Jedro

Komisionar ne odgovarja za izpolnitev tretje osebe ter tudi ni odgovoren za uspeh prevzetega komisijskega posla. Za izpolnitev obveznosti svojega sopogodbenika je odgovoren le v primeru, če je posebej jamčil za izpolnitev (del credere). V tem primeru odgovarja solidarno z njim.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

V prvostopni odločbi je sodišče v 1. točki izreka sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VI Ig 430/95 z dne 27.3.1995 ter sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. IV Ig 496/95 z dne 10.4.1995 v celoti razveljavilo; v 2. točki izreka je naložilo toženi stranki, da plača tožeči stranki znesek 5.703,00 DEM v tolarski protivrednosti na dan 7.4.1995 z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 8.4.1995 do plačila; v 3. točki izreka je v delu, ki se nanaša na 994.951,40 SIT postopek ustavilo in v 4. točki izreka v preostalem delu tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da investitor ni grajal napake na objektih Haus IV. in VI., temveč na objektih I., II. in III. Te napake pa so bile prav tako odpravljene, kar nedvomno izhaja iz zapisnika z dne 26.7.1994. S tem ko je tožeča stranka napake odpravila, je upravičena do vtoževanega zneska. Zato je zmotno stališče prvostopne sodbe, da napak na objektih I., II. in III. ni sanirala. Prvostopno sodišče bi moralo zaslišati tudi vodjo tehničnih del pri tožeči stranki M.U., ki bi pojasnil vse okoliščine v zvezi z odpravo napak na objektih.

Pritožba ni utemeljena.

Glede na določilo veljavnega prvega odstavka 498. člena ZPP/99 je pritožbeno sodišče postopalo po določbah starega ZPP/77. Tožeča stranka je zahtevala plačilo izdelave in montaže objekta IV. in VI. po štirih izstavljenih računih na podlagi dveh pogodb za izdelavo in montažo brunarice "Haus IV. in Haus VI." z dne 15.3.1994. Iz obeh pogodb pa je razvidno, da je nastopala tožena stranka v predmetnem poslu kot izvoznik oziroma komisionar za končnega kupca g. L.R. Iz pogodb ni razvidno, da bi tožena stranka kot komisionar posebej jamčila tožeči stranki za izpolnitev obveznosti končnega kupca. Del credere jamstvo tako ni izkazano (glej 781. čl. ZOR). Zato po oceni pritožbenega sodišča že iz tega razloga tožeča stranka od tožene stranke ne more zahtevati več, kot je ta na podlagi prilivov za delo po obeh pogodbah s strani končnega kupca prejela. Tožeča stranka namreč ni niti zatrjevala niti izkazovala, da bi prejela tožena stranka kot izvoznik od končnega kupca večji priliv, kot znesek 5.703,00 DEM (ta znesek, ki se ne izpodbija, je prvostopno sodišče tožeči stranki priznalo v tolarski protivrednosti v 2. točki izreka prvostopne odločbe). Tožeča stranka tako že iz tega razloga od tožene stranke neutemeljeno zahteva plačilo za izdelavo in za montažo objektov IV. in VI., saj ni izkazala, da bi tožena stranka prejela od končnega kupca večji znesek kot je zgoraj naveden.

Pritožbeno sodišče se tudi strinja s prvostopno sodbo, da tudi sicer tožeča stranka svojega zahtevka po izstavljenih računih ni ustrezno specificirala, niti ovrgla trditev tožene stranke, ki so se nanašale na odpravo napak na objektih št. I., II. in III. in na znižanje stroškov montaže, ker so jo vršili avstrijski izvajalci. Tožeča stranka se v pritožbi tudi neutemeljeno sklicuje na zapisnik z dne 26.7.1994, ki naj bi potrjeval, da so bile vse napake na objektih I., II. in III. z njene strani odpravljene. Takšnega zapisnika nobena izmed strank ni predložila. V spisu se nahaja zgolj dopis tožene stranke tožeči stranki (priloga B3), ki pa kot dopis nima posebne dokazne vrednosti, saj ga končni kupec ni potrdil. Glede na vse navedeno zaslišanje priče M.U. tudi ni bilo potrebno.

Pritožbeni razlogi tako niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti. Zato je bilo potrebno pritožbo tožeče stranke zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijani del sodbe potrditi v skladu s 368. členom ZPP.