Jedro

Tožnik je pričel z delom pri toženi stranki, delal je v proizvodnji in to vsak dan od ponedeljka do nedelje od 7:00 do 18:00 ure, pri čemer je takšno delo trajalo približno en mesec in pol. Opravljal je isto delo kot kasneje, ko je podpisal pogodbo o zaposlitvi. Do formalne sklenitve delovnega razmerja ni prišlo, ker je direktor rekel, da mora dati pogodbo o zaposlitvi najprej odvetniku, da jo pripravi, zaposlitev pa mu je vseskozi obljubljal. Sodišče prve stopnje je zato pravilno odločilo, da je tožnik pri toženi stranki delo opravljal že pred tem, ko je bila formalno sklenjena prva pogodba o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I., II., III. in V. točka izreka).

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se ugotovi, da je bil tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju že od 13. 4. 2011 dalje, tožena stranka pa je dolžna tožnika prijaviti v vsa socialna zavarovanja in mu priznati obstoj delovnega razmerja za čas od 13. 4. 2011 do 3. 9. 2011 ter mu za vse te mesece na izplačano neto plačo obračunati in odvesti vse predpisane davke in prispevke, v roku 8 dni, pod izvršbo (I. točka izreka). Razsodilo je, da je tožnik na podlagi pogodbe o zaposlitvi, sklenjene dne 15. 5. 2012 za nedoločen čas za delovno mesto vodja proizvodnje, v delovnem razmerju pri toženi stranki. Tožena stranka pa je dolžna tožniku za čas od prenehanja delovnega razmerja (po poteku odpovednega roka) po redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 26. 4. 2012 obračunati mesečno bruto nadomestilo plače v višini 820,00 EUR, od tega zneska odvesti vse predpisane davke in prispevke in tožniku izplačati pripadajoči neto znesek plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za plačo preteklega meseca ter za ta čas priznati in izplačati tudi vse ostale pravice iz delovnega razmerja (regres, nadomestilo za letni dopust), skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati regres za letni dopust za leto 2011 v višini 748,10 EUR bruto in mu po odvodu davka izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 10. 2011 dalje do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo (III. točka izreka). Zavrnilo je višji oziroma drugačen tožbeni zahtevek (za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 26. 4. 2012 in njeno razveljavitev, iz naslova zakonskih zamudnih obresti od regresa za čas od 2. 7. do 13. 10. 2011) (IV. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 865,88 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo (V. točka izreka).

Tožena stranka vlaga laično pritožbo (smiselno zoper njen ugodilni del) kot navaja se pritožuje zoper sodbo v celoti, ker je le-ta po njeni oceni neutemeljena in neresnična. Tožena stranka je na glavni obravnavi pojasnila, da tožnik A.A. laže in daje neresnične podatke. Sodišče je verjelo prevaram in lažem, pri čemer je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki le nekaj mesecev. Od dne 13. 4. 2011 do 31. 8. 2011 tožnik ni delal pri toženi stranki, milo je prosil direktorja, da bi vsaj nekaj delal pri toženi stranki in zaslužil, ker vzdržuje še svoje dekle in njeno mamo. Tožena stranka oziroma njen direktor mu je obljubil redno zaposlitev v firmi. Sodišče je navedlo, da je tožnik pri toženi stranki še vedno zaposlen na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 5. 2012. Tožena stranka je tožniku podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga dne 26. 4. 2012. Vsi delavci so dobili odpoved pogodbe o zaposlitvi in so odločbe podpisali, edino tožnik ni želel odločbe podpisati. Odločba je bila obešena na oglasni deski. Tožnik je naslednjo pogodbo za nedoločen čas podpisal 28. 2. 2012, torej en mesec pred iztekom pogodbe o zaposlitvi za določen čas od 1. 1. 2012 do 31. 3. 2012. Tožena stranka oziroma njen direktor je tožniku ponudila pogodbo o zaposlitvi iz razloga, ker so k toženi stranki že v januarju in februarju prihajali inšpektorji za delo (B.B. in C.C.) iz A., pri čemer ima tožena stranka shranjene vse zapisnike, ki jih lahko predloži, če bo pritožbeno sodišče to zanimalo. Tožnik je zadnji od vseh zaposlenih delavcev dobil odpoved pogodbe o zaposlitvi. Inšpektorji so toženi stranki navajali, da je v velikem prekršku, ker podaljšuje pogodbo o zaposlitvi za določen čas in da bo sicer tožena stranka morala plačati kazen za firmo 5.000,00 EUR, direktor pa verjetno 1.200,00 EUR. Oba inšpektorja sta vedela, da ima tožena stranka težave z obstojem firme, ker ni naročil. Inšpektorica C.C. je po mobitelu poklicala tožnika, ki je takoj prišel v pisarno in sta s toženo stranko podpisala pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Tožena stranka ne beži od nobene odgovornosti, toda sodba je popolnoma nepravilna. Tožena stranka bo sodišču predložila nove dokaze, če bo sodišče menilo, da je to potrebno. Tožena stranka je morala tožnika odstraniti z dela dne 22. 5. 2012, ker ni nič delal. Glede razsodb glede plačila regresa za letni dopust, izdatkov za predpisane davke in prispevke, stroškov postopka tožena stranka nima nič proti, da se ji obračunajo, če je kriva.

Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je iz pritožbe tožene stranke jasno razvidno, da se ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ker naj bi sodišče verjelo tožniku, ki je po mnenju tožene stranke ves čas govoril neresnico. Obe stranki imata enake možnosti dokazovati svoje navedbe in tožnik je prepričan, da mu je to uspelo. Sodišče ni zaslišalo zgolj tožnika, ampak tudi toženo stranko in priče in izvedlo predložene listinske dokaze. Očitki, da sodišče ni verjelo delavcem tožene stranke oziroma zaslišanim pričam so nesmiselni, saj je sodišče tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti pogodbe o zaposlitvi zavrnilo na podlagi izpovedbe tožene stranke in prič. Glede na to, da je tožena stranka pritožbi priložila tudi dokaze oziroma priloge je potrebno pojasniti, da sme skladno s 337. členom ZPP, pritožnik pritožbi predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ter je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih z zaslišanjem tožnika in direktorja tožene stranke D.D. ter prič E.E., F.F., G.G. (prej G.H.) ter po prečitanju listinske dokumentacije, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka, v pretežnem delu tožbenemu zahtevku tožnika ugodilo, pri čemer se pritožbeno sodišče strinja tako z ugotovljenim dejanskim stanjem kot z in uporabljenim materialnim pravom. Glede na pritožbene ugovore tožene stranka pa navaja, da ni mogoče upoštevati pritožbenih navedb tožene stranke, da bo le-ta naknadno predložila listinske dokaze, ki jih poseduje v zvezi z zaposlitvijo tožnika, v kolikor bo pritožbeno sodišče menilo, da so le-ti potrebni. ZPP namreč v 337. členu izrecno določa, da sme v pritožbi pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 4. odstavka 286. člena ZPP. Tožena stranka v pritožbi niti ne navaja, da listinske dokumentacije ni mogla predložiti niti do konca glavne obravnave.

Poudariti je tudi, da je sodišče prve stopnje izvajalo dokaze glede na dokazne predloge tožnika in tožene stranke. Sodišče je tudi na naroku za glavno obravnavo dne 6. 3. 2013 zaslišalo pritožnika – direktorja D.D., ki je podal svojo izjavo in na podlagi izvedenih dokazov pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, upoštevaje pri tem določila 8. člena ZPP, ki sicer določajo, da katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Sodišče je tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 26. 4. 2012 in za razveljavitev odpovedi zavrnilo prav na podlagi izpovedbe tožene stranke – direktorja D.D., ter tudi drugih predloženih listinskih dokazov. Sodišče je tako zagotovo verjelo toženi stranki in izjavam prič, ki niso bile v prid tožniku, ki je sicer poskušal dokazati, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Pritožbene navedbe v tem delu so torej nesmiselne. Sodišče pa je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, da je bil zaposlen pri toženi stranki že od 13. 4. 2011 dalje, torej še pred podpisom pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 8. 2011, pri čemer je ugotavljalo, ali je imelo delo, ki ga je opravljal tožnik vse znake delovnega razmerja. Pravilno sodišče prve stopnje navaja, da 1. odstavek 11. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – 103/2007 – ZDR) določa, da se glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem zakonom drugače določeno, pri čemer 4. odstavek 15. člena ZDR izrecno določa, da če stranki nista sklenili pogodbe o zaposlitvi v pisni obliki, to ne vpliva na obstoj veljavnost pogodbe o zaposlitvi, v skladu s 16. členom, ZDR pa se v primeru spora med delavcem in delodajalcem domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo njegovi elementi, ki jih določa 4. člen ZDR. Sodišče je pravilno ugotovilo elemente delovnega razmerja, da je tožnik pričel z delom pri toženi stranki 13. 4. 2011, delal je v proizvodnji in to vsak dan od ponedeljka do nedelje od 7:00 do 18:00 ure, pri čemer je takšno delo trajalo približno en mesec in pol, pri čemer je opravljal isto delo kot kasneje, ko je podpisal pogodbo o zaposlitvi. Do formalne sklenitve delovnega razmerja ni prišlo, ker je direktor rekel, da mora dati pogodbo o zaposlitvi najprej odvetniku, da jo pripravi, zaposlitev pa mu je vseskozi obljubljal. Direktor je sam potrdil, da je tožnik opravljal delo tudi v času od 13. 4. 2011 do 1. 9. 2011. Tako je sodišče pravilno odločilo, da je tožnik pri toženi stranki delo opravljal že pred 31. 8. 2011, ko je bila formalno sklenjena prva pogodba o zaposlitvi.

Tožnik je sklenil prvo pogodbo o zaposlitvi dne 31. 8. 2011 za določen čas do 31. 12. 2011 na delovnem mestu komercialist – tudi pomoč v proizvodnji, v nadaljevanju pa na podlagi pogodbe za nedoločen čas na istem delovnem mestu z dne 28. 2. 2012, pri čemer je pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas podpisana s strani tožnika kot tudi tožene stranke. Ni mogoče upoštevati pritožbenih navedb, da naj bi mu inšpektorja za delo B.B. in C.C. povedala „da je v velikem prekršku, ker podaljšuje tožniku pogodbo o zaposlitvi za določen čas ter da bo sledila kazen firmi 5.000,00 EUR in za njega kot direktorja verjetno 1.200,00 EUR.“ Inšpekcijski nadzor ne predstavlja razloga, ki bi kazal na silo ali grožnjo, kot to smiselno v pritožbi zatrjuje tožena stranka.

Tožena stranka je tožniku podala (odločbo) odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga dne 26. 4. 2012. ZDR odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ureja v 88. členu, pri čemer je poslovni razlog prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških in strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Ugotovljeno je bilo, da so na slovenski trg pričele prihajati sedežne garniture iz drugih trgov, predvsem iz Kitajske, ter da je tožena stranka postopoma odpovedovala pogodbe o zaposlitvi vsem svojim delavcem, imela pa je tudi finančne probleme zaradi velikega upada prometa, kar je upravičen poslovni razlog.

Glede plačila regresa za letni dopust tožena stranka v pritožbi sama navaja, da „nima nič proti, da se le-ta obračuna, če je kriva“. Tako je sodišče preizkusilo odločitev glede bistvenih kršitev na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ter glede uporabe materialnega prava in ugotovilo, da je sodišče pravilno tožniku priznalo regres za letni dopust na podlagi določil 131. člena ZDR, ki določa, da je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače. Tožniku pripada regres za letni dopust za leto 2011 v višini 748,10 EUR, torej v višini minimalne plače v letu 2011. Sodišče je tudi pravilno zapadlost regresa štelo po šestih mesecih dela upoštevaje določila 161. člena ZDR, tako da je zamuda nastala 14. 10. 2011. Sodišče je pravilno odločilo o stroških postopka na podlagi določil 3. odstavka 154. člena ZPP, saj je tožnik s tožbenim zahtevkom v pretežnem delu uspel. Tako je tožena stranka dolžna povrniti tožniku stroške v višini 865,88 EUR, v primeru zamude s plačilom z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj le-ta ni prispeval k rešitvi spora. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.