Jedro

Pravnomočna sodba sodišča, izdana v drugi zadevi, ne predstavlja spremenjene pravne podlage za odločanje v obravnavani zadevi. Zato je pravilna odločitev tožene stranke, da vlogo tožnika za priznanje statusa vojnega veterana na podlagi 4. točke 129. člena ZUP v povezavi z določbo 24. člena ZVV zavrže in odločbo prvostopnega organa odpravi.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je drugostopni organ odločbo Upravne enote Kranj, št. 130-279/2009-13 z dne 10. 12. 2009 odpravil in vlogo A.A. za priznanje statusa vojnega veterana in vpis v evidenco vojnih veteranov zavrgel. Prvostopni organ je z navedeno odločbo ugodil ponovni zahtevi tožnika z dne 27. 10. 2009 za priznanje statusa in vpis v evidenco vojnih veteranov in mu priznal status vojnega veterana – obveznika delovne dolžnosti, ki je v času od 27. 6. 1991 do 18. 7. 1991 v usklajenem sodelovanju z B. izvajal naloge po odločitvah Republiške koordinacijske skupine in Koordinacijskih podskupin, skladno s smernicami Predsedstva RS o ukrepih za pripravljenost. Odločitev je prvostopni organ oprl na navedbe tožnika v vlogi, na predložene listine in jih utemeljil na točki j) 7. alineje 2. člena Zakona o vojnih veteranih (Uradni list RS, št. 63/05, 19/79 in 75/97). Zakon o vojnih veteranih v 24. členu določa, da se v postopku za uveljavljanje pravic po tem zakonu uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku ter Zakona o vojnih invalidih in na njegovi podlagi izdanih predpisov, če s tem zakonom ni drugače določeno. Zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06, 126/07, 65/08 in 8/10 v nadaljevanju ZUP) v 4. točki 1. odstavka 129. člena določa, da upravni organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če o isti stvari že teče postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko in pravno stanje, na katero se opira zahtevek ni spremenilo.

Iz dokumentacije upravnega spisa izhaja, da je tožnik že 13. 8. 2007 vložil zahtevo za priznanje statusa in vpis v evidenco vojnih veteranov. Prvostopni organ je z odločbo št. 130-240/2007-5 z dne 4. 9. 2007 odločil, da se mu ta status prizna in svojo odločitev oprl na listinsko dokumentacijo zbrano v postopku, izjave prič in izjavo tožnika. V revizijskem postopku je drugostopni organ z odločbo št. 02002-2954/2007 z dne 25. 2. 2008 odpravil odločbo prvostopnega organa in odločil, da se stranki statusa vojnega veterana ne prizna, ker je prvostopni organ napačno uporabil materialni predpis, na podlagi katerega je v zadevi odločil. Tožnik na podlagi dokumentov, zbranih v postopku pred organom prve stopnje ni dokazal, da je bil obveznik delovne dolžnosti v podjetju, navedenih v točki j) 7 alinee 2. člena Zakona o vojnih veteranih. Zoper navedeno odločbo je tožnik sprožil upravni spor. Upravno sodišče RS je tožbo s sodbo št. U 705/2008-6 z dne 14. 10. 2009 zavrnilo. Tožnik je 27. 10. 2009 ponovno vložil zahtevo za priznanje statusa in v njej navedel, da je bil v času od 27. 6. 1991 do 18. 7. 1991 delovni obveznik v podjetju C. v sodelovanju s B. Svoj zahtevek je utemeljil z novo pravno podlago in sicer sodbo Upravnega sodišča RS, št. U 677/2008-8 z dne 19. 9. 2009 in predlagal, da prvostopni organ uporabi pri odločanju vsa dokazila, predložena v prejšnjem postopku za priznanje statusa vojnega veterana. Upravni organ je pridobil citirano sodbo Upravnega sodišča RS, na katero se je tožnik skliceval v svoji novi zahtevi za priznanje statusa vojnega veterana. V njeni obrazložitvi je sodišče zavzelo stališče, da gre pri pojmu „cestnega podjetja“ v smislu določbe iz j) točke 7. alinee 2. člena Zakona o vojnih veteranih za pomensko odprt pojem in da je pomembna vključenost delavca v opravljanju nalog pri obrambi Republike Slovenije na način, kot pri delavcih podjetij, ki so bila formalno določena kot tista, ki opravljajo naloge posebnega pomena za obrambo in zaščito.

Prvostopni upravni organ je citirano sodbo Upravnega sodišča RS štel kot spremenjeno pravno podlago pri odločanju v upravni zadevi in priznal tožniku status vojnega veterana, pri čemer je upošteval določbo 6. člena ZUP, kjer v 1. odstavku določa, da mora organ odločiti v upravni zadevi po zakonu in zakonskih predpisih, predpisih samoupravnih lokalnih skupnostih in splošnih aktih, za izvrševanje javnih pooblastil in dodaja obrazložitev tega člena iz publikacije Zakona o splošnem upravnem postopku s komentarjem Instituta za javno upravo Ljubljana, leta 2004. Upravni organ druge stopnje kot revizijski organ pa je upošteval dejstvo, da sodna praksa predstavlja pomemben, neformalni pravni vir, ne more pa sprejeti stališča prvostopnega organa in šteti pravnomočno sodbo pristojnega sodišča v drugi zadevi, kot spremenjeno pravno podlago za odločanje. Sodna odločba kot individualni konkretni pravni akt ima veljavnost in pravne posledice le v konkretni zadevi, v kateri je bila izdana in ne more predstavljati formalne pravne podlage za odločanje v drugi zadevi. To lahko predstavlja le abstrakten splošen akt, ki ga sprejme in izda pristojni organ na način in po postopku določenem z Ustavo RS in zakonom. Upravni organ prve stopnje bi moral v obravnavanem primeru vlogo stranke preizkusiti v skladu s določbo 1. odstavka 129. člena ZUP in skladno s 4. točko navedene določbe ZUP zahtevo zavreči, saj v obravnavanem primeru ni možno šteti, da se je spremenila pravna podlaga za odločanje. Ker tega ni storil, je na podlagi določbe 2. odstavka 102. člena Zakona o vojnih veteranih v povezavi z odločbo 24. člena Zakona o vojnih veteranih tako odločil revizijski organ. Upravni organ prve stopnje je v zadevi zmotno ocenil dokaze in ni upošteval pravil postopka, zato je drugostopni organ odločba upravnega organa prve stopnje odpravil in zahteva tožnika na podlagi določbe 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP zavrgel. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je bilo v izpodbijani odločbi napačno uporabljeno materialno pravo in posledično napačno ugotovljeno dejansko stanje, storjene pa so bile tudi bistvene kršitve določil upravnega postopka. Napačno je stališče upravnega organa, da podjetje C. ni podjetje, ki jih zakon našteva v j) točki 7 alinee 2. člena Zakona o vojnih veteranih, na kateri je temeljila prvostopna odločba. Navedeno stališče nima podlage v zakonu. V nadaljevanju tožnik navaja vsebino 1. odstavka 2. člena Zakona o vojnih veteranih. Tožnik je sodeloval pri obrambnih pripravah in bil zadolžen za dežurstvo po planu dežurne liste, opravljal je tudi vse aktivnosti v času vojne v podjetju C. Tožnik je izvajal naloge oviranja v sodelovanju s B. po izrecnih navodilih Republiške koordinacijske skupine in Koordinacijskih podskupin, vse v skladu s Smernicami Predsedstva RS o ukrepih za pripravljenost. C. kot podjetje je bilo podizvajalec aktivnosti oviranja z barikadami B. Gre za dejavnost, ki je bila nujno potrebna v tistem obdobju za obrambo Republike Slovenije. Gre za dejavnost iz točke d) in točke j) kjer so navedena podjetja izpolnjevala svoje zakonsko določene obveznosti. V tem smislu je tudi podjetje C. v širšem smislu mogoče šteti kot „cestno podjetje“. Na podlagi Smernic Predsedstva RS z dne 15. 5. 1991 je Republiški štab teritorialne obrambe izdal ukaz za oviranje v primeru agresije JLA na ozemlje Slovenije. Napačen je zaključek, da družba C. ni med podjetji, ki jih je izvršni svet Skupščine RS v maju 1991 s sklepom na podlagi 36. člena Zakona o obrambi in zaščiti (Uradni list RS, št. 16/91) določil kot podjetja, ki so bila posebnega pomena za obrambo in zaščito. Navaja vsebino 21. in 36. člena Zakona o obrambi in zaščiti. Zmotno je sklicevanje v povezavi s točko j) iz 2. člena Zakona o vojnih veteranih na seznam, ki ne more biti izčrpen, pripravljen pa je tudi bil pred vojaško agresijo in ni mogel zajeti vseh nujno udeleženih podjetij. Navaja vsebino dopisa Ministrstva za obrambo RS z dne 25. 10. 1991. Delavci podjetja C. so bili udeleženi v času od 27. 6. 1991 do 18. 7. 1991 v osamosvojitveni vojni za samostojno Slovenijo. Z izpodbijano odločbo so bili postavljeni v neenakopraven položaj. Nedvomno so delavci med vojaško agresijo JLA leta 1991 opravljali dela potrebna za obrambo Slovenije. Da je bilo delo, ki ga je opravljal tožnik in drugi delavci podjetja C. cenjeno potrjuje priznanje vodje obrambnih priprav D.D., ki je za to delo dobil dne 26. 6. 2001 spominsko medaljo udeleženca vojne za samostojno Slovenijo. Zaradi neenakopravnega položaja, v katerem so se znašli delavci podjetja C. v primerjavi z delavci B., ki so opravljali enake naloge je tožnik ogorčen. Tožnik in ostali delavci podjetja C. so postavljali in varovali barikade na ključnih mestih in vršili opazovanja v neposredni bližini vojašnice v času agresije. Na podlagi navedenega tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni, tako, da potrdi odločbo Upravne enote Kranj, št. 130-279/2009-13 z dne 10. 12. 2009 ter odpravi odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve št. 13001-1712/2009 z dne 21. 5. 2010 ter zadevo vrne v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponovno navaja potek postopka in poudarja, da je kot revizijski organ pri svoji odločitvi upoštevala dejstvo, da sodna praksa sicer predstavlja pomemben neformalni pravni vir, vendar pa ne more sprejeti stališča prvostopnega organa in šteti pravnomočno sodbo pristojnega sodišča v drugi zadevi kot spremenjeno pravno podlago. Sodna odločba kot individualni pravni akt ima veljavnost in pravne posledice le v konkretni zadevi in sicer v tisti zadevi, v kateri je bila izdana, ne more pa predstavljati formalne pravne podlage za odločanje v drugih zadevah. Prvostopni organ bi moral v danem primeru strankino vlogo preizkusiti v skladu z določbo 1. odstavka 129. člena ZUP in skladu s 4. točko navedene določbe ZUP zahtevo zavreči, saj v obravnavanem primeru ni možno šteti, da se je spremenila pravna podlaga. Ker tega ni storil prvostopni organ to predstavlja kršitev določil postopka, zato je tožena stranka zahtevo tožnika zavrgla.

Dne 1. 1. 2007 je pričel veljati Zakon o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1), ki v 13. členu določa, da Upravno sodišče RS odloča po posamezniku ali v senatu, skladno z določbami tega zakona. Ker gre v predmetni zadevi za procesno zadevo, so tako izpolnjeni pogoji iz 2. alineje 2. odstavka 13. člena ZUS-1, je zato sodišče odločilo po sodniku posamezniku.

Sodišče je o zadevi odločalo brez glavne obravnave na podlagi 59. člena ZUS-1. Za odločitev pravno relevantna dejstva med strankama namreč niso sporna.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Drugostopni organ je za svojo odločitev navedel tudi prave in utemeljene razloge. Zato se sodišče v delu, kjer so pritožbeni ugovori enaki tožbenim ugovorom, sklicuje nanje in jih v sodbi ne ponavlja, v skladu z določbo 2. odstavka 71. člena ZUS-1. Iz listin upravnega spisa izhaja da je v danem primeru drugostopni organ prvostopno odločbo z dne 10. 12. 2009, s katero je prvostopni organ tožniku priznal status vojnega veterana odpravil in vlogo tožnika za priznanje statusa vojnega veterana zavrgel. Pri tem pa je sporno vprašanje, ali lahko predstavlja pravnomočna sodba sodišča (v danem primeru sodba Upravnega sodišča RS, št. U 677/2008-8 z dne 19. 9. 2009 v drugi zadevi spremenjeno pravno podlago za odločanje. Tudi po presoji sodišča tako sodišča, kot tudi upravni organi odločajo lahko le na podlagi ustave, zakona oz. podzakonskih aktov, saj velja zanje načelo zakonitosti. Zakon pa je nesporno abstraktni splošni pravni akt. Pravilno je stališče tožene stranke, da predstavlja sodba sodišča individualni pravni akt, katerega pravni učinki veljajo zgolj za subjekte, na katere se nanaša oziroma velja le za to konkretno zadevo in sicer tisto, v kateri je bila takšna sodba sprejeta. Prav tako je res, da sodba kot del sodne prakse predstavlja pomemben pravi vir, vendar le za razlago zakonskih norm, ne more pa zakonske norme spreminjati. Pri čemer pa avtentično razlago zakona lahko daje le zakonodajalec, torej Državni zbor RS po posebnem predpisanem postopku. V skladu z navedenim tako tudi po presoji sodišča sodba, sprejeta v drugi zadevi, ne predstavlja v obravnavani zadevi nove formalne pravne podlage. Tako je bila pravilna odločitev tožene stranke, da vlogo tožnika za priznanje statusa vojnega veterana na podlagi 4. točke 129. člena ZUP v povezavi z določbo 24. člena Zakona o vojnih veteranih zavrže in odločbo prvostopnega organa z dne 10. 12. 2009 odpravi.

Ker je izpodbijana odločba po presoji sodišča pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1, tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi 1. in 4. odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Pravni pouk temelji na določbi 73. člena ZUS-1.