Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Če dolžnik obrazloženo izpodbija sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v celoti oziroma v delu, v katerem je odločeno o upnikovem dajatvenem zahtevku, in je sklep o izvršbi iz tega razloga v dovolilnem delu razveljavljen, taksne obveznosti za sklep o ugovoru po prepričanju sodišča druge stopnje ni.
Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje odpravi.
Ugotovi se, da ni taksne obveznosti dolžnika.
Pritožbeni stroški se odmerijo na znesek 16.500,00 SIT in se dolžniku povrnejo iz sredstev sodišča prve stopnje.
Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odmerilo sodno takso za sklep o ugovoru v znesku 5.700,00 SIT.
V pravočasni pritožbi je dolžnik navedel, da taksna obveznost nastane le v primeru sklepa o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova.
Priglasil je pritožbene stroške.
Pritožba je utemeljena.
Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da je kondemnatorni (naložitveni) del sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine (primerjaj z drugim odstavkom 44. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju: ZIZ) mogoče primerjati s plačilnim nalogom, izdanim v pravdnem postopku (primerjaj z določbami devetindvajsetega poglavja Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP); če namreč dolžnik obrazloženo izpodbija tak sklep o izvršbi v celoti ali samo v delu, v katerem mu je bilo naloženo, naj terjatev plača, se sklep o izvršbi razveljavi v dovolilnem delu (primerjaj z drugim odstavkom 44. člena ZIZ), postopek pa se nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog (drugi odstavek 62. člena ZIZ). V takšnem primeru sklep o ugovoru zoper sklep o izvršbi torej ne predstavlja končne vsebinske odločbe, saj se o utemeljenosti zahtevka (in o ugovoru) odloča šele v pravdi.
Zaradi navedenega je treba določbo 3. točke tarifne številke 2 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju: ZST), v skladu s katero se plača taksa za sklep o ugovoru zoper sklep o izvršbi, primerjati z določbami (in pojasnili) Taksne tarife, ki se nanašajo na plačilni nalog. Iz pojasnila točke e) v tarifni številki 2 Taksne tarife je tako razvidno, da se taksa za plačilni nalog všteje v takso za odločbo, ki jo izda sodišče na ugovor, taksa za sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine pa se všteje v takso za odločbo. Zato je utemeljena razlaga določbe 3. točke tarifne številke 2 Taksne tarife, da je taksna obveznost predpisana za sklep o ugovoru, s katerim se izpodbija sklep o izvršbi le v njegovem dovolilnem delu, torej v primeru, ko je sklep o izvršbi izdan na podlagi izvršilnega naslova oziroma, ko je izdan na podlagi verodostojne listine, dolžnik pa ga z ugovorom izpodbija le v delu, v katerem je sodišče dovolilo izvršbo (primerjaj s tretjim in četrtim odstavkom 62. člena ZIZ). Če pa dolžnik obrazloženo izpodbija sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v celoti oziroma v delu, v katerem je odločeno o upnikovem dajatvenem zahtevku, in je sklep o izvršbi iz tega razloga v dovolilnem delu razveljavljen, taksne obveznosti za sklep o ugovoru po prepričanju sodišča druge stopnje ni.
Višje sodišče je pri odločanju poleg določb ZST uporabilo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP). Taksna obveznost namreč nastane na podlagi zakona (primerjaj od 1. do 4. člena ZST), pri čemer so prihodki od sodnih taks prihodki Republike Slovenije (10. člen ZST). Sodne takse torej spadajo v področje javnih financ, postopek odločanja o taksni obveznosti pa je poseben postopek, ki se vodi, ob postopku iz 2. člena ZST (med drugim tudi ob postopku izvršbe), pred sodiščem med državo in (domnevnim) taksnim zavezancem. Zato je odločanje o taksni obveznosti upravna zadeva (primerjaj 2. člen ZUP).
Glede na navedeno je bilo treba pritožbi ugoditi, izpodbijani sklep odpraviti in odločiti, kot je razvidno iz prvega in drugega odstavka izreka tega sklepa (prvi odstavek 252. člena v zvezi s prvim odstavkom 259. člena ZUP).
Dolžnik je v pritožbi priglasil stroške pritožbenega postopka, in sicer 150 točk za pritožbo, 1.000,00 SIT za materialne stroške in 20% davek na dodano vrednost. Višje sodišče je na podlagi 5. točke tarifne številke 28 v zvezi s 1. točko tarifne številke 18 Odvetniške tarife, ob vrednosti točke 110,00 SIT na dan odločanja, pritožniku priznalo 125 odvetniških točk. Njegovi pritožbeni stroški torej, ob upoštevanju 20% davka na dodano vrednost, znašajo 16.500,00 SIT.
Materialnih stroškov sodišče druge stopnje namreč ni priznalo, saj jih dolžnik ni specificiral. Višje sodišče je odločilo, da se odmerjeni stroški povrnejo v breme sredstev sodišča prve stopnje. Odločitev temelji na drugem odstavku
113. člena ZUP, ki določa, da gredo v primeru začetka postopka po uradni dolžnosti stroški v breme organa, če se je postopek za stranko končal ugodno. Izjema so le osebni stroški stranke, ki so taksativno našteti v navedeni določbi. Postopek izterjave sodne takse je sodišče v skladu s 26. členom ZST začelo po uradni dolžnosti z nalogom za plačilo sodne takse z dne 16.01.2006 (primerjaj tudi 126. in 127. člen ZUP), na podlagi katerega je nato dolžnik zahteval izdajo odločbe o odmeri takse. Ker je dolžnik zahteval povrnitev stroškov zastopanja, ki niso opredeljeni kot osebni stroški stranke, je sodišče druge stopnje odločilo, kot je razvidno iz tretjega odstavka izreka tega sklepa.