Jedro

Tožbeni zahtevki za plačilo razlike regresa za letni dopust za leta 2004, 2005 in 2006 ter za plačilo nadomestila plač od julija 2004 do maja 2006 segajo v obdobje po redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice iz poslovnih razlogov, na podlagi katere je tožnici delovno razmerje nezakonito prenehalo, kar je bilo ugotovljeno s pravnomočno sodbo. Zato bi moralo sodišče prve stopnje ob uporabi 5. odstavka 41. člena ZDSS-1 šteti, da so ti denarni zahtevki vključeni v spor o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, v katerem krije delodajalec svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se odločitev o stroških postopka (II. točka izreka sklepa) delno spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna povrniti prvi in tretji toženi stranki pravdne stroške v znesku 386,22 EUR, drugi toženi stranki v znesku 547,31 EUR in četrti toženi stranki v znesku 577,49 EUR.

V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba druge tožene stranke zavrneta in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Druga tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ustavilo postopek zaradi umika tožbe (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna povrniti pravdne stroške in sicer prvo in tretje toženi stranki v skupnem znesku 751,42 EUR, drugi toženi stranki v znesku 824,06 EUR in četrti toženi stranki v znesku 802,24 EUR, vse v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo (II. točka izreka).

Zoper odločitev o stroških postopka (II. točka izreka sklepa) se pritožujeta tožeča stranka in druga tožena stranka.

Tožnica se pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje ali pa pritožbi ugodi ter sklep spremeni tako, da se stroški znižajo. V pritožbi povzema odločitev delovnih sodišč prve in druge stopnje ter Vrhovnega sodišča RS v zadevi tožnice E.B. zoper tožene stranke, pri čemer zaradi različnih odločitev sodišč opozarja na pravno varnost. Primerjava s sodbo v zadevi tožnice E.B. kaže, da je bil tam izveden celotni postopek, vključno z izdano sodbo po več obravnavah in angažiranih finančnih izvedencih, pa so bili dosojeni stroški postopka praktično enaki kot v obravnavani zadevi. Meni, da je sodišče prve stopnje dosodilo prvo in tretji toženi stranki vsaki po 751,42 EUR. Povzema potek postopka ter navaja, da je prosila za preložitev razpisanega naroka, saj narok ni bil potreben, ker je bil izveden vzorčni postopek. Sodišče prve stopnje je nekritično priznalo toženim strankam nekritično vse stroške, tudi za vloge, ki niso bile potrebne. Opozarja na težko finančno situacijo, v kateri se je znašla. Zaposlena je v T., prejema minimalno zajamčeno plačo, zato teh stroškov ni sposobna plačati ter navaja, zato stroški postopka ne bi smeli biti višji od 600,00 EUR.

Drugo tožena stranka se pritožuje zoper zavrnilni del odločitve v sklepu o stroških postopka, zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in kršitev pravil postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da ugodi zahtevku za plačilo stroškov za sestavo predloga za nadaljevanje postopka in odgovora na razširitev tožbe in prve pripravljalne vloge z dne 8. 12. 2001, oziroma sklep razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je podala soglasje tožniku tožbe in zaznamovala pravdne stroške, vendar sodišče ni priznalo stroškov za sestavo predloga za nadaljevanje postopka in odgovora na razširitev tožbe in prve pripravljalne vloge z dne 8. 12. 2009, s katero je drugo tožena stranka predlagala nadaljevanje pravdnega postopka, kar je bilo treba storiti, saj je bil vzorčni postopek zaključen in je morala predlagati nadaljevanje postopka. Vzorčni postopek v zadevi opr. št. Pd 221/2006 je bil namreč zaključen s sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 165/2009 z dne 8. 11. 2010 in se je tako predlog za nadaljevanje postopka in odgovor na razširitev tožbe ter prva pripravljalna vloga z dne 8. 12. 2010 izkažejo za utemeljene in potrebne za nadaljevanje postopka. Sodišče neutemeljeno ni priznalo 675 točk po Odvetniški tarifi za sestavo predloga za nadaljevanje in odgovora na razširitev tožbe in prve pripravljalne vloge. Priglaša stroške pritožbe.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del sklepa preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti.

K pritožbi tožeče stranke: Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje pri odločitvi o stroških postopka, ki jih mora toženim strankam povrniti tožnica, ni upoštevalo določbe 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) in določbe 155. člena ZPP o tem, kateri stroški so potrebni za pravdo. Tožbeni zahtevki za plačilo razlike regresa za letni dopust za leta 2004, 2005 in 2006 ter za plačilo nadomestila plač od julija 2004 do maja 2006 segajo v obdobje po redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice iz poslovnih razlogov, na podlagi katere je tožnici dne 30. 6. 2004 delovno razmerje pri nezakonito prenehalo, kar je bilo ugotovljeno s pravnomočno sodbo Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelek v Murski Soboti opr. št. Pd 209/2004 z dne 16. 9. 2005 potrjeno s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1291/2005 z dne 3. 3. 2006. Zato bi moralo sodišče prve stopnje ob uporabi 5. odstavka 41. člena ZDSS-1 šteti, da so ti denarni zahtevki vključeni v spor o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, v katerem krije delodajalec svoje stroške postopka ne glede na izid postopka. Tožnici bi moralo ob upoštevanju določila 154. člena ZPP v zvezi s 155. členom istega zakona skladno z Odvetniško tarifo naložiti le povrnitev stroškov glede zahtevka za plačilo odpravnine in pogodbene kazni. Tako so potrebni stroški, ki jih je tožnica dolžna povrniti toženim strankam, za prvo in tretje toženo stranko stroški za sestavo odgovora na pritožbo in pristopa na poravnalni narok po 400 točk, 10 % za zastopanje dveh strank, 225 točk za narok, 2 % za materialne stroške in 20 % DDV na odvetniške storitve ob vrednosti točke 0,459 EUR znašajo 386,22 EUR. Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da prvi in tretje toženi stranki ni priznalo 100 točk za priglasitev stroškov, prejem in pregled odločbe ter potrditev pravnomočnosti, saj je nagrada za to storitev že zajeta v priznanih stroških za druge odvetniške storitve in ne gre za samostojno storitev (Tar. št. 39 OT).

Potrebni stroški druge tožene stranke obsegajo stroške odgovora na tožbo 400 točk, pristop na narok 225 točk, za odsotnost pooblaščenca iz pisarne 40 točk, potne stroški v znesku 18,50 EUR in 2 % za materialne stroške ter 20 % DDV na odvetniške storitve, ter 151,06 EUR za sodne takse, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR po OT znaša 547,31 EUR. Za četrto toženo stranko ¸znašajo stroški odgovora na tožbo 400 točk, 200 točk za pristop na poravnalni narok, 80 točk za izgubo časa, 2 % za materialne stroške, 20 % DDV na odvetniške storitve, 44,40 EUR za potne stroške in 151,06 EUR za sodne takse, kar znaša 577,49 EUR.

K pritožbi druge tožene stranke: Obrazložitev izpodbijanega sklepa je sicer res dokaj skromna, vendar kljub temu ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je podana, če ima sodna odločba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če sploh nima razlogov, ali pa v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Izpodbijani sklep ima povsem jasne razloge glede tega, katere stroške je sodišče prve stopnje drugi toženi stranki priznalo. Za ostale priglašene stroške druge tožene stranke pa je pravilno ocenilo, da za ta spor niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 151., 155., 158. in 163. členom ZPP. Pri tem pritožba niti ne pojasni, v čem naj bi sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 151. člena ZPP, ki zgolj na splošno opredeljuje, kaj so pravdni stroški (izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka, kar zajema tudi nagrado za delo odvetnika). Sodišče prve stopnje je to določbo pravilno uporabilo, saj je drugi toženi stranki priznalo izdatke, ki so nastali med postopkom in zaradi postopka in sicer v višini nagrade za delo odvetnika, ki je to stranko zastopal. Pravilno je uporabilo tudi določbo 155. člena ZPP, saj je drugi toženi stranki priznalo samo tiste stroške, za katere je menilo, da so za pravdo potrebni. Določba 158. člena ZPP pa je podlaga za odločitev, da mora tožnica, ki je umaknila tožbo, drugi toženi stranki povrniti stroške postopka. Druga tožena stranka se dejansko pritožuje zgolj zaradi tega, ker ji sodišče prve stopnje ni priznalo priglašene nagrade za pripravljalno vlogo z dne 8. 12. 2010. Glede na to, da je tožnica s pripravljalno vlogo z dne 3. 1. 2007 delno skrčila tožbeni zahtevek, razširila pa ga je le za zahtevke, ki so posledica nezakonite redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, in katerih stroške nosi druga tožena stranka sama ne glede na izid pravde, je sodišče prve stopnje v skladu s prvim odstavkom 155. člena ZPP pravilno ugotovilo, da bi bilo to vlogo v zvezi s tožbenima zahtevkoma za plačilo odpravnine in pogodbene kazni šteti le kot predlog za nadaljevanje postopka, ta pa za ta spor ni potreben. Za nadaljevanje postopka, ki je bil prekinjen zaradi izvedbe vzročnega postopka, ni potreben predlog stranke. O tem sodišče odloči po uradni dolžnosti po pravnomočnosti sodbe, izdane v vzorčnem postopku. Četrti odstavek 279.b člena ZPP namreč določa, da po pravnomočnosti sodbe, izdane v vzorčnem postopku, sodišče o prekinjenih postopkih, ki nimajo bistvenih posebnosti, odloči upoštevaje odločitev v vzorčnem postopku. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko tožnici ni naložilo, da drugi toženi stranki povrne tudi stroške postopka, ki so drugi toženi stranki nastali v zvezi s pripravljalno vlogo z dne 8. 12. 2010, saj ne gre za potrebne stroške tega individualnega delovnega spora.

Glede na navedeno, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice delno ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje delno spremenilo, kot izhaja iz izreka sklepa (3. točka 365. člena ZPP). V preostalem pa je njeno pritožbo in v celoti pritožbo druge tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP), ker je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti.

Druga tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.