Jedro

Preiskovalna sodnica je v predlogu za podaljšanje pripora izrecno navedla dokaze, ki jih je po njeni oceni še treba izvesti. Ker je senat prvostopenjskega sodišča ugotovil, da možnost vplivanja na priče in uničenja sledov kaznivega dejanja ni bila omejena le na dokaze, ki so bili že izvedeni, ampak tudi na tiste, za katere se med preiskavo naknadno izkaže, da jih je potrebno izvesti, ni podana kršitev 2. odstavka 201. člena ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornikov obd. B.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Pri Okrožnem sodišču v Ljubljani teče kazenska preiskava zoper obdolžene B.Š., S.D., R.Š. in B.Š. zaradi kaznivih dejanj po 267. členu in 1. odstavku 308. člena KZ. Obd. B.Š. je v priporu iz razloga po 2. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) od 10.11.2000 dalje.

Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 10.1.2001 obd. B.Š. iz razloga po 2. točki 1. odstavka 201. člena ZKP podaljšal pripor za mesec dni. Pritožbo zagovornikov obd. B.Š je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom z dne 24.1.2001 zavrnilo kot neutemeljeno.

Zagovorniki obdolženca so zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora vložili zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1. in 2. točki 1. odstavka 420. člena ZKP in predlagali, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da pripor zoper obdolženca odpravi. V obrazložitvi vložniki uveljavljajo stališče, po katerem dejanje, ki ga je obdolžen B.Š., ni kaznivo dejanje po 1. odstavku 267. člena KZ, ker obdolženec ni bil uradna oseba v smislu 1. odstavka 267. člena KZ in ni prekoračil svojih pooblastil in ker pri očitanem ravnanju ne gre za uradno dejanje.

Ker pritožbeno sodišče ni odgovorilo na pritožbene navedbe, v čem so izpolnjeni znaki očitanega kaznivega dejanja, je v tem delu po oceni vložnikov podana absolutna bistvena kršitev postopka.

V zvezi z vprašanjem obstoja pripornega razloga vložniki poudarjajo, da obdolženec ni več državni sekretar in tako nima možnosti, da bi vplival na dokazni postopek, sklicevanje na opisan konkreten primer skrivanja dokazov pa ne more biti razlog za nadaljnje odrejanje pripora. Po oceni vložnikov je bila v zvezi s tem kršena določba 2. odstavka 201. člena ZKP.

Kršitev 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic je podana, ker se preiskava namerno podaljšuje z zaslišanjem nepotrebnih prič, to je S.G., G.Š., D.H., P.P. in B.K. V nadaljevanju vložniki navajajo, da je nedopustno, da sodišče noče presojati dokazov glede obstoja pripornega razloga po 201. členu ZKP in opozarjajo na nedopustnost prakse, po kateri kazenski spis v zvezi s pritožbami obrambe ali njenimi drugimi predlogi predolgo časa "potuje" na sodišča oziroma organe, ki odločajo o pritožbah ali predlogih.

Obrazložitev zahteve vložniki zaključujejo z oceno, da so s takšno prakso in postopanjem sodišča v fazi preiskave kršene določbe 19., 20., 21., 22., 23., 25., 27., 29., 34., 35. in 37. člena Ustave Republike Slovenije.

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. je v odgovoru, ki ga je podal v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, navedel, da kršitev kazenskega zakona ni konkretizirana in je zato ni mogoče presoditi oziroma jo obramba veže na svojo presojo dejanskega stanja in ne na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče. Očitek, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na pritožbene navedbe, ni utemeljen. Preiskovalni sodnik konča preiskavo, ko spozna, da je stanje stvari v preiskavi zadosti razjasnjeno. Če je ocena obrambe glede tega drugačna, to ne predstavlja kršitve določb ZKP. Navedbe obrambe o utemeljenosti suma in statusu obdolženca kot uradne osebe predstavljajo izpodbijanje dejanske podlage sodne odločbe. Kršitve navedenih členov Ustave niso konkretizirane. Državni tožilec ocenjuje, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zoper obdolženega B.Š. je bila s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 20.11.2000 uvedena kazenska preiskava. Opis ravnanja, ki se očita obd. B.Š. v zvezi z odreditvijo in podaljšanjem pripora, predstavlja uresničitev dispozicije 1. odstavka 267. člena KZ. Bistvo očitka obdolžencu je, da je gospodarski družbi v okviru svojega delokroga državnega sekretarja za industrijo na Ministrstvu za gospodarske dejavnosti Republike Slovenije omogočil prejem nepovratnih sredstev, ker mu je bila obljubljena podkupnina, ki jo je vnaprej terjal. Obramba kot nesporno dejstvo sprejema, da je bil obdolženec član razpisne komisije, ki je pripravila predlog za izbor družb, ki bodo prejela nepovratna sredstva, v zvezi s tem pa potem uveljavlja nepravilno stališče, po katerem bi le končna odločitev o odobritvi sredstev, ki jo sprejme minister, lahko predstavljala uradno dejanje v smislu 1. odstavka 267. člena KZ in bi v zvezi s tem tudi samo minister imel položaj uradne osebe. Vsa ostala vprašanja v zvezi z obstojem utemeljenega suma, ki jih vložniki zastavljajo v zahtevi, so vprašanja pravilnosti ugotovitev o odločilnih dejstvih, to pa po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti.

Pritožbeno sodišče je presodilo navedbe pritožbe in o tem tudi podalo razloge, v zvezi s tem ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ki jo zatrjujejo vložniki, nestrinjanje obrambe s temi razlogi pa ne more predstavljati kršitve postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 395. členom ZKP.

Preiskovalni sodnik konča preiskavo, ko spozna, da je stanje stvari zadosti razjasnjeno (1. odstavek 184. člena ZKP). V obravnavani zadevi je preiskovalna sodnica v predlogu za podaljšanje pripora izrecno navedla dokaze, ki jih je po njeni oceni treba še izvesti, očitno je torej, da preiskave še ni končala. Možnost vplivanja na priče oziroma udeležence v postopku in uničenja sledov kaznivega dejanja po ugotovitvi senata prvostopenjskega sodišča kot pritožbenega sodišča ni bila omejena le na dokaze, ki so bili v postopku že izvedeni, ampak tudi tiste, za katere se v teku preiskave naknadno izkaže, da jih je potrebno izvesti, da bo stanje stvari v preiskavi zadosti razjasnjeno, tako da se bo lahko državni tožilec odločil, ali o vložitvi obtožnice ali pa o odstopu od pregona, lahko pa tudi predlagal dopolnitev preiskave (2. odstavek 184. člena ZKP). Preiskovalni sodnik v preiskavi ne izvaja samo tistih dokazov, ki jih predlagajo stranke, ampak tudi druge dokaze, ki utegnejo biti koristni za postopek in je glede na okoliščine primera smotrno, da se izvedejo (2. odstavek 167. člena ZKP). Disketa, ki naj bi jo obdolženec skril, še ni bila najdena, prav tako ni ugotovljeno, da bi bila že uničena.

Okoliščina, da je obdolženec po dosedanjih ugotovitvah že aktivno deloval pri skrivanju sledov kaznivega dejanja, ob upoštevanju narave obravnavanega kaznivega dejanja in tega, da naj bi bilo storjeno z udeležbo več storilcev, med katerimi je tudi obdolženčeva žena, ki jo je obramba obveščala o skrivanju dokazov, daje podlago za sklep o obstoju opravičene bojazni, da bi obdolženec skušal na prostosti uničiti sledove kaznivega dejanja in vplivati na priče in udeležence kazenskega postopka. Takšni presoji ni mogoče odreči razumnosti ob ugotovitvi, da dokazi, zaradi katerih je bil pripor odrejen, še niso zagotovljeni (2. odstavek 201. člena ZKP).

Kazenska preiskava teče zoper obdolženca v skladu z določbo 2. odstavka 200. člena ZKP, očitek vložnikov o prepočasnem postopku ni utemeljen.

Na podlagi navedenega Vrhovno sodišče ocenjuje, da niso bile kršene določbe zakona in ustave, na katere se sklicuje zahteva za varstvo zakonitosti, zato jo je v skladu z določbo 425. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.