Jedro

Uspešno izpodbita domneva o obstoju (objektivnega) pogoja za izpodbijanje iz 1. točke prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP v celoti konzumira (objektivni) pogoj za izpodbijanje iz prve alineje 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba prve stopnje se v izpodbijanem delu, to je v ugoditvenih izrekih pod I. in II. točko ter v izreku o pravdnih stroških pod IV. točko, razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo I Pg 456/2014 z dne 26. 6. 2014 izreklo: “I. V razmerju med tožečo in toženo stranko se razveljavi učinek: “-” plačila denarnega zneska v višini 10.000,00 EUR, izvedenega dne 26. 5. 2009, “-” plačila denarnega zneska v višini 1.256,00 EUR, izvedenega dne 20. 7. 2009, “-” plačila denarnega zneska v višini 2.000,00 EUR, izvedenega dne 29. 6. 2009, “-” plačila denarnega zneska v višini 1.000,00 EUR, plačanega po Dogovoru o asignaciji z dne 10. 7. 2009, sklenjenega med pravdnima strankama in družbo H. d. o. o. II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati denarni znesek v višini 14.256,00 EUR v 15 dneh, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. III. Tožbeni zahtevek se v delu, ko tožeča stranka zahteva plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 14.256,00 EUR za čas od 27. 9. 2010 do poteka 15 dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, zavrne. IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 1.439,75 EUR stroškov tega pravdnega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.”

2. Tožeča stranka se je zoper zavrnilni izrek pod III. točko sodbe prve stopnje ni pritožila.

3. Tožena stranka pa s 23. 9. 2014 pravočasno vloženo pritožbo izpodbija sodbo prve stopnje v ugoditvenih izrekih pod I. in II. točko ter v izreku o pravdnih stroških pod IV. točko iz vseh (3) pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo vseh stroškov postopka (vključno s stroški predhodnih postopkov), oziroma podrejeno, da sodbo prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo pošlje sodišču prve stopnje v novo sojenje, pred novega sodnika, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbe.

4. Tožena stranke je priglasila v stroškovniku specificirane stroške pritožbe.

5. Tožeča stranka odgovora na pritožbo ni vložila.

6. Pritožba je utemeljena.

7. Ker je sodišče prve stopnje z izpodbijano odločitvijo zmotno uporabilo materialno pravo (tudi na pravilno uporabo materialnega prava pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP)), zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa je dejansko stanje nepopolno ugotovilo, se pritožbeno sodišče s preostalima uveljavljenima pritožbenima razlogoma (bistvena kršitev določb pravdnega postopka in zmotna ugotovitev dejanskega stanja (1. ter 2. točka prvega odstavka 338. člena ZPP)) ni (posebej) ukvarjalo.

8. Sodišče prve stopnje je svojo presojo, da je “Tožena stranka … obstoj objektivnega pogoja izpodbojnosti pravnega dejanja dokazala že z obstojem domneve iz 1. točke I. odstavka 272. člena ZFPPIPP (Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju), ki je toženi stranki ni uspelo izpodbiti.”, obrazložilo takole: “Po določbi I. odstavka 272. člena ZFPPIPP velja, če upnik, v korist katerega je bilo dejanje opravljeno, ne dokaže drugače, da je pogoj iz 1. točke I. odstavka 271. člena tega zakona izpolnjen: 1. če je bilo dejanje opravljeno zaradi izpolnitve obveznosti stečajnega dolžnika na podlagi dvostranske pogodbe ali drugega dvostranskega pravnega posla v korist upnika, ki je svojo nasprotno izpolnitev opravil pred izpolnitvijo stečajnega dolžnika, 2. če je upnik zaradi pravnega dejanja stečajnega dolžnika pridobil položaj ločitvenega upnika glede plačila terjatve, ki je nastala, preden je bilo opravljeno to dejanje ali 3. če je bilo dejanje opravljeno med postopkom prisilne poravnave v nasprotju s 151. členom tega zakona.” (13. točka obrazložitve sodbe); “Kot bo pojasnjeno v nadaljevanje te sodbe (pri razlogovanju o obstoju subjektivnega elementa izpodbojnosti) je sodišče v ponovljenem sojenju štelo, da je tožena stranka opravila storitve na podlagi Pogodbe o poslovnem svetovanju “L. i.” z dne 18. 12. 2008, in sicer dne 27. 3. 2009 (datum na priloženem poročilu - B 5). Med strankama ni bilo sporno, da je tožena stranka za navedene storitve izdala račun št. 2009*4*3 z dne 3. 4. 2009, ki je zapadel v plačilo dne 11. 4. 2009 (A 6). Prav tako med pravdnima strankama ni sporno, da so bila izpodbijana plačila izvršena v več delih, in sicer dne 26. 5. 2009, dne 29. 6. 2009 in 20. 7. 2009, dogovor o asignaciji za preostanek dolga pa je bil sklenjen dne 10. 7. 2009. Iz navedenega izhaja, da so izpodbijana plačila s strani tožeče stranke bila izvršena po tem, ko je tožena stranka predhodno, to je dne 27. 3. 2009 opravila storitev, navedeno pa v skladu z določbo 1. točke I. odstavka 272. člena ZFPPIPP predstavlja domnevo, da je izpolnjen objektivni pogoj iz 1. točke I. odstavka 271. člena ZFPPIPP.” (14. točka obrazložitve sodbe); “Po določbi II. odstavka 272. člena ZFPPIPP pa lahko upnik, v korist katerega je bilo dejanje opravljeno, zgoraj navedeno domnevo izpodbije, če dokaže, da je stečajni dolžnik svojo izpolnitev opravil v roku po prejemu njegove izpolnitve, ki po poslovnih običajih, uzancah ali praksi, ki je obstajala med njim in stečajnim dolžnikom, velja za običajen rok izpolnitve obveznosti na podlagi pravnih poslov enakih značilnosti kot pravni posel, na podlagi katerega je bila opravljena izpolnitev stečajnega dolžnika.” (15. točka obrazložitve sodbe); “Tožena stranka je trdila, da plačilo, ki je bilo izvedeno v več delih in tudi sami roki izpolnitve niso nič neobičajnega, v primerjavi z drugimi njenimi dolžniki, ki imajo daljše roke, prav tako pa plačilo razdelijo tudi na več delov.” (16. točka obrazložitve sodbe); “Po določbi II. odstavka 272. člena ZFPPIPP je relevantno le poslovno razmerje med pogodbenima strankama in njuna poslovna praksa oziroma njuni poslovni običaji, zato je za uspešno izpodbijanje domneve iz 1. točke I. odstavka 272. člena ZFPPIPP neupoštevno navajanje tožene stranke, ki se sklicuje na poslovno prakso v zvezi z obliko in roki plačil, ki jih ima z drugimi njenimi poslovnimi partnerji.” (17. točka obrazložitve sodbe); “Sodišče pa ob tem še dodaja, da se tožena stranka na običajno prakso glede plačil med toženo in tožečo stranko tudi ne more sklicevati. Iz navedb pravdnih strank namreč ne izhaja, da bi pred izpodbijanim pravnim poslom že poslovno sodelovali, na poslovno prakso med pravdnima strankama pa ni mogoče sklepati zgolj iz primerov plačil, ki jih v konkretni pravdni zadevi izpodbija tožeča stranka. Običajnost roka izpolnitve (in tudi načina izpolnitve) je mogoče presojati le na podlagi poslovne prakse, ki je med poslovnima strankama dolgotrajnejša in s tem ustaljena, kar pa poslovna praksa med pravdnima strankama v konkretnem primeru ni. Ker med strankama na podlagi navedenega ni mogoče govoriti o poslovni praksi, tožena stranka tudi, če bi se sklicevala na poslovno prakso s tožečo stranko (in ne na poslovno prakso z drugimi poslovnimi partnerji, kot je to trdila tožena stranka), ne bi mogla biti uspešna z izpodbijanjem domneve o obstoju objektivnega pogoja izpodbojnosti.” (18. točka obrazložitve sodbe); ter “Tožeča stranka je obstoj objektivnega pogoja izpodbojnosti pravnega dejanja dokazala že z obstojem domneve iz 1. točke I. odstavka 272. člena ZFPPIPP, ki je toženi stranki ni uspelo izpodbiti. Kljub temu pa je tožeča stranka obstoj objektivnega pogoja izpodbojnosti utemeljevala tudi z navedbami, da bodo ostali zaradi izpodbijanih plačil toženi stranki, ostali upniki tožeče stranke prikrajšani, saj bodo dobili svoje terjatve poplačane v veliko manjšem odstotku.” (19. točka obrazložitve sodbe).

9. Tožena stranka pa v pritožbi utemeljeno navaja: “Sodišče v točki 16 sodbe (nepopolno) navaja trditve tožene stranke glede običajnosti plačil in rokov izpolnitve v primerjavi z njenimi dolžniki, pozabi pa navesti, da se je tožena stranka sklicevala na dolžnike - gradbena podjetja in na njihov način poslovanja - plačevanja (z zamudo, v več delih), kar je bil pogost in splošno znan pojav še pred začetkom krize (konec leta 2009). Trditve glede plačevanja z zamudo je potrdila tudi tožeča stranka, kot tudi priči Ž. in M. Zato se ni mogoče strinjati, da je neupoštevno navajanje tožene stranke, ki se je sklicevala na splošno znano poslovno prakso gradbenih podjetij, kamor sodi tudi tožeča stranka.” (prvi odstavek na tretji strani obrazložitve).

10. Ob pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje: “Iz navedb pravdnih strank … ne izhaja, da bi pred izpodbijanim pravnim poslom že poslovno sodelovali, na poslovno prakso med pravdnima strankama pa ni mogoče sklepati zgolj iz primerov plačil, ki jih v konkretni pravdni zadevi izpodbija tožeča stranka.” in “… med strankama na podlagi navedenega ni mogoče govoriti o poslovni praksi … .”, je pravilen tudi njegov dodatek, da “… se tožena stranka na običajno prakso glede plačil med toženo in tožečo stranko … ne more sklicevati … .” ter da je “Običajnost roka izpolnitve (in tudi načina izpolnitve) … mogoče presojati le na podlagi poslovne prakse, ki je med poslovnima strankama dolgotrajnejša in s tem ustaljena … .” Ker po povedanem med stečajnim dolžnikom in toženo stranko ni bilo (dolgotrajnejše) poslovne prakse, tožena stranka res ni mogla zatrjevati in dokazovati, da je stečajni dolžnik izpolnil svojo obveznost v roku, v katerem je najpogosteje izpolnjeval obveznosti enake vrste v razmerju do nje (sopogodbenice), torej da je obveznost izpolnil v roku, ki je po poslovni praksi med stečajnim dolžnikom in njo veljal za običajen rok. Zato pa je domnevo o obstoju (objektivnega) pogoja za izpodbijanje iz 1. točke prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP lahko izpodbijala (le) z zatrjevanjem in dokazovanjem, da je stečajni dolžnik izpolnil svojo obveznost v roku, v katerem poslovni subjekti najpogosteje izpolnjujejo obveznosti enake vrste, torej da je obveznost izpolnil v roku, ki se je splošno uveljavil (in tako postal nezapisani poslovni običaj) na tem področju poslovanja.(1) Ali je tožena stranka s svojim zatrjevanjem in dokazovanjem uspela izpodbiti cit. domnevo o obstoju (objektivnega) pogoja za izpodbijanje iz 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP, pa sodišče prve stopnje (še) ni ugotavljalo. Pritožbeno sodišče pri tem še pojasnjuje, da uspešno izpodbita domneva o obstoju (objektivnega) pogoja za izpodbijanje iz 1. točke prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP v celoti konzumira (objektivni) pogoj za izpodbijanje iz prve alineje 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP.

11. Neutemeljene so pritožbene navedbe in predlog tožene stranke: “Ne glede na to pa je sodišče pozabilo odločati in toženi stranki priznati pritožbene stroške v postopku opr. št. Cpg 232/2012 in pritožbenem postopku opr. št. Cpg 5/2014, v katerih je tožena stranka uspela s pritožbo zoper sodbi opr. št. I Pg 1450/2010 z dne 16. 2. 2012 in sodbo opr. št. I Pg 1645/2012 z dne 4. 3. 2013, ki sta bili obe razveljavljeni. Tožena stranka zato predlaga, da Višje sodišče odloči o teh stroških, tako da odloči, da je tožeča stranka dolžna toženi strani iz naslova obeh uspešnih pritožb naslednje stroške … .” Temeljno pravilo o povrnitvi pravdnih stroškov je, da v končni posledici bremenijo tistega, ki je s svojim ravnanjem povzročil, da je bila pravda potrebna, zaradi kršitve subjektivnih pravic materialnega prava nasprotne stranke pa jo je izgubil (načelo uspeha ali causae). Odločilno je načelo končnega uspeha, ne pa uspešnost posameznih pravdnih dejanj (razen, če gre za separatne stroške). Čeprav npr. tožeča stranka predhodno uspe s svojo pritožbo ter se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, mora toženi stranki po načelu uspeha povrniti vse pravdne stroške, če je sodišče v ponovljenem postopku izdalo pravnomočno zavrnilno sodbo. S stališča tožeče stranke pomeni uspeh po 154. členu ZPP ugodilna sodba, s stališča tožene stranke pa zavrnilna sodba ali sklep o zavrženju tožbe.(2)

12. Ker je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovilo, je bilo treba pritožbi ugoditi, in ker je pritožbeno sodišče glede na naravo stvari ter okoliščine primera in zaradi zagotavljanja pravice do pritožbe (25. člen Ustave) ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, sodbo prve stopnje v izpodbijanem delu (prvi odstavek 350. člena ZPP) razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

13. Če sodišče druge stopnje razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in mu vrne zadevo v novo sojenje, lahko odredi, da se opravi nova glavna obravnava pred drugim senatom (356. člen ZPP). Sodišče druge stopnje bo vedno odredilo, da mora novo sojenje opraviti drug sodnik, če je izpodbijano sodbo izdal sodnik, ki bi moral biti po zakonu izločen, ali ki je bil izločen s sklepom predsednika sodišča (2. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sicer pa uporabi pooblastilo iz 356. člena ZPP takrat, ko ugotovi, da za to obstajajo upravičeni razlogi. Med temi razlogi so npr. mnenje pritožbenega sodišča, da bi ponovno sojenje ogrozilo učinkovit potek sojenja, vztrajanje sodnika pri svojih stališčih in neupoštevanje napotil pritožbenega sodišča pri zaporednih razveljavitvah, nepristranskost sodnika, ipd.(3) Tožena stranka sicer v pritožbi meni, da “… je potrebno zadevo poslati pred novega sodnika, saj okrožna sodnica … ne upošteva navodil Višjega sodišča iz obeh cit. sklepov in (že tretjič) vztraja pri svoji odločitvi (t. j. da se tožbenemu zahtevku ugodi), ob tem pa svojo odločitev pojasnjuje tako, da obsežno navaja trditve tožeče stranke, argumente tožene stranke pa namenoma izpusti in se z njimi ne ukvarja (kljub jasnim navodilom Višjega sodišča).” Ker pa nato samo posplošeno navaja, da se ji “… pojavlja resen sum v njeno nepristranskost in evidentno neenako obravnavanje obeh strank.”, pritožbeno sodišče misli, da njen predlog vendarle ni utemeljen. Odločitev v zadevi je stvar dokazne ocene sodnika. Če katera od pravdnih strank z njo ne soglaša, ima na razpolago (redno ali izredno) pravno sredstvo. Takšna ali drugačna dokazna ocena sodnika namreč sama po sebi oziroma avtomatično še ne pomeni njegove pristranskosti in neenakopravne obravnave pravdnih strank.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

15. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju napotkov pritožbenega sodišča (za nadaljnje delo) v 10. točki obrazložitve njegovega sklepa (prvi odstavek 362. člena ZPP) razpisati novo glavno obravnavo, na njej odrediti izvedbo ter izvesti vse dokaze pravdnih strank, za katere bo ocenilo, da so pomembni za (pravilno in) popolno ugotovitev za odločitev odločilnih dejstev oziroma dejanskega stanja, podati dokazno oceno izvedenih dokazov ter nato nanjo pravilno uporabiti materialno pravo. Če bo potrebno, bo pred tem še moralo kritično obravnavati tudi druga vprašanja, ki jih v pritožbi (glede preostalih uveljavljenih pritožbenih razlogov) navaja tožena stranka.

Op. št. (1): Prim.: Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) / razširjena uvodna pojasnila Nina Plavšak. - 1. natis. - Ljubljana: GV Založba, 2008, 5.6.4. Objektivni pogoj izpodbojnosti, str. 206: “Domneva, določena v 1. točki prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP, ohranja načelo, da objektivni pogoj izpodbojnosti obstaja, če izpolnitev ni bila opravljena po načelu sočasnosti izpolnitve oziroma dosledneje, če je druga stranka svojo izpolnitev opravila prva. Vendar lahko upnik (oseba, v korist katere je bila opravljena taka izpolnitev) po drugem odstavku 272. člena ZFPPIPP to domnevo izpodbije, če dokaže, da je stečajni dolžnik svojo izpolnitev opravil v roku po prejemu njegove nasprotne izpolnitve, ki po poslovnih običajih, uzancah ali praksi, ki je obstajala med njim in stečajnim dolžnikom, velja za običajen rok izpolnitve obveznosti na podlagi pravnih poslov enakih značilnosti, kot jih ima pravni posel, na podlagi katerega je bila opravljena izpolnitev stečajnega dolžnika. Da bi izpodbil domnevo, mora tako upnik (oseba, v korist katere je bila opravljena izpolnitev) dokazati enega od teh položajev: - Dolžnik je svojo obveznost izpolnil v roku, v katerem poslovni subjekti najpogosteje izpolnjujejo obveznosti enake vrste. Obveznost je torej izpolnil v roku, ki se je splošno uveljavil (in tako postal nezapisani poslovni običaj) na tem področju poslovanja. - Dolžnik je svojo obveznost izpolnil v roku, ki ga določajo uzance (kodificirani poslovni običaji). Po Gradbenih uzancah je rok za plačilo situacije 60 dni po njeni izstavitvi in zato ta rok velja za običajen rok plačila situacije, čeprav se s tem plačuje delo - storitev, ki je bila izpolnjena pred dolžnikovim plačilom. - Dolžnik je svojo obveznost izpolnil v roku, v katerem je najpogosteje izpolnjeval obveznosti enake vrste v razmerju do tega upnika (sopogodbenika). Obveznost je torej izpolnil v roku, ki je po poslovni praksi med stečajnim dolžnikom in tem sopogodbenikom veljal za običajen rok.” Op. št. (2): Prim.: Komentar mag. Nine Betteto k 154. členu ZPP v: PRAVDNI postopek: zakon s komentarjem / [avtorji komentarja] Lojze Ude … [et al.]; redaktorja Lojze Ude, Aleš Galič. - Ljubljana: Uradni list: GV Založba 2005-, Knj. 2, 2. točka, str. 29 in 30. Op. št. (3): Prim.: Komentar Jana Zobca k 356. členu ZPP v: PRAVDNI postopek: zakon s komentarjem / [avtorji komentarja] Lojze Ude … [et al.]; redaktorja Lojze Ude, Aleš Galič. - Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije: GV Založba, 2005-, Knj. 3, 2. točka, str. 459.