Jedro

Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju, ali tožniku do izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do pokojnine manjka do pet let pokojninske dobe, oziroma v tem okviru, kdaj bo tožnik izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, pravilno upoštevalo možnost znižanja starostne meje zaradi zaposlitve pred 18. letom starosti in služenja vojaškega roka po 28. členu ZPIZ-2. Toženka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je nejasno, ali bo tožnik znižanje starostne meje uveljavljal, in da bi lahko bil posebnega varstva pred odpovedjo deležen le delavec, ki bi se dejansko upokojil. Do dejanske upokojitve v času podaje odpovedi ne more priti, saj zakonska določba (prvi odstavek 114. člena ZDR-1) pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi varuje delavca, kot je tožnik, ki mu do izpolnitve pogojev za starostno pokojnino manjka do pet let delovne dobe. Ali se bo delavec, ki poda izjavo o uveljavljanju znižanja starostne meje, dejansko upokojil pod takšnimi pogoji, je za odločitev nebistveno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati pritožbene stroške v višini 279,62 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 4. 2021 nezakonita. Pogodbo o zaposlitvi z dne 27. 12. 2018 je sodno razvezalo z dnem 2. 10. 2021. Toženki je naložilo, da tožniku plača denarno povračilo v višini 5.363,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka osemdnevnega izpolnitvenega roka do plačila; v presežku je zahtevek zavrnilo. Naložilo ji je, da tožniku plača pravdne stroške v višini 1.005,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka osemdnevnega izpolnitvenega roka do plačila. Odločilo je, da je zavezanec za plačilo sodne takse toženka.

2. Toženka se pritožuje zoper ugodilni del navedene sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženka dejansko prenehala poslovati oziroma obstajati že aprila 2021, ko je podala odpoved pogodbe o zaposlitvi vsem delavcem (točka 16 obrazložitve). Delavcem ni mogla zagotavljati dela. Posebno varstvo pred odpovedjo ne velja v postopku prenehanja delodajalca. Pogodba o zaposlitvi ne more obstajati, če ni delodajalca. Sodišče prve stopnje je pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo šele dne 2. 10. 2021, česar sploh ni obrazložilo. Tožnik je pred sodiščem prve stopnje navedel, da bo uveljavljal znižanje starostne meje za pridobitev pravice do pokojnine le, da bi v sporu uspel. Ali jo bo res uveljavljal, je nejasno. Če je ne bo uveljavljal, ne bi smel biti deležen posebnega varstva pred odpovedjo. Posebnega varstva bi lahko bil deležen le delavec, ki bi se dejansko upokojil. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka navedbe toženke. Navaja, da toženka ni začela postopka za njeno prenehanje. Delovno razmerje mu je prenehalo dne 2. 10. 2021, šest mesecev po poteku odpovednega roka. S tem dnem ga je toženka odjavila iz socialnih zavarovanj in s tem dnem je uveljavljal sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. V postopku pred sodiščem prve stopnje je predložil dokaze o datumu izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine. S podatkom o delovni dobi (več kot 36 let) je bila toženka seznanjena, saj je bil naveden na plačilnih listah. Od nje se je pričakovala določena skrbnost. Tožnika bi lahko vprašala, ali bo uveljavljal znižanje starostne meje. Zahtevka za priznanje pravice do starostne pokojnine ne more podati, preden izpolni pogoje zanjo, to bo predvidoma dne 13. 5. 2025. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, 26/99 in nadalj.) pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Posebno varstvo delavcev pred upokojitvijo je urejeno v 114. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.). Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju, ali tožniku do izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do pokojnine manjka do pet let pokojninske dobe oziroma v tem okviru kdaj bo tožnik izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, pravilno upoštevalo možnost znižanja starostne meje zaradi zaposlitve pred 18. letom starosti in služenja vojaškega roka po 28. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2; Ur. l. RS, št. 96/2012 in nadalj.). Toženka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je nejasno, ali bo tožnik znižanje starostne meje uveljavljal, in da bi lahko bil posebnega varstva pred odpovedjo deležen le delavec, ki bi se dejansko upokojil. Do dejanske upokojitve v času podaje odpovedi ne more priti, saj zakonska določba (prvi odstavek 114. člena ZDR-1) pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi varuje delavca, kot je tožnik, ki mu do izpolnitve pogojev za starostno pokojnino manjka do pet let delovne dobe. Ali se bo delavec, ki poda izjavo o uveljavljanju znižanja starostne meje, dejansko upokojil pod takšnimi pogoji, je za odločitev nebistveno – ni bistveno, ali tovrstna izjava delavca kakorkoli zavezuje za naprej oziroma ob izpolnjevanju pogojev za upokojitev (prim. sodba in sklep VS RS VIII Ips 86/2017).

7. Posebno varstvo pred odpovedjo, določeno v prvem odstavku 114. člena ZDR-1, ne velja v primeru uvedbe postopka prenehanja delodajalca (drugi odstavek 114. člena ZDR-1). Toženka pred sodiščem prve stopnje ni navedla, da bi bil nad njo uveden postopek prenehanja. Do njenih navedb glede dejanskega prenehanja poslovanja, ki jih ponavlja v pritožbi, se je pravilno opredelilo v izpodbijani sodbi in jih utemeljeno označilo za nebistvene.

8. V točki 16 obrazložitve, ki jo izpostavlja pritožba, je sodišče prve stopnje povzelo navedbe tožnika, da toženka dejansko ne posluje več, s katerimi je utemeljil svoj predlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi na podlagi 118. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje mu je utemeljeno sledilo in pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo dne 2. 10. 2021, kar je datum dejanskega prenehanja delovnega razmerja, kot jasno izhaja iz izpodbijane sodbe. Datum dejanskega prenehanja delovnega razmerja je najzgodnejši datum za sodno razvezo in pomeni, da sodišče prve stopnje po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja (nezakoniti odpovedi) ne ugotovi trajanja delovnega razmerja (najdlje do odločitve sodišča prve stopnje; kot določa prvi odstavek 118. člena ZPP).

9. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

10. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Toženka je dolžna tožniku po načelu uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP) plačati za pravdo potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP), ki jih je pritožbeno sodišče priznalo v okviru priglasitve v skladu z Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/15 in nadalj.), in sicer 375 točk za odgovor na pritožbo in 7 točk materialnih stroškov, kar skupaj z davkom na dodano vrednost znaša 279,62 EUR.