22. 9. 2022

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Policijskega sindikata Slovenije - PSS, Ljubljana, in v postopku za preizkus pobude Policijskega sindikata Slovenije - PSS, Ljubljana, ki ga zastopa Odvetniška pisarna LMR, d. o. o., Ljubljana, na seji 22. septembra 2022

sklenilo:

1.Zahteva za oceno ustavnosti četrtega odstavka 123. člena Zakona o interventnih ukrepih za omilitev posledic drugega vala epidemije COVID-19 (Uradni list RS, št. 175/20) se zavrže.

2.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti četrtega odstavka 123. člena Zakona o interventnih ukrepih za omilitev posledic drugega vala epidemije COVID-19 se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Predlagatelj izpodbija četrti odstavek 123. člena Zakona o interventnih ukrepih za omilitev posledic drugega vala epidemije COVID-19 (v nadaljevanju ZIUOPDVE). Ta določa, da ne glede na določbe zakonov in kolektivnih pogodb, ki urejajo osnovo za nadomestilo plače za čas odsotnosti z dela, se dodatek za rizične razmere na podlagi 11. točke 39. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor (Uradni list RS, št. 57/08 in nasl. – v nadaljevanju KPJS) ne všteva v osnovo za nadomestilo plače za čas odsotnosti z dela. Predlagatelj zatrjuje neskladje z 2. členom, tretjim odstavkom 3.a člena, drugim odstavkom 14. člena, 50. in 76. členom ter drugim odstavkom 153. člena Ustave. Navaja, da je zakonodajalec z izpodbijano določbo omejil dodatek, ki se upošteva pri izračunu nadomestila, in tako vplival na višino nadomestila za čas odsotnosti z dela. Predlagatelj zato meni, da je izpolnjena procesna predpostavka ogroženosti pravic delavcev.

2.Predlagatelj za primer, če bi Ustavno sodišče štelo, da ni izkazal ogroženosti pravic delavcev, predlaga, naj Ustavno sodišče navedeno zahtevo šteje kot pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti izpodbijane določbe. Navaja, da naj bi Ustavno sodišče štelo, da pravni interes za vložitev pobude izkazuje tudi sindikat, čeprav izpodbijani predpis ne posega neposredno v njegove lastne pravice, pravne interese ali pravni položaj, če bi izpodbijani predpis lahko neposredno posegel v pravice, pravne interese ali pravni položaj delavcev. Sporna določba pa naj bi posegala v socialni položaj javnih uslužbencev, članov predlagatelja.

B. – I.

3.Člen 123 ZIUOPDVE je v zakonu uvrščen med začasne ukrepe v javnem sektorju in ureja zagotavljanje sredstev za dodatek po 11. točki prvega odstavka 39. člena KPJS. Skladno s prvim in tretjim odstavkom 123. člena ZIUOPDVE se delodajalcem v javnem sektorju sredstva za financiranje tega dodatka zagotovijo v proračunu Republike Slovenije od 19. 10. 2020 za čas trajanja epidemije.

4.Veljavnost začasnega ukrepa iz 123. člena ZIUOPDVE se je iztekla z veljavnostjo Odloka o razglasitvi epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 73/21 – v nadaljevanju Odlok) dne 15. 6. 2021.[1] Izpodbijani ukrep je glede na navedeno veljal od 19. 10. 2020 do 15. 6. 2021. To pomeni, da je četrti odstavek 123. člena ZIUOPDVE med postopkom pred Ustavnim sodiščem prenehal veljati. Ustavno sodišče presoja praviloma le veljavne predpise. Če se z zahtevo ali s pobudo izpodbija predpis, ki v času vložitve ne velja več, odloči Ustavno sodišče o njegovi protiustavnosti oziroma zakonitost le, če niso bile odpravljene posledice njegove protiustavnosti oziroma nezakonitosti (prvi odstavek 47. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS). Za presojo izpodbijanega predpisa bi moral torej predlagatelj izkazati obstoj pravovarstvene potrebe.

5.Reprezentativni sindikat za območje države za posamezno dejavnost ali poklic lahko na podlagi enajste alineje prvega odstavka 23.a člena ZUstS začne postopek za oceno ustavnosti oziroma zakonitosti predpisa, če so ogrožene pravice delavcev. Za vložitev zahteve sindikata morata biti torej izpolnjena oba pogoja: reprezentativnost in ogroženost pravic delavcev. Predlagatelj je izkazal prvi zakonski pogoj, ker je reprezentativni sindikat v dejavnosti. Za izpolnitev pogoja ogroženosti pravic delavcev mora predlagatelj izkazati, da izpodbijana ureditev ogroža pravice delavcev.

6.Bistvo spora v tej zadevi je prikrajšanje delavcev v zvezi z nadomestilom plače. Gre torej za spor o prikrajšanju delavcev v zvezi z denarno pravico iz delovnega razmerja. Iz ustaljene ustavnosodne presoje izhaja, da zgolj zmanjšanje ali poslabšanje (materialnih) pravic delavcev iz delovnega razmerja ne pomeni ogroženosti v smislu 23.a člena ZUstS.[2] Glede na to zakonski pogoj ogroženosti kot eden izmed pogojev za vložitev zahteve ni izpolnjen. Zato tudi pravovarstvene potrebe za presojo izpodbijane določbe predlagatelj ne more izkazati.[3]

7.Ker predlagatelj ni izkazal pogoja ogroženosti pravic delavcev po enajsti alineji prvega odstavka 23.a člena ZUstS, je Ustavno sodišče zahtevo zavrglo (1. točka izreka).

B. – II.

8.Ustavno sodišče je štelo, da predlagatelj vlaga tudi pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti četrtega odstavka 123. člena ZIUOPDVE.

9.Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti oziroma zakonitosti predpisa ali splošnega akta, izdanega za izvrševanje javnih pooblastil, lahko da, kdor izkaže pravni interes ob vložitvi pobude (prvi odstavek 24. člena ZUstS). Po drugem odstavku navedenega člena je pravni interes podan, če predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj.

10.Iz ustaljene ustavnosodne presoje izhaja, da imajo politične stranke, društva, zbornice oziroma druga združenja pravni interes le za izpodbijanje predpisov, ki neposredno posegajo v njihove pravice, pravne interese ali v njihov pravni položaj. Za pobude, ki jih ti subjekti vlagajo zaradi varstva pravic in interesov svojih članov ali drugih oseb oziroma ker menijo, da uveljavljajo splošni družbeni interes, njihov pravni interes ni izkazan.[4] Ustavno sodišče je sicer izjemoma priznalo pravni interes za vložitev pobude tistim združenjem, ki so bila ustanovljena z namenom zagotavljanja pravic in interesov tistih skupin oseb, ki se v njih povezujejo, izpodbijani predpis pa naj bi jim te pravice kratil.[5] Vendar pa je bilo po sprejetju stališča Ustavnega sodišča, da je treba v primeru, ko predpis ne učinkuje neposredno, izčrpati vsa pravna sredstva in šele po njihovem izčrpanju hkrati z ustavno pritožbo vložiti tudi pobudo, to preseženo.[6] V primerih, ko predpis ne učinkuje neposredno, združenjem ni več mogoče priznavati pravnega interesa za vložitev pobude zaradi varstva pravic in interesov njihovih članov. Politične stranke, društva, zbornice in združenja namreč ne morejo v konkretnem sporu svojih članic nastopati kot stranka ali stranski udeleženec, saj ne varujejo svojih pravic in pravnih interesov. Posledično in iz enakega razloga tudi ne morejo vložiti ustavne pritožbe in hkrati z njo tudi ne pobude za varstvo pravic svojih članov.[7] Prav za takšen primer pa gre tudi v tej zadevi.

11.Glede na navedeno predlagatelj kot pobudnik ne izkazuje pravnega interesa za začetek postopka za oceno ustavnosti četrtega odstavka 123. člena ZIUOPDVE. Zato je Ustavno sodišče pobudo zavrglo (2. točka izreka).

C.

12.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi prvega in tretjega odstavka 25. člena ZUstS ter tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnica in sodniki dr. Rok Čeferin, dr. Rajko Knez, dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik, dr. Rok Svetlič in Marko Šorli. Sklep je sprejelo soglasno.

dr. Matej Accetto Predsednik

dr. Rok Čeferin Podpredsednik

[1]V 2. členu Odloka je bilo določeno, da začne veljati 17. 5. 2021 in velja 30 dni.

[2]Glej npr. sklepe Ustavnega sodišča št. U-I-233/13 z dne 8. 1. 2015, št. U-I-236/13 z dne 8. 1. 2015, št. U-I-192/14 z dne 4. 2. 2016 in št. U-I-252/14 z dne 11. 2. 2016.

[3]Prim. s sklepi Ustavnega sodišča št. U-I-303/20 z dne 10. 3. 2022, 6. točka obrazložitve, št. U-I-550/21 z dne 6. 1. 2022, 4. točka obrazložitve, in št. U-I-45/21 z dne 3. 6. 2021, 4. točka obrazložitve.

[4]Primerjaj z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-246/02 z dne 3. 4. 2003 (Uradni list RS, št. 36/03, in OdlUS XII, 24), 10. točka obrazložitve, in s sklepom Ustavnega sodišča št. U-I-76/16 z dne 12. 9. 2016, 4. točka obrazložitve.

[5]Tako npr. odločbe oziroma sklepi Ustavnega sodišča št. U-I-75/96 z dne 14. 11. 1996 (Uradni list RS, št. 68/96, in OdlUS V, 154), 3. točka obrazložitve; št. U-I-326/98 z dne 14. 10. 1998 (Uradni list RS, št. 76/98, in OdlUS VII, 190), 4. točka obrazložitve; št. U-I-31/96 z dne 26. 11. 1998 (OdlUS VII, 212), 12. točka obrazložitve; št. U-I-246/02, 10. točka obrazložitve; in št. U-I-127/01 z dne 12. 2. 2004 (Uradni list RS, št. 25/04, in OdlUS XIII, 10), 10. točka obrazložitve.

[6]Glej sklep Ustavnega sodišča št. U-I-275/07 z dne 22. 11. 2007 (Uradni list RS, št. 110/07, in OdlUS XVI, 82).

[7]Primerjaj s sklepom Ustavnega sodišča št. U-I-158/07 z dne 4. 12. 2008, 5. točka obrazložitve. Glej tudi sklepa Ustavnega sodišča št. U-I-79/16 z dne 12. 4. 2018, 5. točka obrazložitve, in št. U-I-20/18 z dne 6. 6. 2018, 5. in 6. točka obrazložitve.