoma proti enemu. Proti je glasoval sodnik Ribičič. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer

[1]Tako tudi Evropsko sodišče za človekove pravice v zadevi Le Compte v. Belgium, Series A No. 58–10. februar 1983.