Jedro

Pri nasprotnem udeležencu so izpolnjeni vsi zakonski pogoji iz 74. člena ZDZdr za sprejem v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez privolitve na podlagi 75. člena ZDZdr.

Če sodišče ugotovi, da so izpolnjeni pogoji iz 75. člena ZDZdr za sprejem v varovani oddelek brez privolitve, s sklepom odloči, da se osebo sprejme v varovani oddelek. V sklepu se določi tudi čas zadržanja v varovanem oddelku, ki ne sme biti daljši od enega leta, in socialno varstveni zavod, ki naj osebo sprejme (drugi odstavek 48. člena ZDZdr).

Odgovor posamičnega zavoda, da ima zasedene vse postelje, ne more biti zadosten razlog za (podaljšanje) bivanja nasprotnega udeleženca na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice. Sodišče bi moralo najprej tehtati ter medsebojno primerjati pojasnila zavodov glede njihove zasedenosti, kapacitet ter možnosti čimprejšnje namestitve in jih primerjati tudi s podatki v pregledu aktualnih podatkov o zasedenosti v varovanih oddelkih, ki je objavljen na spletnih straneh Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ), ki se mesečno spreminjajo. Potrebno bi bilo upoštevati tudi naravo bolezni ter potrebe nasprotnega udeleženca.

Za izpodbijano odločitev, upoštevajoč okoliščine konkretnega primera, zaenkrat ni zadostnih in utemeljenih razlogov, kljub ugotovitvam sodišča o prezasedenosti vseh varovanih oddelkov socialno varstvenih zavodov v Republiki Sloveniji. Namestitev oseb v psihiatrični bolnišnici po zaključku zdravljenja je lahko le skrajen ukrep, ko so izčrpane vse druge možnosti. Dejstvo je, da takšna namestitev obremenjuje prostorske, tehnične in kadrovske kapacitete psihiatrične bolnišnice, ki tudi niso prilagojene in ne morejo nuditi osebam s težavami v duševnem zdravju takšne terapevtske oskrbe, kot jim jo z usposobljenim kadrom lahko da ustrezen socialno varstveni zavod.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se A. A. sprejme v oddelek pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice in sicer Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana, Centra za klinično psihiatrijo, za čas največ šest mesecev.

2. Predlagatelj se zoper sklep pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlaga razveljavitev sklepa ter vrnitev zadeve v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču z navodilom, da nasprotnega udeleženca nemudoma namesti v enega od socialno varstvenih zavodov. Navaja, da je odločitev sodišča v očitnem nasprotju z ugotovitvami, da A. A. potrebuje namestitev v socialno varstvenem zavodu in da so pri njem izpolnjeni vsi pogoji za sprejem v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda. Nesprejemljivo je stališče sodišča v zvezi z odklonitvenim razlogom namestitve v socialno varstvenih zavodih s sklicevanjem na njihovo prostorsko prezasedenost in kadrovsko podhranjenost. Za namestitev nasprotnega udeleženca pri predlagatelju ni potrebne medicinske indikacije, zaradi česar gre za očitno kršitev slovenske zakonodaje in EKČP. Glede na ugotovitve in mnenje sodne izvedenke ter navedbe predlagatelja ni več razlogov za namestitev oziroma zadržanje nasprotnega udeleženca pri predlagatelju, ker je njegovo zdravljenje zaključeno, hkrati pa mu kot javni zdravstveni zavod ne more (in tudi ni dolžan) nuditi namestitve, saj za to tudi nima ustreznih pogojev. Predlagatelj tudi ni dolžan reševati sistemskega problema neobstoja oziroma prezasedenosti ustreznih socialno varstvenih zavodov v Republiki Sloveniji. Tovrstne odločitve sodišča predlagatelju kot javnemu zdravstvenemu zavodu preprečujejo izpolnjevanje njegovih temeljnih nalog in obveznosti. Odločitev sodišča je nezakonita, arbitrarna in v popolnem nasprotju z določbami ZDZdr. Po mnenju predlagatelja je nerazumno tudi slepo in nekritično opiranje sodišča na sklep VS RS II Ips 51/2019. Opozarja, da sodišče ni pojasnilo, zakaj je poklonilo vero zgolj pavšalnim trditvam v odgovorih socialno varstvenih zavodov o njihovi prezasedenosti.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločalo o predlogu za sprejem nasprotnega udeleženca v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez privolitve na podlagi sklepa sodišča v skladu z določili 75. v zvezi s 74. členom Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr). Predlagatelj je v predlogu navedel, da je zdravljenje nasprotnega udeleženca pri njem zaključeno, da pa v prihodnje ne bo zmogel samostojnega življenja in skrbi zase, zato potrebuje namestitev v socialno varstveni zavod, kar bi mu ob visoki stopnji nadzora, podpore in jemanju redne farmakološke terapije omogočalo nadaljnje bivanje v zanj primernih življenjskih pogojih.

5. Po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča so pri nasprotnem udeležencu izpolnjeni vsi zakonski pogoji iz 74. člena ZDZdr za sprejem v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez privolitve na podlagi 75. člena ZDZdr. Takšen zaključek izhaja tako iz izvedeniškega mnenja izvedenke psihiatrične stroke, kot tudi iz ugotovitev predlagatelja, pri katerem se nasprotni udeleženec po zaključku psihiatričnega zdravljenja še vedno nahaja. Zaradi poškodbe možganovine ob možganski kapi že pred letom 1994, duševne manjrazvitosti (funkcionira na ravni 7 do 12 let starega otroka) ter odvisnosti od alkohola, ima nasprotni udeleženec hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovanja svojega ravnanja. V posledici navedenega se je pri njem razvil tudi psihoorganski sindrom, ki je v največji meri vzrok za pogoste vedenjske motnje v smislu agresivnosti in svojskosti ter pojava občasnih preganjalno-nanašalnih interpretacij dogajanja okoli sebe. Do svojega zdravstvenega stanja je nekritičen. Akutno bolnišnično zdravljenje, razen odvisnosti od alkohola, ni indicirano, saj njegove telesne bolezni in duševne motnje niso ozdravljive. Povsem je odvisen od tuje nege in pomoči ter potrebuje neprekinjen nadzor, tudi pri jemanju ustrezne terapije. Po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča težav, ki so povezane z njegovo telesno boleznijo in duševno motnjo, ni moč odvrniti z drugimi (milejšimi) oblikami pomoči in tudi ni mogoče na kakšen drugačen način preprečiti ogrožanja njegovega zdravja in ob izbruhu agresivnosti tudi zdravja ljudi v njegovi okolici. Zakonski pogoji za sprejem nasprotnega udeleženca v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez privolitve so tudi po prepričanju pritožbenega sodišča s tem brez dvoma izpolnjeni.

6. Če sodišče ugotovi, da so izpolnjeni pogoji iz 75. člena ZDZdr za sprejem v varovani oddelek brez privolitve, s sklepom odloči, da se osebo sprejme v varovani oddelek. V sklepu se določi tudi čas zadržanja v varovanem oddelku, ki ne sme biti daljši od enega leta, in socialno varstveni zavod, ki naj osebo sprejme (drugi odstavek 48. člena ZDZdr).

7. Sodišče prve stopnje je najprej pozvalo predlagatelja, da sporoči naziv socialno varstvenega zavoda, ki bo sprejel nasprotnega udeleženca, sklicujoč se na določbo 3. odstavka 75. člena ZDZdr, nato pa še samo pozvalo številne socialno varstvene zavode v Sloveniji, ki imajo varovane oddelke (tako verificirane kot tudi tiste, ki so še v postopku verifikacije), da sodišču posredujejo podatke o možnosti namestitve nasprotnega udeleženca v njihove varovane oddelke. Iz podatkov spisa izhaja, kot povzema tudi prvostopenjsko sodišče, da so prav vsi pozvani socialno varstveni zavodi, tako tisti, ki delujejo kot posebni socialno varstveni zavodi, namenjeni za instucionalno varstvo odraslih oseb s težavami v duševnem zdravju, kot tudi vsi ostali, ki imajo varovane oddelke, brez izjeme sporočili sodišču, da nimajo nobenega prostega mesta, ker da so varovani oddelki prezasedeni, imajo pa tudi tako imenovane čakalne vrste za sprejem. Na tej podlagi je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da prostih mest v varovanih oddelkih socialno varstvenih zavodov v Republiki Sloveniji ni, zato je sklenilo, da se nasprotnega udeleženca sprejme v oddelek pod posebnim nadzorom predlagatelja za največ šest mesecev, ne da bi hkrati v izreku sklepa ugotovilo, da nasprotni udeleženec izpolnjuje pogoje za sprejem v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda oziroma da se ga sprejme v izbrani zavod. Odločitev torej pomeni, da je sodišče prve stopnje nasprotnemu udeležencu za določeno obdobje podaljšalo bivanje pri predlagateljici, brez indikacij za zdravljenje. Iz izreka sklepa in njegove obrazložitve pa tudi ni povsem jasna narava sklepa, ali bo sodišče prve stopnje počakalo, da bo prejelo obvestilo o sprostitvi mesta v ustreznem socialno varstvenem zavodu in nato odločalo o izbiri in izpodbijani sklep predstavlja zgolj začasen način varstva koristi nasprotnega udeleženca, ali pa gre za končno odločitev.

8. Pritožnica utemeljeno opozarja, da za takšno odločitev, upoštevajoč okoliščine konkretnega primera, zaenkrat ni zadostnih in utemeljenih razlogov, kljub ugotovitvam sodišča o prezasedenosti vseh varovanih oddelkov socialno varstvenih zavodov v Republiki Sloveniji. Namestitev oseb v psihiatrični bolnišnici po zaključku zdravljenja je lahko le skrajen ukrep, ko so izčrpane vse druge možnosti. Dejstvo je, da takšna namestitev obremenjuje prostorske, tehnične in kadrovske kapacitete psihiatrične bolnišnice, ki tudi niso prilagojene in ne morejo nuditi osebam s težavami v duševnem zdravju takšne terapevtske oskrbe, kot jim jo z usposobljenim kadrom lahko da ustrezen socialno varstveni zavod. Da je takšna namestitev ne le začasna ampak tudi možna le v izjemnih primerih, izhaja tudi iz sodne prakse VS RS v zadevah II Ips 71/2019 in II Ips 51/2019, na katero se sklicuje tudi prvostopenjsko sodišče1. 9. Iz podatkov spisa torej izhaja, da je sodišče prve stopnje pridobilo podatke o zasedenosti številnih socialnovarstvenih zavodov (skoraj 30), ki so se vsi sklicevali na polno zasedenost varovanih oddelkov ter daljšo čakalno dobo za sprejem. A zgolj odgovor posamičnega zavoda, da ima zasedene vse postelje, ne more biti zadosten razlog za (podaljšanje) bivanja nasprotnega udeleženca na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice. Sodišče bi moralo najprej tehtati ter medsebojno primerjati pojasnila zavodov glede njihove zasedenosti, kapacitet ter možnosti čimprejšnje namestitve in jih primerjati tudi s podatki v pregledu aktualnih podatkov o zasedenosti v varovanih oddelkih, ki je objavljen na spletnih straneh Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ), ki se mesečno spreminjajo. Potrebno bi bilo upoštevati tudi naravo bolezni ter potrebe nasprotnega udeleženca. Situacije pri osebah v tovrstnih postopkih so namreč bistveno različne, pri nekaterih je kljub zaključku akutnega bolnišničnega zdravljenja še vedno prisotna nevarnost heteroagresije, zaradi katere lahko ogrozijo tudi druge varovance, pri drugih udeležencih pa je varovani oddelek potreben predvsem zaradi nujnosti redne institucionalizirane oskrbe, ker zase niso sposobni skrbeti. Iz izvedenskega mnenja izvedenke psihiatrične stroke v obravnavani zadevi je razbrati, sodi nasprotni udeleženec med slednje. Nadalje bi moralo sodišče prve stopnje posebej skrbno obrazložiti, zakaj je ustreznejša sprejeta odločitev, da se nasprotnega udeleženca namesti v oddelek pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice, v primerjavi z namestitvijo v enega od številnih socialno varstvenih zavodov, ki so odgovorili na poziv sodišča. Ne zadostuje zgolj ugotovitev, da se tam že nahaja in da ima dobre pogoje za bivanje ter ustrezno strokovno obravnavo v primerjavi s prezasedenim varovanim oddelkom socialno varstvenega zavoda.2 Prvostopenjsko sodišče bi moralo na drugi strani upoštevati tudi vse okoliščine, na katere se sklicuje pritožnica, predvsem, da ima tudi sama omejene prostorske in kadrovske kapacitete, ki so namenjene zdravljenju psihiatričnih bolnikov ter da mora s pravočasnimi odpustitvami ozdravljenih pacientov ostalim omogočiti čimprejšnji dostop do zdravljenja. Pritožbeno sodišče se zaveda, da je izbira socialno varstvenega zavoda, ko vsi odklanjajo sprejem nasprotnega udeleženca, na prvi pogled brezizhodna naloga, ki ne bi smela biti v takšnem položaju naložena v breme sodišča. MDDSZ namreč svoje vloge koordinatorja med verificiranimi zavodi ni opravilo in so tovrstni pozivi sodišč v primerljivih zadevah doslej ostali večinoma brez odziva. A kljub temu je treba v tem položaju najprej izčrpati prav vse možnosti ustrezne namestitve nasprotnega udeleženca v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda.

10. Ker izpodbijani sklep nima zadostnih in utemeljenih razlogov o tem, zakaj je namestitev pri predlagateljici za nasprotnega udeleženca edina oziroma boljša rešitev od namestitve v socialno varstvenem zavodu, posebej upoštevajoč še naravo zdravstvenega stanja nasprotnega udeleženca, je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v nov postopek (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr). Pritožbeno sodišče je že zgoraj pojasnilo razloge, zaradi katerih je sprejelo odločitev o razveljavitvi sklepa. Predvsem bo moralo prvostopenjsko sodišče primerjati in analizirati odgovore socialno varstvenih zavodov, pregledati in preveriti seznam zasedenosti na spletni strani MDDSZ ter ob upoštevanju narave bolezni nasprotnega udeleženca o njegovi namestitvi ponovno odločiti. Ker se nasprotni udeleženec po podatkih spisa trenutno nahaja v oddelku pod posebnim nadzorom pritožnice, ki je hkrati predlagateljica tega postopka, ni odveč poudariti, da se mora takšno stanje ohraniti do pravnomočnosti ponovne odločitve prvostopenjskega sodišča. 11. Vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek, glede na dosedanji potek sojenja in naravo zadeve, po presoji pritožbenega sodišča ne bo povzročilo hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (drugi odstavek 354. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in 30. členom ZDZdr).

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Pritožbo lahko vloži pridržana oseba, odvetnik, zakoniti zastopnik ali skrbnik, zakonec oziroma oseba, s katero pridržana oseba živi v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti, sorodnik v ravni vrsti ali stranski vrsti do drugega kolena ter zdravstvena organizacija, v kateri je pacient. Vloži se pri sodišču prve stopnje v treh dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozvalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Če kateri od upravičencev vloži pritožbo po pooblaščencu, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razlogov, da je sodišče druge stopnje razveljavilo sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v nov postopek, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti nov postopek. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Kot izhaja iz 35. točke sklepa II Ips 51/2019, se je Vrhovno sodišče znašlo v položaju, ko je moralo udejanjiti dvoje na videz izključujočih se rešitev: ukiniti ustavnopravno nevzdržen položaj, ki ga prinaša rešitev v izpodbijanih sklepih (nastanitev v jedilnici socialno varstvenega zavoda), a hkrati ohraniti varstvo ustavnih dobrin iz prve alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr na način, da je nasprotni udeleženec pod posebnim nadzorom, ne pa na prostosti. Pri tem je pomembno, da so v tej zadevi sodišča odločala o namestitvi nasilne, nemirne in lahko razdražljive osebe, ki je že poskusila zadaviti drugega varovanca. 2 Takšno je tudi stališče sodne prakse pritožbenih sodišč VSL II Cp 1385/2019, I Cp 1432/2019, I Cp 326/2020.