Jedro

Glede na smisel potrebnega varstva in nadzorstva, ki je v preprečitvi poškodovanja drugega, mora biti nadzorstvo prilagojeno situaciji, ki jo je lastnik mogel ali moral predvidevati. V zvezi s potrebnim nadzorstvom nad psom je v sodni praksi izrecno poudarjeno, da mora gospodar psa obvladati. Pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da je bil toženec v dani situaciji dolžan nadzorovati psa tako, da mu ne bi ušel izpod nadzora.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje glede odločitve o stroških postopka v III. točki izreka spremeni tako, da se znesek 237,25 EUR zviša za 1.189,83 EUR.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči strani povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 135,80 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženec dolžan tožniku plačati 5.650 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2011 dalje (I. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek za plačilo 65.100 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnilo (II. točka izreka). Tožencu je naložilo povrnitev dela tožnikovih stroškov postopka, sorazmernega uspehu v pravdi (III. točka izreka).

Tožnik v pritožbi zoper odločitev o stroških postopka uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Glede na ugotovljeni uspeh v pravdi (54 %) in znesek njegovih stroškov postopka (4.717,47 EUR) je upravičen do povrnitve 2.547,43 EUR in ne le 1.357,60 EUR, kot izhaja iz obrazložitve sodbe. Po medsebojnem pobotanju bi mu moral toženec plačati 1.427,07 EUR.

Toženec v pritožbi zoper odločitev o ugoditvi zahtevku in o stroških postopka uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženec ni dokazal okoliščin in mehanizma poškodovanja, kot jih je zatrjeval v tožbi. V tožbi je zatrjeval, da je toženčev pes z vso težo planil nanj in ga podrl na tla, pri čemer je utrpel zlom križnice; ko se je uspel pobrati, ga je pes napadel še drugič, padel je na desno stran in poškodoval koleno, stegnenico in desni komolec ter utrpel strganje mišic v rami. Toženec je povedal, da se je tožnik pri tem, ko je svojega psa vlekel k sebi, spotaknil ob rob pločnika in se usedel na asfaltirano površino, nato pa se pobral in odšel v trgovino. Smiselno enako sta izpovedali tudi priči P. K. in M. C. Ker ni dokazano, da bi bil tožnik poškodovan na način, kot zatrjuje v tožbi, bi bilo treba zahtevek zavrniti. Tožnikov opis dogodka izključuje tudi možnost nastanka vseh opisanih poškodb v obravnavanem dogodku. Sodba je spregledala številna neskladja in nelogičnosti, ki kažejo na tožnikovo neverodostojnost in pritrjujejo toženčevemu opisu dogodka. Tožnik je večkrat spremenil izpoved, njegov opis dogodka in način poškodovanja pa objektivno ni mogoč (število padcev in poraščenost kraja dogodka). Njegova izpovedba je tudi v nasprotju z zdravstveno dokumentacijo. Sodba ne odgovarja na vprašanje, ali je toženec ustrezno poskrbel za varstvo psa, ko je pri hranjenju odprl vrata pesjaka, bil prisoten ob psu, ga obvladal in dotlej ustrezno zavaroval, ni pa mogel predvideti prihoda tožnika in njegovega psa, ki je toženčevemu – šolanemu in ubogljivemu – psu povzročil razdraženost in opisano reakcijo. Sodba nima razlogov o tožnikovi soodgovornosti za nastanek škode. Toženec je ugovor oprl na navedbo, da je pes ušel izpod nadzora, ker je tožnik prečkal območje pod nadzorom toženčevega psa, tožnik pa te izpovedbe ni uspel izpodbiti. Toženec je o tem izpovedal v zaslišanju, sodba pa se do tega ne opredeli. V toženčevi izpovedbi ni neskladij in nelogičnosti, tožnik pa je ves čas spreminjal opis dogajanja. Sodišče bi moralo primerneje oceniti tožnikovo izpovedbo, kot je to storilo v sodbi. Prisojena odškodnina za telesne bolečine je bistveno previsoka. Trpel je bolečine srednje intenzivnosti približno 14 dni, opravil je le tri specialistične preglede, zdravljenje pa je bilo le konzervativno. Gre za škodo lažjega obsega. Ugotovitve izvedenca ne utemeljujejo prisoje odškodnine za strah, podrejeno pa je odškodnina previsoka. Sklicuje se na sodbo VSL I Cp 2611/2008. Primarni strah je bil glede na trajanje dogodka krajši od 10 minut. Noben od udeležencev ni opisal tako dolgega trajanja dogodka, več padcev pa je izključenih z izpovedbo toženca in prič. Dokazni postopek ne daje podlage za prisojo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da zlom križnice in udarnina v področju desnega kolka ne puščata trajnih posledic, zvin desne rame pa ni bil dokazan. Ugotovitve o prikrajšanju, podane v sodbi, niso obrazložene. Ker je bil bistveni del spora vezan na ugotovitev višine odškodnine, je napačna ugotovitev o tožnikovem uspehu v pravdi.

Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev toženčeve pritožbe. Toženec ni odgovoril na tožnikovo pritožbo.

Tožnikova pritožba je utemeljena. Toženčeva pritožba ni utemeljena.

V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da je do poškodbe prišlo, ko je toženčev pes, ki je bil brez nadzora in je pritekel za tožnikom in njegovim psom na cesto, kjer je prečkal cestišče, lajal na tožnika in njegovega psa, se zapletal in ovohaval s tožnikovim psom, ki sta lajala drug na drugega, tožnik pa je pri umikanju pred toženčevim psom padel na rob pločnika. Ne glede na to, da ni povsem jasno, ali je padel, ker se je ob umikanju spotaknil ob robnik ali se zapletel čez visoko travo ali ga je za sabo povlekel njegov pes, do padca ne bi prišlo, če toženčev pes ne bi brez nadzora stekel proti tožniku in njegovemu psu.

Pritožba ne vzbuja dvoma v pravilnost navedenih ugotovitev. Sodba izhaja iz poškodb, ki bi po izvedenčevem mnenju lahko nastale v zatrjevanem škodnem dogodku, v povezavi s tem pa izvede oceno ostalih – predvsem ustno – izvedenih dokazov. Vsaka od okoliščin, ki jih izpostavlja pritožba, je vključena v celoviti in izčrpni dokazni oceni. V sodbi so ocenjene vse izpovedbe oziroma njihovi deli, na katere opozarja pritožba, tožnikova izpovedba pa je ovrednotena prav z vidikov, ki jih izpostavlja pritožba, tj. neskladij tako s tožbenimi navedbami kot z drugimi izvedenimi dokazi. Neutemeljen pa je pritožbeni zaključek, da neskladja med tožbenimi trditvami in tožnikovo izpovedbo ter nedoslednosti v tožnikovi izpovedbi sami po sebi preprečujejo zaključek o obstoju škodnega dogodka, na katerem temelji zaključek o toženčevem nedopustnem ravnanju. Natančna dokazna ocena tudi ne vzbuja dvoma, da posameznim izvedenim dokazom ni bila dana prava teža. Neutemeljen je očitek, da v sodbi ni odgovora na vprašanje, ali je toženec ustrezno poskrbel za varstvo psa, ko je pri hranjenju odprl vrata pesjaka, bil neposredno ob njem in ga obvladal, ni pa mogel predvideti prehoda tožnika in njegovega psa, ki je toženčevemu zelo ubogljivemu in šolanemu psu povzročil razdraženost in opisano reakcijo. V izpodbijani sodbi je navedeno, da je pomanjkljivost nadzora v tem, da psa ni nadzoroval tako, da se mu ne bi mogel izmuzniti, do škodnega dogodka pa je prišlo, še preden je toženec nadzor nad psom pridobil nazaj. Ob rob pritožbeni navedbi, da ni mogel predvideti prehoda tožnika in njegovega psa, pritožbeno sodišče dodaja, da je toženčeva trditev, da je tožnik s svojim psom prečkal toženčevo dvorišče in da se je zato toženčev pes vznemiril, ostala nedokazana.

Stališče izpodbijane sodbe je materialnopravno pravilno. Po drugem odstavku 158. člena OZ odgovarja za škodo, ki jo povzroči domača žival, njen imetnik, razen če dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo. Glede na smisel potrebnega varstva in nadzorstva, ki je v preprečitvi poškodovanja drugega, mora biti nadzorstvo prilagojeno situaciji, ki jo je lastnik mogel ali moral predvidevati. V zvezi s potrebnim nadzorstvom nad psom je bilo v sodni praksi izrecno poudarjeno, da mora gospodar psa obvladati.(1) Ob opisanem razumevanju zakonske določbe je pravilno stališče sodbe, da je bil toženec v dani situaciji dolžan nadzorovati psa tako, da mu ne bi ušel izpod nadzora.

Neutemeljen je tudi očitek, da v sodbi ni razlogov o zatrjevani tožnikovi soodgovornosti. V sodbi je navedeno, da je toženec tožnikov prispevek utemeljeval s trditvijo, da je tožnik s svojim psom prečkal toženčevo dvorišče in z vdorom na njegovo območje povzročil vznemirjenje toženčevega psa. Prav ob upoštevanju toženčeve izpovedbe izpodbijana sodba zaključuje, da je navedena trditev o prehodu toženčevega dvorišča ostala nedokazana. Tožnikov prispevek pa ni podan tudi iz razloga, ker je do škodnega dogodka prišlo izven toženčevega dvorišča (kot "teritorija" toženčevega psa).

Neutemeljene so nadalje pritožbene trditve o previsoki odškodnini za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in za strah ter o neutemeljeno prisojeni odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. V izpodbijani sodbi so ustrezno upoštevana merila za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, določena v 179. členu OZ. Temeljni načeli za odmero te odškodnine, vsebovani v zakonu, sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. V skladu s prvim načelom naj denarno zadoščenje glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednotno sorazmerje. Drugo načelo, ki odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic (14. in 22. člen Ustave), vzpostavlja sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera.

V pritožbi je naveden le del bolečin in nevšečnosti, ki jih je po ugotovitvah izpodbijane sodbe trpel tožnik zaradi poškodb, ki jih je utrpel v obravnavanem škodnem dogodku. Tožnik je utrpel zlom križnice (brez premika), udarnino področja desnega kolka, udarnino desnega komolca in zvin desne rame. Bolečine srednje intenzivnosti je resda trpel le štirinajst dni, vendar pa so bolečine lažje intenzivnosti in občasno pojavljajoče se bolečine srednje intenzivnosti izzvenele šele v treh mesecih po škodnem dogodku. Upoštevaje trajanje in intenzivnost bolečin ter ugotovljeni obseg nevšečnosti med zdravljenjem, opisan v 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, gre – tako kot zatrjuje pritožba – za lažji primer, kar pa se – drugače kot meni pritožba – ustrezno odraža v znesku prisojene odškodnine. Pritožba ni vzbudila dvoma, da bi prisojena odškodnina odstopala od odškodnin, prisojenih v podobnih primerih.

Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki v zvezi s prisojo in z višino odškodnine za strah. Po utrjenem stališču sodne prakse je strah posebna oblika pravno priznane škode, če se ugotovi, da je bil strah intenziven in je dalj časa trajal. Če je bil intenziven strah kratkotrajen, je mogoče prisoditi odškodnino, če je bilo v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje. Pogoju intenzitete je zadoščeno, ko je zaskrbljenost takšne stopnje, da pri oškodovancu ustvarja posebno duševno stanje in poruši njegovo duševno ravnovesje do take mere, ki presega doživljanje zaskrbljenosti povprečne stopnje.(2) Pri presoji, ali je tožnik utrpel strah zadostne intenzivnosti, sodna praksa objektivizira oškodovančevo izpovedbo o doživljanju strahu z okoliščinami nastanka škode in poteka zdravljenja.

Zgolj z drugačnim zatrjevanjem o trajanju dogodka pritožba ne omaje ugotovitve, da je strah ob škodnem dogodku trajal 10 minut. Ugotovitev ima zadostno oporo v ugotovitvah sodbe o poteku škodnega dogodka. Pritožba tudi ne vzbuja dvoma v pravilnost zaključka o obstoju strahu za izid zdravljenja. V sodbi so resda navedene ugotovitve izvedenskega mnenja, vendar gre za oceno z vidika tožbenih navedb, pritožba pa tudi ne trdi, da ne bi bila ustrezno objektivizirana tožnikova izpovedba, podana v zvezi s tem. O odsotnosti strahu pred psi se je sodba izrekla, ta pa sama po sebi še ne pomeni, da tožnik ni trpel dovolj intenzivnega strahu za izid zdravljenja. Sklicevanje na eno sodbo pritožbenega sodišča ne utemeljuje zaključka, da prisojena odškodnina odstopa od drugih podobnih primerov.

Neutemeljeni so tudi očitki v zvezi s prisojo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Pritožbena trditev o nedokazanosti zvina desne rame nima opore v ugotovitvah sodbe. Ugotovljeno je bilo, da je zaradi zvina rame tožniku ostala minimalno omejena gibljivost desne rame zaradi bolečin v gibih nad nivojem ramen, zaradi tega pa ima tožnik, ki je bil ob zaključku glavne obravnave star 70 let in živi sam, težave pri oblačenju nekaterih vrst oblačil, pri opravljanju domačih gospodinjskih in gospodarskih del ter pri izvajanju rekreativnih dejavnosti (veslanje, plavanje, smučanje). Natančnejše ugotavljanje obsega prizadetosti glede na ugotovljeni obseg posledic ni bilo potrebno. Prisojena odškodnina po višini ne vzbuja dvoma, da sodišče svoje ocene ni temeljilo na splošnih življenjskih izkušnjah o potrebnih opravilih, povezanih z vsakdanjim življenjem v hiši. Tožnikova izpovedba, da občasno še plava in vesla, ne nasprotuje zaključku sodbe, da te dejavnosti lahko opravlja s povečanimi napori. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je obseg ugotovljenih prikrajšanj ustrezno ovrednoten v prisojenem znesku odškodnine v višini 1.000 EUR.

Tudi celotna prisojena odškodnina v višini 5,3 povprečnih neto plač pravilno odraža razmerje med manjšimi, srednjimi in večjimi škodami ter odškodninami zanje.

Neutemeljen je tudi toženčev pritožbeni očitek o tožnikovem uspehu v pravdi. V sodbi je uspeh pravilno izračunan ob ločenem ugotavljanju uspeha glede temelja in glede višine zahtevka. Pritožbena trditev, da je bil bistveni del spora vezan na ugotavljanje višine, nima podlage v izvedenem dokaznem postopku.

Utemeljen pa je tožnikov pritožbeni očitek o napačnem izračunu višine stroškov, do povrnitve katerih je glede na ugotovljeni uspeh v pravdi upravičen. Ker so mu nastali potrebni stroški v višini 4.717,47 EUR, je glede na 54 % uspeh upravičen do povrnitve 2.547,43 EUR. Glede na neizpodbijano ugotovitev sodbe, da je tožnik dolžan tožencu povrniti 1.120,35 EUR (46 % od 2.435,56 EUR), je po medsebojnem pobotanju toženec dolžan tožniku povrniti 1.427,08 EUR, tj. za 1.189,83 EUR več, kot je navedeno v izreku izpodbijane sodbe.

Ker niti uveljavljeni razlogi niso utemeljeni, niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP) glede odločitve o (delni) ugoditvi zahtevku niso podane, je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP). Po ugotovitvi o zmotnosti odločitve o stroških je tožnikovi pritožbi zoper ta del sodbe ugodilo in odločitev v III. točki izreka spremenilo tako, da se znesek stroškov, ki jih je toženec dolžan povrniti tožniku, zviša za 1.189,83 EUR.

Glede na tožnikov pritožbeni uspeh mu je toženec dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ti znašajo skupno 135,80 EUR. Gre za strošek za sodno takso za pritožbo (50,40 EUR) ter za nagrado za postopek z rednim pravnim sredstvom (50 EUR) in strošek poštnih storitev (20 EUR), povečana za 22 % davek na dodano vrednost. Ker toženec s pritožbo ni uspel, tožnikov odgovor pa ni bil potreben strošek, sama krijeta stroške, nastale z njuno vložitvijo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Prim. odločbe VS RS II Ips 462/2004, II Ips 360/2001 ter II Ips 462/2004 in tam navedene sodne odločbe, sprejete na podlagi prej veljavne, a po besedilu enakega pravnega pravila 1320 Občega državljanskega zakonika. Tem stališčem sledi tudi praksa višjih sodišč. Prim. npr. odločbi VSL I Cp 2093/2009 z dne 9. 9. 2009 in I Cp 894/2014 z dne 18. 6. 2014. (2) Prim. odločbe VS RS II Ips 248/1996, II Ips 302/1998, II Ips 110/199, II Ips 707/2004 in II Ips 449/2006 in druge.