Jedro

Tožnik kot solastnik predmetov lahko zahteva izročitev solastnih stvari od toženca, ki je tretja oseba. Tožeča stranka mora dokazati škodo in dejstvo, da škoda izvira iz škodnega razmerja odgovorne osebe.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni v točki 1 tako, da je tožena stranka dolžna izročiti tožeči stranki poleg predmetov, navedenih v 1. točki sodbe, tudi še naslednje predmete: orodje za razsek rož; orodje za razsek 9 x 9 mm; orodje za krivljenje 9 x 9 mm na štanci; orodje za krivljenje 9 x 9 mm končna krivina; hidravlično stiskalnico.

Sicer se zavrneta pritožbi tožeče in tožene stranke in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna izročiti tožeči stranki določena orodja, stroje in material, ki jih je v izreku izpodbijane sodbe natančno zapisalo.

Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek, ki se je nanašal na vrnitev orodja za razsek rož, orodja za razsek 9 x 9 mm, orodja za krivljenje 9 x 9 mm na štanci, orodja za krivljenje 9 x 9 mm končna krivina in hidravlične stiskalnice, zavrnilo pa je tudi zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala povrnitev škode. Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, hkrati pa je odločilo o tem, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki separatne stroške. Glede predmetov, o katerih je odločeno, da jih mora tožena stranka vrniti tožeči stranki, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka lastnik. O predmetih, glede katerih je bil tožbeni zahtevek zavrnjen, pa je ugotovilo, da je toženec solastnik in jih zato z lastninsko tožbo ne more zahtevati. Glede zahtevka za plačilo odškodnine je ugotovilo, da tožeča stranka škode ni dokazala.

Proti sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožena stranka je pritožbo vložila brzojavno. Pritožuje se iz vseh pritožbenih razlogov. Po izteku pritožbenega roka je vložila dopolnitev pritožbe.

Tožeča stranka se prav tako pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo oz. razveljavitev sodbe in navaja: Pritožuje se zoper sodbo predvsem v njenem zavrnilnem delu. Navaja, da je treba upoštevati 43. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, kolikor gre za odločitev o zavrnitvi zahtevka za vračilo predmetov. Glede zavrnitve zahtevka za plačilo odškodnine navaja, da je sodišče zanemarilo dejstvo, da je tožeča stranka družba z omejeno odgovornostjo. Predmeti so last družbe in ne privatna lastnina.

Družba je v skladu z zakonom dolžna izdelati bilanco stanja. Družba vrednoti postavke v računovodskih izkazih v skladu z zakonom. Na podlagi listin je bilo sestavljeno poslovno poročilo, iz katerega je razvidno, da je bila amortizacija osnovnih sredstev izvedena na podlagi 17. člena Zakona o davku iz dobička. Obračunana amortizacija predstavlja strošek družbe. Sodišče ni izvajalo dokazov glede tega dela zahtevka. Tožeča stranka je bila prepričana, da so listine zadosten dokaz za njene trditve o nastanku škode. Če je sodišče menilo, da je potrebno za ugotovitev kakšnega dejstva strokovno znanje, bi moralo izvesti dokaz z izvedencem. Tožena stranka pa temu delu zahtevka sploh ni oporekala.

Na pritožbo tožeče stranke je tožena stranka odgovorila in predlagala, da jo sodišče zavrne.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene pa ni utemeljena.

O pritožbi tožene stranke: Tožena stranka je v roku vložila le brzojavno pritožbo, po izteku roka pa še dopolnitev pritožbe dne 3.7.1997, medtem ko je sodbo prejela 17.6.1997. Ker je brzojavna pritožba popolna pritožba, je po izteku pritožbenega roka vložena dopolnitev pritožbe prepozna.

Pritožbeno sodišče je zato sodbo preizkusilo v okviru morebitnih bistvenih kršitev določb postopka in glede pravilne uporabe materialnega prava. Pri tem je ugotovilo, da nobena bistvena kršitev določb postopka iz 2. odst. 354. člena ni bila storjena in da tudi materialno pravo ni bilo kršeno v škodo tožene stranke (člen 365/2 ZPP), pri čemer bodo razlogi v zvezi s pravilno uporabo materialnega prava zapisani glede na pritožbo tožeče stranke.

O pritožbi tožeče stranke: Pritožba ima prav, kolikor gre za izročitev predmetov. Potem ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik glede določenih predmetov le solastnik, ni uporabilo določbe 43. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR, na kar pritožba upravičeno opozarja. Po tej določbi ima solastnik oz. skupni lastnik pravico tožbe za varstvo lastninske pravice na celi stvari, solastnik pa tudi pravico tožbe za varstvo svoje pravice na delu stvari. V konkretnem primeru to pomeni, da tožnik kot solastnik predmetov lahko zahteva izročitev solastnih stvari od toženca, ki je tretja oseba in ni solastnik predmetov, ki jih ima v posesti in ki jih tožnik zahteva (ugotovitev v sodbi, list. št. 98, trditve tožene stranke). Zato mora toženec vrniti tudi tiste predmete, glede katerih je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik solastnik, kajti ne gre za solastnino s tožencem. Zato je bilo tudi v tem delu treba tožbenemu zahtevku ugoditi tako, kot je bil postavljen. Pritožbi je bilo zato treba ugoditi in sodbo v tem delu spremeniti tako, da je ugodeno celotnemu zahtevku (člen 373 točka 4 ZPP).

Kolikor gre za vprašanje odškodnine, pa pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe o tem, da tožeča stranka ni dokazala škode.

V obravnavni zadevi gre za zahtevek za povrnitev gmotne škode. Po členu 155 ZOR je škoda zmanjšanje premoženja (navadna škoda) in preprečitev povečanja (izgubljen dobiček). Po členu 189/1 ZOR ima oškodovanec pravico do povrnitve obeh vrst škode. Od štirih postavk, ki jih obsega zahtevek za plačilo škode in sicer: stroški amortizacije strojev, izguba realne vrednosti osnovnih sredstev, izguba dohodka za tri mesece in neizplačan osebni dohodek Z. B. bi bilo mogoče umestiti pod izgubljen dobiček izgubo dohodka za tri mesece, medtem ko tožnica ne postavlja trditev, ki bi kazale, na kakšen način predstavljajo škodo bodisi v zmanjšanju premoženja bodisi kot izgubljen dobiček: stroški amortizacije strojev, izguba realne vrednosti osnovnih sredstev in neizplačan dohodek Z. B. Tožeča stranka mora namreč dokazati škodo in dejstvo, da škoda izvira iz škodnega ravnanja odgovorne osebe (čl. 154/1 ZOR). V obravnavanem primeru pa tožeča stranka ni navedla niti dejstev, ki bi kazala, da škoda izvira iz ravnanja tožene stranke, v zvezi s tem pa seveda tudi škoda ni dokazana. Tako torej ni niti trditev niti dokazov o tem, da naj bi bili amortizacija, zmanjšanje vrednosti strojev in neizplačilo Z. B. nastali zaradi ravnanja tožene stranke, da bi torej obstajala vzročna zveza med ravnanjem toženca in zatrjevano škodo. Kot rečeno, bi izgubljen dobiček sicer lahko bil v vzročni zvezi z ravnanjem tožene stranke, vendar pa glede tega tožeča stranka postavlja le posplošene trditve o višini škode, to pa ne zadostuje, kot je pravilno zapisalo sodišče prve stopnje. Dokaz z izvedencem v postopku na prvi stopnji ni bil predlagan, pa tudi v pritožbi ga tožeča stranka ne predlaga, ampak le trdi, da bi moralo sodišče o tem samo odločiti. To pa ne drži. Po določbi 1. odst. 186. člena ZPP mora namreč tožba poleg ostalega obsegati dejstva, na katera tožnik opira zahtvek in dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo. To pomeni, da mora vsaka stranka predlagati dokaze za svoje trditve. Tožena stranka pa je zahtevku tudi ugovarjala (redna št. 4, 13 in 18).

Tako je torej v tem delu odločitev sodišča prve stopnje pravilna. V tem delu je bilo pritožbo treba zavrniti in potrditi pravilno odločitev sodišča prve stopnje (člen 368 ZPP).

Izrek o stroških postopka je ostal nespremenjen. Kljub delni ugoditvi pritožbi ne gre za tak uspeh, ki bi lahko vplival na drugačno odločitev o stroških kot je tista, za kakršno se je odločilo sodišče prve stopnje. To pa pomeni, da še vedno ostaja odločitev o tem, da vsaka stranka nosi svoje stroške (člen 154/2 ZPP in 166 ZPP). Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel. Tožeča stranka pritožbenih stroškov ni zahtevala, tožena pa s pritožbo ni uspela in je odločitev o njenih stroških vsebovana v odločitvi o zavrnitvi njene pritožbe.