Jedro

Že v okviru prvega sojenja postavljeni zahtevek se je glasil na plačilo odškodnine zaradi prikrajšanja na zaslužku - plači, le da je bil zahtevek v ponovljenem sojenju zvišan. Slednje pa ne pomeni, da gre za nov zahtevek ali da je bil ta na novo postavljen. Identiteta (istovetnost) denarnega zahtevka je ostala ista, ker gre po vsebini še vedno za v primerjavi s prvim postopkom nespremenjeni obravnavani sporni predmet v smislu zahtevanega sodnega varstva (iz naslova premoženjske škode zaradi izgube na plači za nespremenjeno obdobje); spremenila se je le njegova višina. S tem, ko se tožnica ni pritožila zoper prvo izdano sodbo P 148/2015 z dne 3. 7. 2020 (zoper katero se je pritožila le toženka, ki je s pritožbo uspela), čeprav prvostopno sodišče ni v celoti ugodilo zahtevku iz naslova izgube na zaslužku, bi prvostopno sodišče z drugačno odločitvijo od tokrat pritožbeno izpodbijane, torej ob neupoštevanju delne pravnomočnosti in načela dispozitivnosti (člen 3 ZPP), kršilo pravila o že razsojeni stvari, v katero bi nedopustno poseglo (in tudi pritožbeno sodišče, če bi sledilo pritožbi).

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se v izpodbijani zavrnilni in stroškovni odločitvi (v točkah V in VI izreka) sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti za 10,00 EUR pritožbenih stroškov, v roku 15 dni.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedeno sodbo v ponovljenem sojenju razsodilo o še nepravnomočno razsojenem zahtevku, in sicer, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki odškodnino za premoženjsko škodo iz naslova izgubljenega zaslužka v neto zneskih:

-129,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zaporednih mesečnih zneskov po 18,52 EUR v obdobju od 1. 1. 2016 do 31. 7. 2016 od vsakega 16. dne v mesecu do plačila za tekoči mesec;

-2.022,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zaporednih mesečnih zneskov (-) po 18,52 EUR v obdobju od 1. 8. 2016 do 30. 9. 2016, (-) po 2,91 EUR v obdobju od 1. 10. 2016 do 31. 12. 2016, (-) po 5,98 EUR v obdobju od 1. 1. 2017 do 30. 9. 2017, (-) po 35,79 EUR v obdobju od 1. 10. 2017 do 31. 12. 2017, (-) po 42,39 EUR v obdobju od 1. 1. 2018 do 31. 3. 2018, (-) po 45,76 EUR v obdobju od 1. 4. 2018 do 31. 1. 2019, (-) po 62,49 EUR v obdobju od 1. 2. 2019 do 1. 2. 2020, (-) po 96,21 EUR v obdobju od 1. 2. 2020 do 30. 6. 2020 od vsakega 16. dne v mesecu do plačila za tekoči mesec; in

-4.137,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zaporednih mesečnih zneskov po 96,21 EUR v obdobju od 1. 7. 2020 do 31. 1. 2024 od vsakega 16. dne v mesecu do plačila za tekoči mesec.

Za obdobje od 1. 2. 2024 dalje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačevati (poleg že pravnomočno prisojenih mesečnih zneskov s sodbo Okrožnega sodišča v Celju P 148/2015 z dne 3. 7. 2020 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Celju Cp 51/2021 z dne 18.3.2021) tudi mesečno odškodninsko rento zaradi izgubljenega zaslužka v neto višini 96,21 EUR, do pravnomočnosti sodbe v plačilo dospele rentne obroke v 15 dneh, v bodoče v plačilo zapadle mesečne rentne obroke pa do vsakega 15. dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dneva po zapadlosti posamičnega rentnega obroka dalje do plačila.

Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek v presežku za:

-še nadalje zahtevanih 17.558,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zaporednih mesečnih neto zneskov v obdobju od 1. 12. 2015 do 31. 1. 2024 od vsakega 16. dne v mesecu za pretekli mesec dalje, in sicer od: (-) 61,00 EUR, (-) 2 x 40,63 EUR, (-) 64,16 EUR, (-) 40,63 EUR, (-) 60,56 EUR, (-) 64,22 EUR, (-) 43,19 EUR, (-) 68,56 EUR, (-) 52,91 EUR, (-) 67,92 EUR, (-) 42,11 EUR, (-) 62,05 EUR, (-) 77,60 EUR, (-) 39,05 EUR, (-) 107,54 EUR, (-) 267,31 EUR, (-) 295,21 EUR, (-) 49,54 EUR, (-) 134,65 EUR, (-) 175,09 EUR, (-) 149,18 EUR, (-) 119,37 EUR, (-) 147,73 EUR, (-) 79,53 EUR, (-) 139,01 EUR, (-) 201,78 EUR, (-) 162,69 EUR, (-) 200,91 EUR, (-) 164,16 EUR, (-) 166,89 EUR, (-) 77,99 EUR, 94,76 EUR, (-) 107,28 EUR, (-) 105,21 EUR, 117,29 EUR, (-) 105,21 EUR, (-) 121,60 EUR, (-) 132,85 EUR, (-) 105,57 EUR, (-) 2 x 77,16 EUR, (-) 80,09 EUR, (-) 3 x 109,40 EUR, (-) 165,10 EUR, (-) 138,72 EUR, (-) 180,75 EUR, (-) 260,31 EUR, (-) 298,33 EUR, (-) 170,49 EUR, (-) 2 x 119,55 EUR, (-) 122,74 EUR, (-) 151,26 EUR, (-) 161,89 EUR, (-) 141,01 EUR, (-) 2 x 122,74 EUR, (-) 116,06 EUR, (-) 3 x 107,56 EUR, (-) 121,85 EUR, (-) 116,28 EUR, (-) 119,47 EUR, (-) 87,37 EUR, (-) 111,76 EUR, (-) 118,51 EUR, (-) 2 x 87,37 EUR, (-) 101,65 EUR, (-) 81,40 EUR, (-) 220,40 EUR, (-) 349,65 EUR, (-) 357,49 EUR, (-) 312,56 EUR, (-) 339,04 EUR, (-) 2 x 297,04 EUR, (-) 294,71 EUR, (-) 2 x 297,04 EUR, (-) 441,26 EUR, (-) 489,22 EUR, (-) 512,83 EUR, (-) 489,22 EUR, (-) 506,70 EUR, (-) 444,46 EUR, (-) 321,10 EUR, (-) 315,03 EUR, (-) 338,57 EUR, (-) 382,90 EUR, (-) 4 x 397,91 EUR, in

-plačilo še nadalje zahtevane mesečne odškodninske rente zaradi izgubljenega zaslužka od 1. 2. 2024 dalje v neto znesku 640,91 EUR z zakonskimi zamudnimi od dneva zapadlosti posamičnega rentnega obroka v plačilo dalje do plačila.

Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti 5.503,58 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku 15-dnevnega roka za plačilo pravdnih stroškov.

2.Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožeča stranka po pooblaščenki; uveljavlja vse tri pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), to je zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, napačno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožnici prisodi vso, v ponovljenem postopku uveljavljano izgubo na dohodku ter prisodi vse pravdne stroške.

3.V pritožbi kot zmoten graja zaključek, da naj bi smelo sodišče v ponovljenem sojenju toženki prisoditi plačilo le še tistega dela odškodnine, glede katerega je pritožbeno sodišče prvostopno sodbo razveljavilo. Zahtevek, ki ga tožnica prvič uveljavlja v ponovnem sojenju, v prvem sojenju sploh ni bil postavljen. Zato sodišče v prvem sojenju o šele v drugem sojenju spremenjenem - zvišanem zahtevku ni moglo odločati in posledično tudi v pritožbenem postopku ni moglo odločati o njem niti Višje sodišče. Z odločanjem o v ponovnem sojenju prvič uveljavljenem spremenjenem zahtevku se položaj toženke ne bi poslabšal, saj ima tožnica, v kolikor bi sodišče namesto da je spremembo tožbe dovolilo, nov tožničin zahtevek zavrglo, pravico ta zahtevek do toženke uveljavljati v novi tožbi. Z odločitvijo je sodišče kršilo tožničino pravico do sodnega varstva ter do poštenega sojenja, ki ji jo je z načinom vodenja postopka in odločanja odvzelo. Najprej je dovolilo spremembo tožbe, potem pa o spremenjenem delu tožbe odločalo na način, da je zahtevek zaradi napačne uporabe načela — prepovedi reformationis in peius zavrnilo, s čimer je tožnico prikrajšalo za uveljavljanje zahtevka v novi pravdi. Sodišče o novo postavljenem zahtevku ni ugotavljalo in ni ugotovilo pravilnega dejanskega stanja, posledično tudi materialnega prava ni pravilno uporabilo. Zahtevek je zavrnilo iz povsem napačnega in zato nezakonitega razloga; ob pravilni in popolni ugotovitvi dejanskega stanja, da gre za nov zahtevek, bi moralo sodišče ob pravilnem pravnem naziranju priti do zaključka, da zanj ne velja načelo prepovedi reformationis in peius. Sodba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne da preizkusiti, saj v obrazložitvi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oz. so si med seboj v nasprotju. Zato je zagrešena absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 339. čl. ZPP.

4.V odgovoru na tožbo toženka, ki vsebinsko odgovarja na pritožbo, predlaga, da se pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi prvostopenjsko sodbo, tožeči stranki pa naloži v plačilo povzročene pritožbene stroške, ki jih priglaša.

5.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo1 preizkusilo v pritožbeno izpodbijanem delu in v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, ter po uradni dolžnosti glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP (v zvezi z drugim odstavkom 339. člena istega zakona) in glede pravilne uporabe materialnega prava (člen 341 ZPP). Le v tem delu je odločba sodišča prve stopnje predmet pritožbenega preizkusa.2

6.Nosilni razlog odločitve sodišča prve stopnje3 predstavlja ugotovitev, da bi bila tožnica, glede na prejeto pokojnino in njeno 40% sokrivdo, upoštevaje pravnomočno že prisojene zneske vsakomesečne neto izgube na zaslužku, v obdobju od 1. 1. 2016 do 31. 7. 2016 upravičena še do povračila 481,59 EUR, v obdobju od 1. 8. 2016 do 30. 6. 2020 do povračila 8.133,96 EUR, v obdobju od 1. 7. 2020 do 30. 11. 2023 do povračila 13.704,97 EUR, skupaj do 22.320,52 EUR, od 1. 11. 2023 dalje pa do vsakomesečne rente v višini 502,88 EUR,4 vendar pa ji gre zaradi prepovedi reformationis in peius oz. pravil delne pravnomočnosti v ponovljenem sojenju, ne glede na zvišanje zahtevka po pridobitvi izvedenskega mnenja, le še del odškodnine, glede katerega je pritožbeno sodišče prvo sodbo razveljavilo, zaradi česar je v presežku zahtevek zavrnilo.

7.Svojo odločitev, temelječo na prepovedi poslabšanja položaja za pritožnika (v konkretnem primeru toženko, ki se je edina pritožila zoper prvo izdano prvostopno sodbo P 148/2015 z dne 3. 7. 2020), na kar je oprlo odločitev v ponovljenem sojenju, je prvostopno sodišče obrazložilo v točkah 21 do 25 izpodbijane sodbe. Neutemeljena je zato pritožbena navedba, da sodba ni obrazložena in da ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih oz. da si razlogi nasprotujejo. Sodba nasprotno vsebuje jasne razloge, ki omogočajo preizkus, ti pa si med sabo tudi ne nasprotujejo; le pritožnica se ne strinja z njimi. Tudi sicer je kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP podana le (poleg primerov, ko sodba vsebuje nerazumljiv ali protisloven izrek, in primerov nasprotja med izrekom in obrazložitvijo) v primeru pomanjkanja sleherne obrazložitve o odločilnih dejstvih, nejasnosti in nerazumljivosti obrazložitve in protislovij v obrazložitvi.

8.Kot pravilno izpostavi pritožba sama, je po delni pritožbeni razveljavitvi sodbe P 148/2015 tožnica v ponovljenem sojenju imela procesno pravico, da do konca glavne obravnave spremeni tožbo v smislu povečanja zahtevka (člen 184 ZPP). Ni pa ji moč pritrditi, da prvostopno sodišče že v prvem sojenju ni odločalo o zahtevku, za katerega pritožnica neutemeljeno trdi, da je bil postavljen šele v okviru novega sojenja. Že v okviru prvega sojenja postavljeni zahtevek se je namreč glasil na plačilo odškodnine zaradi prikrajšanja na zaslužku - plači, le da je bil zahtevek v ponovljenem sojenju zvišan. Slednje pa ne pomeni, da gre za nov zahtevek ali da je bil ta na novo postavljen. Identiteta (istovetnost) denarnega zahtevka je ostala ista, ker gre po vsebini še vedno za v primerjavi s prvim postopkom nespremenjeni obravnavani sporni predmet v smislu zahtevanega sodnega varstva (iz naslova premoženjske škode zaradi izgube na plači za nespremenjeno obdobje); spremenila se je le njegova višina. S tem, ko se tožnica ni pritožila zoper prvo izdano sodbo P 148/2015 z dne 3. 7. 2020 (zoper katero se je pritožila le toženka, ki je s pritožbo uspela), čeprav prvostopno sodišče ni v celoti ugodilo zahtevku iz naslova izgube na zaslužku, bi prvostopno sodišče z drugačno odločitvijo od tokrat pritožbeno izpodbijane, torej ob neupoštevanju delne pravnomočnosti in načela dispozitivnosti (člen 3 ZPP), kršilo pravila o že razsojeni stvari, v katero bi nedopustno poseglo (in tudi pritožbeno sodišče, če bi sledilo pritožbi). Prepoved poslabšanja, kot je pravilno zaključilo že prvostopno sodišče, v konkretnem primeru zato ne more veljati samo za pritožbeno sodišče, pač pa tudi za ponovno sojenje pred sodiščem prve stopnje, kateremu je po razveljavitvi izpodbijanega dela prve sodbe zadevo vrnilo pritožbeno sodišče v ponovno odločanje.

9.Dovoljena sprememba tožbe na podlagi pisnega sklepa z dne 6. 5. 2024, ki sicer predstavlja pravilno odločitev, glede na v prvem odstavku člena 185 ZPP predvideno smotrnost spremembe za dokončno ureditev razmerja med strankama (to je ureditev v okviru enega, že potekajočega postopka), je zgolj odločitev procesne narave, ki ne narekuje narave materialnopravne odločitve. Pritožba zato neutemeljeno uveljavlja zmotnost stališča, da se lahko v konkretnem ponovljenem sojenju toženko obsodi le na plačilo še tistega dela odškodnine, glede katerega je pritožbeno sodišče razveljavilo prvo sodbo. Spoštovanje procesnih institutov in kasnejša delna zavrnilna odločitev v presežku zvišanega zahtevka zato ne predstavlja kršitve procesnih pravil ZPP (te pritožnica niti ne opredeli) niti zatrjevanega prikrajšanja sodnega varstva in posega v pravico do poštenega sojenja (člen 22 Ustave RS; URS). Pravna naziranja glede instituta spremembe tožbe oz. dopustnosti zvišanja zahtevka so uporabljena pravilno, pravilno so uporabljene tudi določbe ZPP glede delne pravnomočnosti že razsojenega dela zahtevka oz. prepovedi poslabšanja na slabše v konkretnem primeru za toženko kot prvotno pritožnico (člen 359 ZPP), na katerih je sodišče prve stopnje temeljilo odločitev o še spornem zahtevku, v zvezi s čimer se je prav tako pravilno naslonilo na določbe členov 169 in 174 Obligacijskega zakonika (OZ). Čeprav se pritožnica sklicuje na nepopolno oz. zmotno ugotovljeno dejansko stanje, pa napake v zvezi z odločitvami, pomembnimi s procesnega vidika, predstavljajo pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka - teh pa pritožnica, razen kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero je že bilo odgovorjeno, obrazloženo ne uveljavlja.

10.Neutemeljena je nadalje pritožba v delu, ki se nanaša na stroškovno odločitev. Pritožnica navaja, da bi ji glede na njen ugotovljeni uspeh v pravdi v prvem sojenju (85%), ob pravilni in popolni ugotovitvi dejanskega stanja ter pravilni uporabi materialnega prava o na novo postavljenem zahtevku, s katerim je v celoti uspela, medtem ko zaradi zavrnjenega dela iz naslova nepremoženjske škode niso nastali prav nobeni dodatni stroški, morali biti priznani vsi pravdni stroški in ne le 50 %. Pritožnica, kot ocenjuje pritožbeno sodišče, graja prvostopno odločitev in zasleduje drugačno stroškovno odločitev glede na lastno predvidevanje pritožbenega polnega uspeha, ki pa se ni udejanjilo. Odločitve, ki jo je sodišče temeljilo na drugem odstavku 154. člena ZPP in načelu delnega uspeha v pravdi, na podlagi česar je uspeh vsake od pravdnih strank ocenilo na 50 % tekom celotnega postopka, kar je obrazložilo v točki 26 obrazložitve, ne izpodbija z ničemer obrazloženim, zgolj s sklicevanjem na določbo tretjega odstavka 154. člena ZPP v povezavi z neuspelo pritožbo pa je ne uspe izpodbiti.

11.Graja neobrazložene odločitve v delu, za katero izvedensko mnenje je toženki priznalo strošek izvedenine, ker da je za izvedenca finančne stroke isti znesek (1.104,00 EUR) plačala tožnica, in bi ga sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava moralo priznati njej, tako pritožba, je neutemeljena. Iz točk 28 in 30 obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja zadostna specifikacija priznanih stroškov pravdnima strankama, ki je v spisovnem gradivu preverljiva. Tožeči stranki je bil z izpodbijano sodbo poleg stroškov izvedenin v višini 5.347,54 EUR (v zvezi z mnenjem izvedenca medicinske stroke), priznan tudi znesek v višini 1.040,20 EUR iz naslova plačanih stroškov za izvedenko finančne stroke,6 zato ne drži graja, da ji ti stroški ne bi bili priznani (glede na pritožbeno navedbo, da bi ji moralo sodišče priznati tudi izvedenino za izvedenca finančne stroke). Tako priznani stroški tudi niso po višini identični toženki priznanim stroškom v višini 1.104,00 EUR, ki predstavljajo polovico izvedencu medicinske stroke priznanih stroškov za dopolnitev izvedenskega mnenja, katero je predlagala tudi toženka in do polovice krila stroške dopolnitve mnenja.

12.Tožničina pritožba glede na obrazloženo ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani zavrnilni in stroškovni odločitvi (izrek pod točko V in VI izpodbijane sodbe) potrdilo (353. člen ZPP).

13.Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. členom ZPP).

14.Mora pa tožnica toženi stranki povrniti njene potrebne stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 155. členom ZPP), ki je bil vsebinski in ga sodišče šteje za potreben strošek. Toženka je v odgovoru na pritožbo priglasila za 30,00 EUR materialnih stroškov, ki jih je opredelila kot stroške fotokopiranja in poštnine. Pritožbeno sodišče ji priznava stroške v višini 10,00 EUR, ki so ji iz tega naslova v pritožbenem postopku gotovo nastali, ne pa tudi presežka. Znesek je tožeča stranka toženi dolžna povrniti na način in v rokih, kot izhaja iz izreka.

-------------------------------

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 3, 184, 185, 359 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 169, 174

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.